PROJEKT REPNIK IN SIPKK

Kaj SIPKK sploh pomeni? Več o tem si lahko preberete na DOPPSovih spletnih straneh, na kratko povedano pa gre za monitoring oz. popisovanje ptic kulturne krajine pri nas. Popisovalci vsako leto dvakrat popišejo ptice na točno določenem območju, z analizo podatkov pa se ugotovi, katere ptice številčno upadajo, katerih številčnost se ne spreminja in katere so celo v porastu.

Akcija je letos dobila svojo celostno grafično podobo. Za predstavnika pa je bil izbran repnik, ptica, ki je na spisku tistih, katerih številčnost strmo upada.

Sam sem na svojem transektu letos preštel kar nekaj repnikov. Ugotovil sem, kje se bi ga dalo fotografirati, in že naslednji dan je bila tam postavljena moja preža.

Samec je v svatovskih barvah izredno barvit ptič. V nizki jutranji svetlobi so mu prsa dobesedno zažarela. Po dobri uri čakanja je nastal posnetek, po katerega sem prišel, le vejica pred repnikom ni bila v planu.

Tudi pri repniku so samice prikrajšane za živo pisane barve.

Medtem ko se je samec postavljal pred menoj, je samica pridno nabirala material za gnezdo.

Kmalu se je repniku pridružil še en predstavnik ptic kulturne krajine, ki mu prav nič kaj dobro ne kaže v prihodnosti. Prosnik. Na fotografiji (zgoraj) je spodaj samica prosnika, nad njo pa samec repnika.

Prosnik je za fotografiranje dosti bolj predvidljiv. Saj se dosti bolje drži svojih prež, iz katerih lovi svoj plen. Ko enkrat ugotoviš njegov vzorec premikanja, ga pač počakaš tam, kjer ti najbolj odgovarja. Vseeno si moramo vzeti kar nekaj časa za dober posnetek.

Nedaleč stran sem zaslišal znan napev. Pesem, podobno odbijajoči se ping pong žogici, značilno petje velikega strnada. Tudi število velikih strnadov upada.

Poleg značilnega petja ga lahko prepoznamo tudi po spreletavanju s spuščenimi nogami. Deluje kot letalo, ki se mu je pokvaril mehanizem za dvigovanje koles. Sonce je bilo že visoko na nebu in nikakor mi ni uspelo fotografirati te njegove značilnosti.

Velikega strnada mi do sedaj še ni uspelo fotografirati. Zato mi bo letošnji popis SIPKK na Šentjernejskem polju ostal še v lepšem spominu.

TEDEN RDEČENOGIH POSTOVK

Vse skupaj se je začelo teden dni nazaj, ko smo s prijatelji opazovali postovko, ki je posedala na drevesu bližnjega hriba in lovila nad nami. Kaj kmalu se je pokazalo, da je postovka rdečenoga, kar za ta čas ni prav nič nenavadnega.

Ptičarska druščina pri nas je dobro povezana tudi prek različnih mailing list oz. skupin, kjer si lahko izmenjujemo zanimiva opazovanja in druge ptičarske vsebine (ljubitelji-ptic, ljubljanska-sekcija DOPPS, dolenjska-sekcija DOPPS...). Tako so ta teden začele krožiti novice o 30, 100, 200 in na koncu o 500 opazovanih rdečenogih postovkah. Včeraj pa sem prejel tudi dva klica, da je selitev dosegla tudi Dolenjsko.

Kljub močnemu dežju se odpravim na teren, da vidim kako je s tem. Fotoaparat vzamem s seboj. Pa še stojalo, pa maskirno pregrinjalo pa škornje. Pač za vsak slučaj, če bo mogoče nehalo deževati.

Skušnjavi se seveda nisem mogel upreti. Padalo je tako močno, da so tudi postovke raje posedale, kot lovile nad reko Krko. Kar pa sploh ni bilo slabo, saj se je dalo fotografirati večje skupine postovk.

