ZGODBA O BELKI Lagopus muta

Lahko rečemo, da so ptice v večini kar ljubka živa bitja, z redkimi izjemami, ki so ljubke na svoj poseben način. Tu se lahko hitro spomnim na kakšnega klavžarja, recimo. In belka je, sploh v svoji zimski preobleki, gotovo ena izmed bolj ljubkih ptic pri nas.

Zgodba se začne sredi noči za devetimi gorami, v prijetni koči, ko budilke zvonijo ob 4:00. V zavetju noči jo mahnemo direktno proti našemu očaku vseh očakov, v upanju, da na poti zaslišimo značilno oglašanje.

Napovedan je bil lep dan, idealen za pozno jesenski obisk naših najvišjih gora. Po dobri uri zmerne hoje zaslišimo oglašanje naše najvišje živeče kure. Umaknemo se s poti in obkroženi z vrhovi dvatisočakov počakamo, da se do konca zdani.

Svetloba, ki se je iz vijolične spreminjala v zlato oranžno, je obljubljala čudovito jutro. Ni trajalo prav dolgo, ko na pustem, z redkimi travnatimi zaplatami posutem pobočju, zagledamo prve belke. Tri samičke so mirno čakale nov dan.

Ptice so si že odele zimske preobleke. Na poletno modo so spominjala le še posamezna grahasta peresa. Tako opravljene v pokrajini brez snega so zelo hitro opazne. Tudi če čepijo čisto pri miru.

Ko se je sonce začelo dvigovati, je bilo nekaj časa še brez prave moči, tako da fotografiranje belo belih belk še ni bil problem. V bistvu belke sploh še niso bile videti bele. Okrog osme ure pa so kontrasti počasi postajali premočni.

Belke bomo našli nad gozdno mejo na višini nad 2000 m. Najlažje jih bomo opazili, če se bodo premikale ali oglašale. Kadar se potuhnejo in je njihova oprava usklajena z okoljem, takrat so praktično nevidne. Letos zima žal zamuja in belke so veliko bolj izpostavljene njihovim plenilcem.

Kljub temu da se narava včasih malo poigra z letnimi časi, srečanje z belko v našem visokogorju ni tako samoumevno. Med celodnevnim potikanjem okrog vršacev Julijskih Alp smo uspeli videti le pet belk. Od tega štiri samičke in enega samčka.

To je bilo moje prvo bližnje srečanje te vrste. Nepozabno. In to ne samo srečanje z belkami, celotna skrbno načrtovana odprava, mi bo ostala v zelo lepem spominu. Še zadnji zlato rumeni macesni bodo odvrgli svoje iglice in zagotovo bo tudi sneg pobelil vršace naših najvišjih gora.

TEHNIKA ptice: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/200 - 1/1250 s, zaslonka f/6.3 - 7.1, ISO 800 - 1600, gore: Olympus E-PL5, LUMIX 14 mm, F2.5, časi zaklopa 0.2 s - 1/640 s, zaslonka f/2.5 - 5.6, ISO 200 - 3200, DxO PhotoLab, Photoshop.

ČEBELAR Merops apiaster

Od moje zadnje objave, posvečene samo čebelarjem, je minilo že več kot deset let. Zato se mi zdi primerno, da jim zopet posvetim nekaj svojega časa in zapišem par besed. Nekaj gnezdišč, kjer sem takrat opazoval čebelarje, je danes že pozabljenih. Pa ne zato, ker čebelarjem tam ne bi bilo več všeč, temveč zato ker smo si ljudje zamislili, da bo tam za nas nastalo kaj bolj pomembnega.

Prav načrtno čebelarjev tudi fotografiral nisem vsaj 10 let. Sem pa redno obiskoval določene lokacije in spremljal številčnost njihovih kolonij. Čebelar je izredno lepa in atraktivna ptica, predvsem zaradi njegove barvitosti. V tem smislu se je zelo težko odločiti, kdo je lepši, čebelar ali vodomec, recimo.

Oba, čebelar in vodomec, sta pogosto tarča fotografskega objektiva. Še posebej čebelar je v večini primerov fotografiran prav v svojem gnezdišču in upam da, vsaj v večini primerih, iz za to postavljenih opazovalnic, kot je na primer v peskokopu Župjek na Bizeljskem.

Tudi sam se letos nisem mogel upreti skušnjavi in na spomladanskem obhodu gnezdišč naredil nekaj posnetkov teh čudovitih bitij. Verjamem, da sem bil na obisku dovolj diskreten in obljubim, da se naslednjič takole srečamo šele čez 10 let.

Predvsem pa si želim, da se čez 10 let res srečamo prav na tej lokaciji.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/2000 - 1/5000 s, zaslonka f/7.1, ISO 800, DxO PhotoLab, Photoshop.

