Redni obisk našega malega bajerja je tokrat postregel z novim malim presenečenjem. Po obrežnem rastju se je smukalo nekaj majhnega ter sem ter tja čofnilo v vodo in lovilo nekaj po vodni gladini.
Način gibanja in silhueta je spominjala na pomanjšano zelenonogo tukalico, barvno pa bolj na pritlikavo samico mokoža. Kljub temu da takega obiskovalca v našem bajerju ne vidimo prav pogosto, je bilo kmalu jasno, da gre za malo tukalico.
Ni trajalo prav dolgo in že sva si z malo tukalico zrla iz oči v oči. Ob prvem mimohodu je bila še precej nezaupljiva. Ko me je zagledala, me je obšla v velikem krogu in celo malo zaplavala, da je dosegla grmičevje v sredini bajerja.
Dobil sem občutek, da se veliko raje giblje med rastlinjem, kot pa plava na odprti vodni površini.
Njene noge so bolj prilagojene za gibanje nad vodo in po blatu kot pa za plavanje.
S posnetki sem bil že kar zadovoljen, a sem vseeno še malo počakal, če bo mogoče naredila še en krog. Svojo prežo sem prestavil povsem na rob bajerja, kjer sem se počasi pogrezal v blato.
Čez približno eno uro sem jo spet zagledal na istem mestu. V nasprotni smeri urinega kazalca se mi je približevala po povsem isti poti ob robu bajerja. Vedel sem, kje jo lahko dobim na muho, če me ne bo prej opazila, seveda.
Vedel sem tudi, da bom s 400 mm (objektiv) malenkost prekratek. Tvegam in dodam še 1.4 X telekonverter, klub temu da se je večji del časa gibala bolj v senci.
Vse skupaj se je odvijalo na razdalji dobrih treh metrov, na meji minimalnega fokusa, ki ga moj objektiv še zmore. Videti je bilo, da tokrat nima pojma, kaj se dogaja direktno pred njenim kljunom.
Že dolgo nisem tako užival med fotografiranjem. Biti praktično neviden in tako blizu ptici, ki je pri nas zelo redka, je res nekaj posebnega. Ker je v času gnezditve tu nismo videvali, gre skoraj gotovo za ptico na selitvi, ki si je nabirala novih moči za nadaljevanje poti.
Tukalica je v treh urah naredila tri skoraj identične kroge okrog bajerja. Očitno ji je bilo pri nas zelo všeč, saj se je v bajerju zadrževala teden dni.
