S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 29. marec 2020

LJUBKE DOLGOREPKE


Dolgorepke ljudje pogosto spregledajo, čeprav so tako glasne kot tudi številčne, medtem ko se klatijo naokrog. Je pa res, da nimajo obstanka. Manjše skupine se pojavijo od nikoder in ravno tako tudi izginejo. Ko si enkrat zapomnimo njihovo oglašanje, jih bomo zlahka tudi opazili.


Dolgorepke so relativno majhne, razmerje med trupom in repom pa je skoraj 1:1. zato moramo biti pri fotografiranju še posebej pozorni, da izostrimo na oči. Ker se jim bomo morali precej približati, moramo biti pozorni tudi na zadovoljivo globinsko ostrino.


Rešitev je, da dolgorepko ujamemo poravnano z ravnino fokusa, kar pa pri tako živahnih pticah sploh ni enostavno. Bolj kot ne je vse skupaj odvisno od sreče. Več fotografij bomo naredili, večja je možnost, da nam uspe.


Druga rešitev je, da jo ujamemo od spredaj. Tako nam rep ne bo v napoto. A s tako fotografijo dolgorepka ne bo najbolje predstavljena.


Je pa res, da se ji tako lahko še toliko bolj približamo in vidne bodo vse podrobnosti na glavi.


Ker so dolgorepke neprestano v gibanju, bodimo pozorni tudi na čas zaklopa. 1/800 s je bilo malenkost premalo za zgornji posnetek. Če so krila zabrisana, to ni problem, kvečjemu doda nekaj k dinamiki posnetka. Oči in glava pa bi morala biti bolj ostra.


Priporočam, da se držimo nad 1/1000 s in raje povečamo ISO, kolikor nam pač senzor dopušča. Šum se da v obdelavi odpraviti, zabrisanega posnetka žal ne.

petek, 27. marec 2020

CANON 7D Mark II leta 2020, 1. del

Letošnji dobri možje so me zelo lepo presenetili in mi pod smrekico pusti čisto novo sedmico. Ok, kje je smisel leta 2020 kupovati dobrih pet let staro tehniko? Preprosto v tem, da za 850 € trenutno na trgu ni boljšega Canon orodja za naravoslovnega fotografa, čeprav se klasično zrcalnorefleksno ohišje počasi umika brezzrcalnemu čudežu.


Priznam, da sploh še nisem razmišljal o zamenjavi, a se nisem mogel upreti tako mikavni ponudbi. Prepričan sem bil, da bom staro sedmico uporabljal do njenega bridkega konca, saj je cena korektne sodobne nadgradnje še precej velika. APS-C Canon 7D razen 7D Mark II nima dostojnega naslednika. Naravoslovna fotografija s senzorjem polnega formata pa je finančni samomor za ljubiteljskega fotografa. Brezzrcalna kot tudi zrcalnorefleksna ohišja, ki bi bila hitra in bi znala ob tem tudi ostriti, so v veliko višjem cenovnem razredu.

Canon EF 400mm 1:5.6 L

Tako bo verjetno moj teleobjektiv preživel že četrto ohišje zapovrstjo. Ne prav dolgo je služboval na mojem prvem digitalnem fotoaparatu Canon 350D, nato je nadaljeval z resnim delom na ohišju 50D in bi verjetno končal na stari sedmici, če ga ne bi presenetil z nakupom nove.

Sony a7 II + 200-600 mm   Vir; sony.com


Opažam, da so brezzrcalni fotoaparati obnoreli fotografe, tudi naravoslovne. Kar pa je dobro za tiste, ki želijo kupiti kvalitetno opremo za malo denarja. Vrhunska, še neodslužena zrcalnorefleksna ohišja se namreč prodajajo za smešen denar. Tukaj sem se tudi sam "zakalkuliral". Ugotovil sem, da za staro sedmico ne bi dobil niti 300 €.

Od leve proti desni: 1) Olympus OM-D E-M10III + 75-300 (150-600) mm, 2) Olympus OM-D E-M1II + 100-400 (200-800) mm, 3) Canon 7D MarkII + 100-400 (160-640) mm, 4) Nikon D7500 + 150-600 (225-900) mm, 5) Sony a7 III + 200-600 mm   Vir: CameraSize.com
Velikokrat me kdo vpraša, kakšno opremo kupiti za fotografiranje ptic. Moja objava izpred let odgovori na večino vprašanj, le imena modelov bi bilo potrebno malo osvežiti. Preden na kratko opišem mojo izkušnjo z novim starim Canonom 7D Mark II, naj ga postavim ob bok današnji ponudbi.