KOZAČA IN DYNAMIC RANGE

S pojavom digitalne fotografije se je pojavil tudi cel kup novih izrazov. Eden izmed njih je dynamic range, kar lahko prevedem kot dinamični razpon. Ko govorimo o tem ali prebiramo razne razprave, hitro naletimo na vojno med zagovorniki in pogosto tudi lastniki fotoaparatov s senzorjem polnega formata (full frame) in ostalimi, ki se fotografije lotevamo z drugorazredno opremo, s kamerami, ki imajo senzor formata APS-C ali bog ne daj formata micro 4/3. Kje nam ta sposobnost senzorja sploh koristi? Na kratko: večji dinamični razpon ima senzor, lažje bomo pri obdelavi fotografije razkrili in prikazali detajle v pretemnem ali presvetlem delu fotografije. Najlažje bom zadevo prikazal na konkretnem primeru.

Prva fotografija je neobdelana in namenoma je glavni motiv podosvetljen, kljub temu da sem doosvetljeval za +1.3 EV. Načeloma lažje kasneje doosvetlimo pretemne dele fotografije kot potemnimo drastično preosvetljene oz. prežgane dele. Druga fotografija je nato obdelana, pretvorjena iz RAW formata v jpeg in dodatno urejena s programsko opremo. Sam uporabljam fotoaparat z najmanjšim možnim senzorjem, ki je še primeren za naravoslovno fotografijo in ima hkrati ravno tu tudi določene prednosti. In moram povedati, da z dinamičnim razponom nisem imel nikdar nobenih težav.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, čas zaklopa 1/500 s, zaslonka f/7.1, ISO 1600, +1.3 EV, DxO PhotoLab, Photoshop.

VSAKA ŠOLA NEKAJ STANE

Črne čigre in mali galebi so me naučili nove lekcije...

Fotografska tehnika se razvija in vedno znova ponuja nove možnosti, ki naj bi nam olajšale naše delo. Medtem ko se je mega pixel dirka nekoliko umirila, je močno napredovala hitrost naših fotoaparatov. Najzmogljivejši modeli danes z določenimi omejitvami dosegajo celo 120 posnetkov na sekundo. Ali tako hitrost v resnici potrebujemo, je drugo vprašanje, prvo pa gotovo kam shraniti tako količino fotografij in kako vse te fotografije pregledati in izbrati najboljše.

Večja hitrost fotografiranja nam seveda zelo prav pride, ko fotografiramo recimo ptice v letu in nam omogoča ujeti kakšen zanimiv trenutek ali ravno pravi položaj kril, ki je kompozicijsko najboljši.

Na "srečo" smo pri fotografiranju, ki omogoča sledenje in kontinuirano ostrenje motiva, običajno omejeni na manjše hitrosti. Kljub temu so te pri boljših modelih še vedno zelo visoke in v kombinaciji z najboljšimi, temu namenjenimi objektivi, dosegajo tudi 50 posnetkov na sekundo in verjetno tudi že več.

Sam imam za tovrstno fotografiranje hitrost omejeno na 25 posnetkov na sekundo, v izogib kasnejšemu mukotrpnemu pregledovanju velike količine na las podobnih fotografij. Sicer se je že zgodilo, da bi bila verjetno boljša kakšna fotografija vmes, tista, ki ni bila zabeležena, ampak se to zgodi res poredkoma.

Se mi pa je na to temo zgodila ena velika nevšečnost. V začetku maja se odpravim v Vrbino pogledat, če se mogoče dogaja kaj zanimivega. Na moje veselje je obisk sovpadal z izjemnim preletom malih galebov in črnih čiger. Dogajanje je bilo tako intenzivno, da se enostavno nisem mogel odločiti za pozicijo, s katere bi vse skupaj najbolje zabeležil.

Odločim se za nekoliko višji nasip, s katerega sem imel pod kontrolo lep del vodne površine, kjer so se galebi in čigre hranili. Kadar je priložnosti za fotografiranje veliko, se pri tovrstnem načinu fotografiranja posledično zelo hitro polnijo tudi spominske kartice. Kmalu je bilo jasno, da bo moja seansa končana hitreje kot običajno, saj so se moje spominske kapacitete hitro bližale koncu.

Ko je na števcu posnetkov kazalo le še par sto prostih mest, kar je pomenilo še dobrih 10 sekund fotografiranja, se je glavnina ptic preselila na drugo stran zadrževalnika, kjer so bile razmere za fotografiranje še veliko boljše od teh, ki sem jih imel na tem nasipu. Kaj storiti? Prepričan sem bil, da imam na kartici dovolj dobrih fotografij in se lahko mirne duše odpravim domov in pozabim na mamljivo možnost na drugem koncu.