Ko sem bil moker že do pasu, vključno z vso opremo, se mi je postovkam uspelo že kar solidno približati. Takoj za tem je padalo vedno manj in postovke so se odpravile naprej.

Vreme in svetloba za fotografiranje ptic v letu ni bila najbolj primerna. Leteča postovka je bila le črna silhueta na oblačnem nebu. S precej doosvetljevanja in nekaj post produkcije, kot se tudi reče kasnejši obdelavi fotografij, se je dalo iz posnetkov potegniti nekaj rdečim postovkam podobnega.

Samice (zgoraj) so dosti bolj podobne navadnim postovkam, samci (spodaj) pa so nezamenljivi.

Fotografiranje z mostu me je postavilo v center dogajanja. A se je lovska predstava odvijala v glavnem previsoko za kakšen bolj zanimiv posnetek.

Sčasoma so se postovke začele spuščati vse nižje in lovile nizko nad reko. Tu pa pa so se težave samo še podvojile. Pri tako slabi svetlobi in motečem zelenem ozadju je fotografska avtomatika povsem odpovedala. Zanesel sem se lahko le še na ročno ostrenje in srečo.

Z lepo fotografijo temnega samca na zelenem ozadju tako ni bilo nič.

Kakorkoli, čudovita izkušnja. V slabi uri sem na 5-kilometerskem odseku od Novega mesta do Otočca opazoval več kot 100 osebkov selečih se rdečenogih postovk. Natančno štetje ptic bi verjetno pokazalo, da je bilo ptic še veliko več.

Lepo mi je pozirala tudi siva čaplja. Za konec pa me je pozdravil še kvakač.

RJAVA PENICA Sylvia communis

Pri nas je kar pogosta poletna vrsta, kar pomeni, da je selivka in pri nas le gnezdi, prezimuje pa v južnih krajih, konkretno južno od Sahare.

Živi v odprti pokrajini in se pogosto skriva v trnovem grmičevju. Izdaja jo značilno raskavo svatovsko petje. Samci pogosto pojejo izpostavljeni na kakšnem bodičastem grmu in fotografiranje ni prav posebej težavno.

Ko enkrat ugotovimo, kje bo pevska predstava, samo še izberemo ozadje, ki si ga "želimo". Seveda so možnosti v naravi omejene običajno na zeleno do rjavkasto barvo zelenja ali na nebesno modrino različnih odtenkov.

Na zgornji fotografiji je samec, ki še ni povsem svatovsko obarvan. Glava še ni povsem siva in šarenica je še precej temna.

Zgornji samec pa je že povsem prebarvan. Glava je siva in šarenica lepo oranžna. Marljivo nabira material za gnezdo. Zgradi več gnezd, samica nato izbere najprimernejšega.

Samice imajo glavo bolj rjavkasto in šarenico vedno temno (zgoraj). Rjavi penici je podobna osočnikova penica, ki živi v južni Evropi in pri nas ni poznana.

Literatura: Detlef Singer, Kateri ptič je to?

RJAVA KOMATNA TEKICA Glareola pratincola

Določitev določenih vrst na terenu je precej zahtevna zadeva. Nekatere vrste so si med seboj zelo podobne in se razlikujejo v drobnih podrobnostih, ki jih skozi daljnogled ali spektiv težko razločimo. Še posebej težko je določiti vrsto, ki je nismo opazovali še nikoli prej.

Med krajšim obiskom zadrževalnika Medvedce sem opazil ptico, ki ni bila ne čigra, ne galeb. Letela je drugače kot hudourniki in kljun je bil prekratek za večino martincev. Dopoldanska nasprotna svetloba je risala le silhueto. Barvne značilnosti so se pokazale le v kratkih trenutkih, ko se je ptica pravilno obrnila. Ptico sem lahko določil le na podlagi narejenih dokumentarnih posnetkov. Z velikim veseljem sem doma ugotovil, da gre za redko gostjo pri nas - rjavo komatno tekico.