1) Za tiste, ki bi radi naredili korak naprej od kompaktnega superzoom fotoaparata, bi lahko zadostoval že osnovni model brezzrcalnega fotoaparata s senzorjem micro 4/3, ki je 2x manjši od senzorja polnega formata, a še vedno veliko večji od senzorja v kompaktnem fotoaparatu.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M10II + objektiv Olympus 75-300 (preračunano 150-600) mm f4.8-6.7

PREDNOSTI:
- cena cca 780,00 €,
- teža 850 g,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih objektov (ptic) ob solidnih svetlobnih pogojih.

SLABOSTI:
- avtomatsko ostrenje pri fotografiranju objektov, ki se premikajo, povsem odpove,
- ravno tako fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih, kjer je potrebno poseči po ISO večjem kot 1600,
- majhna svetlobna jakost objektiva,
- senzor ima "samo" 16 megapikslov, kar nam ne dovoljuje večjih izrezov posnetkov,
- format senzorja 4:3 marsikomu ni pri srcu.

2) Za tiste, katerim je majhna velikost in teža prioriteta in želijo primerljivo kvaliteto z opremo sistema APS-C in polnega formata. Zmogljivejša brezzrcalna micro 4/3 kombinacija.
Primer: OLYMPUS OM-D E-M1II + objektiv Panasonic Leica 100-400 (preračunano 200-800) mm f4.0-6.3

PREDNOSTI:
- teža 1560 g, kar je dober kilogram manj od primerljive APS-C in full frame (polni format) konkurence,
- velikost,
- stabilizacija v ohišju, v kombinaciji s stabiliziranim originalnim objektivom dvojna stabilizacija,
- izjemna kvaliteta posnetkov statičnih in tudi že premikajočih se objektov.

SLABOSTI:
- cena cca 2680,00 €,
- za maksimalen izkoristek ohišja in delo v slabših svetlobnih pogojih bi potrebovali Olympusov 300 mm f4.0 objektiv, ki pa je v višjem cenovnem rangu - nad 2000,00 €. Skupaj z ohišjem cca 3700,00 €,
- zmogljivost tipala v slabših svetlobnih pogojih še vedno ne dosega zmogljivosti večjih tipal, sploh tipal polnega formata,
- format senzorja 4:3, že izrez na format 3:2 požre kar nekaj dragocenih pixlov.

3) Po mojem mnenju zelo uravnotežena kombinacija med ceno in zmogljivostjo, primerna za malo bolj izkušenega naravoslovnega fotografa, ki obvlada delo s fiksnim objektivom brez stabilizacije.
CANON 7D Mark II + objektiv Canon 400 (preračunano 640) mm f5.6

PREDNOSTI:
- cena cca 1950,00 €,
- teža 2270 g,
- kljub starosti še vedno zelo hitro ohišje, ki tudi pri večji hitrosti dovolj dobro sledi in ostri,
- še vedno izjemne optične lastnosti objektiva, ki pa je za začetnike nekoliko bolj zahteven (objektiv ima fiksno goriščnico in nima stabilizacije) in izjemna hitrost ostrenja,
- v kombinaciji z neoriginalnim, recimo Tamron objektivom 150-600 (preračunano 240-960) mm f5.0-6.3, še malenkost ugodnejša kombinacija - cca 1790,00 €, primernejša za začetnika.

SLABOSTI:
- ohišju za ceno 850,00 € ne moremo ničesar očitati,
- fiksen 400 mm objektiv nima stabilizacije (Canon EF 100-400 mm f4.5-5.6 L IS II USM je že bistveno dražji, skupaj z ohišjem 2680,00 €),
- sam sem preizkusil že kar nekaj neoriginalnih super zoom teleobjektivov, pa me pri maksimalnih goriščnicah še nobeden ni prepričal in tako ostajam pri fiksnem 400 mm objektivu.