Ni mi dalo miru in se odločim, da grem samo pogledat in tam sprašim še zadnjih par rafalov, ki so mi ostali. Storjena je bila velika napaka. Ali pa tudi ne. Nova pozicija je bila naravnost idealna. Preža na nivoju vodne gladine, le vreme se je malce skisalo. Torej, kaj zdaj? Opcija številka ena: pregledovati fotografije na kartici in brisati neuspešne, slabe itd., da se pridobi nekaj prostora. Ta opcija je v resnici le teoretična, saj je preveč zamudna in bi mi vzelo preveč časa. Opcija številka dve: biti zadovoljen s tem kar imam in jo lepo mahniti proti domu. In opcija številka tri: formatirati kartico in pozabiti na vse ter začeti znova.

Odločil sem se za slednjo možnost. Priznam, da je precej nelagodno pritisniti gumb OK za formatiranje kartice, na kateri je več tisoč posnetkov in med njimi gotovo tudi nekaj zelo dobrih. Ali bodo novi posnetki boljši od izbrisanih, takrat nisem vedel in tudi danes tega ne vem. Vem le, da je bil nauk in cena te zgodbe dodatna, rezervna spominska kartica v fotografski torbi.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/1600 - 1/4000 s, zaslonke f/7.1-8.0, ISO 800, DxO PhotoLab, Photoshop.

KRATKOPRSTI PLEZALČEK Certhia brachydactyla

Za fotografiranje plezalčkov je zelo priročno prežati s kakšne lovske opazovalnice v ali na robu gozda. Z nekaj sreče se nam bo plezalček, kratkoprsti ali dolgoprsti, sprehodil mimo po kakšnem bližnjem drevesu.

Ker bo njegova poza bolj kot ne podobna zgornji fotografiji, bo kompozicijsko verjetno bolje izpadel na pokončni fotografiji.

Kratkoprsti plezalček je zelo podoben dolgoprstemu. Najlažje ju ločimo po oglašanju. Kadar pa ga ne slišimo, ju tudi sam težko ločim. Najlažje kasneje, doma, po fotografiji. Kratkoprsti ima belino na bokih malo bolj "umazano" od dolgoprstega. Nekaj razlik je tudi v vzorcu na perutih in dolgoprsti ima bolj izrazito nadočesno progo.

Plezalčki so stalno v akciji. Zato bomo pri fotografiranju morali uporabiti čim krajše čase osvetlitve. Če ga bomo fotografirali v manj osvetljenem gozdu, pa bo potrebno poseči tudi po visokih ISO vrednostih.

Kljub temu, da je kratkoprsti nekoliko temnejši v svetlem delu perja, bo treba paziti, da najsvetlejši deli ne bodo "prežgani", kot rečemo preosvetljenim delom fotografije.

Zdi se, da pri svojem premikanju po drevesu navzgor spretno uporablja tudi svoja repna peresa.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/200 - 1/500 s, zaslonka f/6.3, ISO 3200, DxO PhotoLab, Photoshop.

POTEPANJE PO JUŽNI ŠPANIJI - BIG DAY

V petek, natančneje 1. marca, je napočil naš VELIKI DAN. Dan z enim samim ciljem - videti čim več različnih vrst ptic, po možnosti čim več takšnih, katerih nismo videli še nikdar prej.

foto: David Kapš

Ptičarija ni za zaspance. Del ekipe je imel priložnost sodelovati na španskem popisu izmuzljivega (beri redkega) dupontovega škrjanca. Kar pomeni, da so budilke zvonile sredi noči. Tudi ostali smo se iz apartmajev odplazili še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi kaj zamudili.

Uradni štart je bil predviden v naravnem parku Cabo de Gata - Nijar, največjem zaščitenem obalnem območju v Andaluziji. Seveda ne povsem po naključju. Zahvala vsem vezam in poznanstvom, saj je kmalu po štartu padel prvi lajfer.

Španski kolegi so nam za dobrodošlico pripravili ostrožno cipo, ki se je na svojih dolgih nogah smukala in spreletavala med nizkimi grmički in odprtimi zaplatami suhega rastja.

Medtem ko smo na varni razdalji opazovali dolgonogo cipo, nas je preletel drugi lajfer dneva - sredozemski mali škrjanček. Brez prekaljenih ptičarskih mačkov bi povsem verjetno ostal neopažen.

Našemu čopastemu škrjancu na las podoben je španski škrjanec, ki nas je spremljal celo potovanje.

foto: Jani Vidmar

Ni bilo treba prav daleč do nebes za ljubitelje ptic, še posebej za fotografe. Manjše mokrišče povsem blizu obale je ponujalo bogato bero različnih vrste ptic in super možnosti za fotografiranje.

