Druga ptica, ki mi na letošnjem dopustu ni dala miru, je bila veliki škurh. Prva lokacija, kjer sta se vsak dan sprehajala vsaj dva škurha, je bila od plaže oddaljena dober kilometer, druga, kjer je bilo škurhov več, pa na drugi strani otoka, v opuščenih solinah.
Ker so bila jutra rezervirana za udobno fotografiranje hudournikov, so škurhi prišli na vrsto šele kasneje, ko je sonce že pošteno žgalo. Na srečo sem imel na razpolago šop manjšega trstičja, kjer sem se lahko skril in upal, da bo škurh prikorakal bližje.
To so bili pogoji, ko bi vsak normalen fotograf pospravil svojo opremo, se skril v senco in naročil pivo.
Svetloba je bila uri primerna in tudi škurh ni deloval ravno navdušen nad opoldanskimi temperaturami.
Naslednji dan sem se pozno popoldan odpravil na drugo lokacijo, v soline, da preverim, kako dostopen je teren. Soline so običajno zelo zanimiva lokacija za opazovanje ptic. Za fotografiranje pa malo manj.
Tudi v tem primeru nisem našel dostopnega kritja na odprtem terenu opuščenih solin. Ptice so se sprehajale po velikem območju in težko bi se odločil za mesto, kjer bi z večjo gotovostjo lahko dočakal kakšnega ptiča. No, če bi imel res veliko časa za poležavanje na tej lokaciji, bi se seveda tudi kaj ujelo.
Projekt veliki škurh je bil tako hitro zaključen z izplenom teh šestih fotografij.