4) Najpogostejša kombinacija za hobi naravoslovnega fotografa - ohišje APS-C formata z neoriginalnim super zoom teleobjektivom razpona nekje med 100 in 600 mm.
Primer: NIKON D7500 + objektiv Tamron 150-600 (preračunano 225-900) mm f5.0-6.3

PREDNOSTI:
- cena cca 1850,00 €,
- relativno sodobno ohišje z zelo dobrim senzorjem,
- univerzalnost zoom objektiva z velikim razponom in veliko maksimalno goriščnico,
- tudi v kombinaciji z odličnim originalnim objektivom Nikkor 200-500 (preračunano 300-750) mm f5.6 še vedno cenovno zelo sprejemljiva kombinacija - cca 2120,00 €.

SLABOSTI:
- slabša optična kvalitea objektiva ravno tam, kjer ga nabolj potrebujemo - pri največji goriščnici.

5) Kombinacija za tiste, ki prisegajo na najsodobnejšo opremo in so za najvišjo kvaliteto pripravljeni tudi plačati višjo ceno.
Primer: SONY a7 III + objektiv Sony 200-600 mm f5.6-6.3

PREDNOSTI:
- zmogljivost ohišja in kvaliteta objektiva - visoka kvaliteta posnetkov,
- nekatera najnovejša brezzrcalna ohišja že ponujajo avtomatsko ostrenje, primerljivo z zrcalnorefleksnimi ohišji in ponujajo nove možnosti, ki jih DSLRji ne omogočajo.

SLABOSTI:
- cena cca 3680,00 €, v kombinaciji s hitrejšimi ohišji ali ohišji s tipali z višjo ločljivostjo alfa serije je cena še veliko večja, npr. kombinacija z a9 II stane cca 7250,00 €,
- slabša kompatibilnost z neoriginalnimi objektivi,
- teža 2765 g,
- velikost,
- ergonomiji ohišja in upravljanju se je potrebno privaditi.
- (Avtomatsko ostrenje in tipala alfa serije I in II niso primerljiva z novejšimi serijami. Ta ohišja niso primerna za fotografiranje stvari, ki se premikajo naokrog, sploh če se to dogaja v slabših svetlobnih pogojih ne!)

EPILOG: Za resno fotografiranje ptic bo potrebno na kupček našteti vsaj 2000,00 €. In to opremo ne bomo mogli kriviti za neuspele posnetke. Če si lahko privoščimo več, toliko bolje. Zadnjih osem let sem fotografiral z opremo, ki je danes vredna slabih 1000,00 € in ji  še vedno nič ne manjka.



Novemu vajencu gre kar dobro. Vse, kar je znal njegov predhodnik, naredi on še malenkost bolje. Več o tem pa na kratko v objavi - Canon 7D Mark II leta 2020, 2. del.



sreda, 18. marec 2020

IZMUZLJIVE SORTE

Dobra stran samoizolacije je, da mi ostaja kar nekaj časa za urejanje foto arhiva. Ugotovil sem, da je kar nekaj vrst ptic, ki se mi spretno izmikajo že vrsto let. Za marsikatero ptico sem porabil že zelo veliko terenskih ur in nisem prišel dlje od dokumentarnega posnetka.


Na prvem mestu mojih želja je kragulj. Do sedaj sem ga bežno opazoval le nekajkrat. Letos sredi februarja pa nam je ena ptica lepo pozirala kar nekaj časa. Pogled skozi spektiv je bil neprecenljiv, za boljšo fotografijo je bila razdalja žal prevelika.


Skobec za kraguljem prav dosti ne zaostaja. Posrečilo se mi je posneti njegov mimolet, kaj več pa ne.


Črna žolna živi v gozdu za našim domom in se še nisva uspela zmeniti za konkretno foto seanso.


Malega detla ni prav težko najti, a mi ne pusti blizu.


Fotografiranje kvakača mi je bilo v veliko veselje pred leti na foto izletu v Carsko baro. Pri nas mi je uspelo narediti bolj malo posnetkov.


Enako zgodbo kot s kvakačem imam tudi z rjavo čapljo.


V teh dneh je selitev travniških cip na vrhuncu. Največkrat jih dvignemo v zrak s sprehajanjem po travnikih in za fotografiranje ne ostane prav dosti časa. Takole na odprtem pa se jim težko približamo.


S kupčarjem sem se enkrat že srečal. Od takrat se mi spretno izmika.


Hribski škrjanec, čeprav na koncu te objave, je visoko na spisku mojih želja.