Na vodni površini je za nas izstopala beloglavka. Vrsta se pri nas pojavi res izjemoma. Nazadnje je bila opažena leta 2013 na ormoškem jezeru. Kljub temu pa je zanimivo, da jo je za znanost prvi leta 1763 opisal Scopoli, ki je v svojih časih raziskoval tudi po naših krajih.

foto: Joaquin Lopez

Nato je napočil moj trenutek. Položaj truplo in fotografiranje kot si ga lahko samo želiš. Pobrežniki, ki tu verjetno prezimujejo, se niso kaj dosti menili za mojo prisotnost in so nadaljevali s svojimi obveznostmi.

Kamenjarji so se šli pet v vrsto.

Peščenci so se sprehajali dobesedno okrog mene.

Tako je bilo veliko možnosti za eksperimentiranje s svetlobo, saj so peščenci stopicljali z vseh strani.

No, povsem enostavno vse skupaj spet ni, ker so kar hitri in sunkovito spreminjajo smer, ko stikajo za hrano.

Precej manjši od peščenca je mali prodnik, ki se tudi ni dal motiti.

Sam bi lahko preživel cel dan v družbi meni dragih pobrežnikov, a nas je čakalo še veliko dela.

Naslednji lajfer afriških korenin je bil trobentar.

Sam sem v manjši skupini, ki se je spreletavala nad valovi, prepoznal komatne deževnike in peščence. Naj me prosim kdo popravi, če se motim.

Precej pestro dopoldne je bilo za nami, pa si zasluženega kosila še nismo upali privoščiti. Samo hitra malica ob poti in šibamo dalje.

Naslednja lokacija slovi predvsem po snemanju filma Indiana Jones in zadnji križarski pohod. Vendar smo mi tu s povsem drugo misijo - najti nedavno opaženo ptico, ki naj bi tekala gor in dol po tej suhi pokrajini.

Še dobro, da se piše 1. marec in ne recimo 1. avgust, ker bi se scvrli kot ocvirki na ponvi.

Včasih je dobro gledati v pravo smer. Še bolje pa je s seboj imeti človeka, ki ve, katera smer je prava. Hvala, Joaquin! Brez tebe bi lahko tu sedeli do večera : ) Puščavski tekalec, nekaj kar ni kamen, povsem barvno usklajen, levo spodaj na zgornji fotografiji.

Kljub temu, da na termometru ni kazalo 45 stopinj, je bilo fotografiranje zaradi atmosferskega migotanja skoraj nemogoče. Pa vendar, lajfer dneva obkljukan. Pri nas bomo puščavskega tekalca skoraj zagotovo zaman iskali. Ni pa povsem nemogoče, da ga kje srečamo. Enega je na primer leta 1852 na Dravskem polju ustrelil lovec Franz.

Na znameniti plaži Monsul, kjer je Sean Connery podil galebe z dežnikom, smo tudi mi našli posebnega galeba, opremljenega z obročkom in oddajnikom.

Sredozemski galeb je bil za večino od nas še lajfer za po vrhu.

Prva konkretna pavza z mrzlim pivom in eno specialiteto, katere imena si žal nisem zapomnil, šele ob štirih popoldan. Nezaslišano! Vseeno, Sandi, David, Tomaž, Jani in Joaquin, na zdravje za današnji ulov!

Na taki dirki kot je Big Day je potrebno imeti oči vseskozi na pecljih. In v krajih, ki nam niso domači, je potrebno preveriti vsako ptico, pa če se nam zdi še tako poznana. Južni veliki srakoper, nov lajfer, kar iz avtomobila.

Zadnja destinacija dneva so bile opuščene soline Viejas, ki so zajezile razlivanje plastičnega morja megalomanskih rastlinjakov zahodno od Almerie. Prečudovit obalni pas, ki bo na srečo ostal naravi in pticam.

Spet je bilo potrebno izostriti pogled in v množici račk najti kaj imenitnega.

Marmorna raca bo kar v redu : )

Moja velika želja je bila, da bi uspel kje presenetiti kakšno prlivko, kar pa je bilo na tej odprti pokrajini praktično nemogoče. In čas se je počasi iztekal.

Priznam, da je 12-urna Big Day dogodivščina presegla vsa moja pričakovanja. Še enkrat hvala, Joaquin, da si si vzel čas. Ob 19:00 je tudi sonce odnehalo in ,hočeš nočeš, smo jo morali mahniti proti domu. Sam sem na tem potovanju na svoj life list dodal 15 novih vrst in večino prav na ta dan.