VRBINA IZGINJA

Vrbina, poplavno območje, ki se razteza na bregovih Save med Krškim in Brežicami. Prvič sem te kraje obiskal natančno pred tremi leti. Bilo je po močnejšem sneženju, podobno kot letos v sredini decembra. Kraj je bil tih, skoraj brez življenja, vodne površine zamrznjene, a vseeno čaroben.

Vsak naslednji obisk je počasi razkrival koliko živih bitij naseljuje to območje. V gramoznicah in okrog njih sem fotografiral več različnih ptičjih vrst, kot kjerkoli drugje. Po podatkih iz knjige Živi svet Vrbine, avtorja Branka Brečka, naseljuje jezera gramoznic in njihovo neposredno bližino vsaj 38 ptičjih vrst, topolove nasade in gozdove pa 52 vrst.

V zadnjem času poteka v Vrbini obsežna sečnja topolovih nasadov in kraj zopet dobiva novo, tokrat bolj klavrno podobo. Vse skupaj je verjetno posledica načrtovanja zajezitve in potopitve območja.

Topolov v neposredni bližini zadnje, četrte gramoznice ni več. Videli bomo, kako bodo reagirali čebelarji, ko bodo maja zopet prišli v naše kraje.

 

 

Razočaran detel se je spreletaval med izruvanimi panji in trkal po koreninah. Vse skupaj mi je delovalo kot konec nekega, za življenje v Vrbini, uspešnega obdobja.

TUDI ZA SNEGOM POSIJE SONCE

Ko zapade veliko snega, ostane veliko hrane skrite pod snežno odejo. Mali glodavci, hrana ujed, se slej kot prej pokažejo na planem in takrat so dobesedno postreženi na belem krožniku. Zdi se, kot bi se tega toliko bolj zavedali in so zato še bolj previdni na sprehodu po snegu.

 

 

Površine, ki so prav kmalu zopet kopne, pa so ceste. Postanejo prave ptičje krmilnice in so obiskane z vsemi vrstami ptic, ki se sicer prehranjujejo na poljih in travnikih.

 

 

Priložnosti za fotografiranje ptic je zato precej. Sedeča kanja, ki opreza z obcestnega količka, se zdi enostaven motiv. A dejstvo je, da se kanji lahko približamo le, če se mimo peljemo z običajno hitrostjo. Ko upočasnimo, kaj šele da ustavimo, bo kanja odletela.

 

 

Fotografije, ki nam jih uspe narediti, so si med seboj podobne. Kanja se od nas oddaljuje in če bomo imeli srečo, nam uspe skupaj spraviti kakšno zanimivo kompozicijo, kjer vključimo tudi ozadje. Obvezno se mora videti glava in oko, sicer zadeva ne funkcionira.

 

 

Na obcestnem grmičevju in ostalih rastlinah posedajo manjše ptice, ki so malenkost bolj zaupljive in mirno čakajo, da se zopet zapodijo nazaj na cesto.

 

 

Kanja na obcestnem količku še vedno ostaja velik izziv. Če bi mi kdo rekel, da se bo lotil kanje s "počasnim" ohišjem polnega formata in 100 mm objektivom, bi precej dvomil v njegov uspeh.  Po mnogih neuspelih poskusih z večjimi teleobjektivi in hitrim ohišjem (Canon 7D) , se odločim še za prav to nemogočo kombinacijo (Canon 5D + 100 mm). Načrt je bil; peljati se mimo kanje in na slepo narediti nekaj posnetkov.

 

 

Uspelo mi je narediti dva posnetka in oba sta zadela v polno. Zadeva se je obnesla, ker se je vse skupaj zgodilo na makadamski cesti, kjer se v vsakem primeru voziš z manjšo hitrostjo in so ptice te hitrosti vajene. Kljub temu je bilo odprto okno in fotoaparat v roki preveč sumljiv, zato je kanja vseeno odletela.

 

 

Druga tehnika, ki je dosti bolj enostavna in zanesljiva, pa je sledeča: pelješ se normalno mimo portretiranca in nato počasi ustaviš, seveda dovolj daleč in še dovolj blizu za fotografiranje. Veliko večja možnost je, da ptica že odpiše morebitno nevarnost in mirno sedi naprej, na svoji preži.

 

 

 

Samec navadne postovke se sploh ni zmenil za mojo prisotnost.

 

 

  

Fotografiranje na zasneženi pokrajini, ko posije sonce, je poseben izziv. Pravilo zlate ure se nekoliko spremeni. Topla mehka svetloba vzhajajočega sonca se pomeša s hladno modro svetlobo, odbito od modrega neba. Nastavitev beline je skoraj nemogoče. Sence so zaradi nizkega sonca precej močne in neizogibno modro obarvane (fotografija mišje sledi na začetku objave). Lažje je fotografirati, če je sonce že nekoliko višje ter v oblačnem vremenu.

NASVET
Zgoraj opisane tehnike niso primerne na prometnih cestah, kjer bi lahko ogrožali svojo varnost in varnost drugih. Sploh pa je zaželena velika zmernost glede vznemirjanja ptic!

NOVA VRSTA

V naravnih rezervatih in na ostalih za ptice pomembnih območjih ornitologi in ostali ljubitelji ptic redno opazujejo in preštevajo ptice. Vsake nove vrste so izredno veseli, pa četudi je osebek opazovan samo enkrat. Moj košček narave, domači vrt, je stisnjen med prometno cesto in stanovanjsko hišo. Moja letošnja nova vrsta je veliki detel. Kot kaže, je mraz in debela snežna odeja tudi njega prisilila, da za hrano stika po malo širšem območju kot običajno.

Semen sončnic se loti tako, da jih zatika v špranje stebra krmilnice. Nato jih stre z nekaj udarci.

 

 

Redni celoletni obiskovalci mojega vrta so najštevilčnejši domači in poljski vrabci, velike sinice in plavčki, ščinkavci ter taščica in brglez. Med bolj redke zimske obiskovalce pa štejem meniščka, liščka, dleska in čopasto sinico.