S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 29. april 2011

MOČVIRSKI MARTINEC Tringa glareola

Kot večina ostalih martincev je tudi močvirski naš preletni gost. Zadržuje se ob celinskih stoječih vodnih površinah, rekah, mokrih travnikih kot tudi na obali.


Njegova varovalna barva ga včasih tako dobro zakrije, da ga prej slišimo, ko odleti, kot vidimo.  Dostikrat se zanaša na svojo nevidnost, tako da obmiruje negiben. Takrat se mu lahko precej približamo, a bo verjetno odletel ravno takrat, ko ga bomo hoteli fotografirati.


Intenzivno se začne prehranjevati že pred sončnim vzhodom. Takrat bo tudi manj pozoren na našo prisotnost. Prisiljeni bomo uporabiti bliskavico in osvetlitev ne bo delovala prav naravno.


Preko naših krajev potuje v skupinah, pogosto v družbi s togotniki in ostalimi martinci in prodniki.



Kjer je hrane dovolj, se bo mirno prehranjeval v družbi z ostalimi pticami, sicer pa se zna boriti za svoj košček lovišča.


Če ga bomo s približevanjem prepodili, se bo zelo verjetno čez čas vrnil nazaj na svoj košček obale, kjer ga lahko dobro zamaskirani z lahkoto fotografiramo.


V veliki večini primerov se nam bo pojavljal odsev ptice v vodi, kar moramo primerno upoštevati pri postavljanju kompozicije. Lahko pa tudi počakamo, da ptič pride na kakšno neodsevno površino.



Fotografije so nastale na Sečoveljskih solinah in v Škocjanskem zatoku.

NASVET:
Najprej opazujemo, kje se ptice gibljejo, preden se odločimo za postavitev maskirane preže. Ker pri nas še ni svatovsko razpoložen, se ne bo kaj dosti odzival na svoje oglašanje.

TEHNIKA:
400mm objektiv, stojalo, maskirna oprema in 1.4X telekonverter ne bo odveč.

nedelja, 24. april 2011

BELOVRATI MUHAR Ficedula albicollis

Medtem ko se je zelena žolna z mano igrala skrivalnice, je na sosednjem suhem drevesu za hip postal belovrati muhar.



Fotografija je nastala na obrobju Krakovskega pragozda, kjer so za belovratega muharja postavljene gnezdilnice. Med opazovanjem gnezdilnic nisem opazil nobenih aktivnosti okrog njih. Res pa, da sem za opazovanje porabil bolj malo časa.

sobota, 9. april 2011

IZLIV SOČE Isola della Cona

Naravni rezervat Isola della Cona je nekakšna povečana različica našega Škocjanskega zatoka z vso pripadajočo infrastrukturo in vstopnino. Podrobne informacije o rezervatu dobite na njihovi spletni strani, sam pa bom poskušal opisati moj prvi obisk rezervata.

Na izlet sem se podal v prvi polovici marca, da še ulovim ptice na prezimovanju in tudi tiste na preletu. Obisk med tednom priporočam, saj sem bil dopoldan tam skoraj sam.

Krožna pot okrog osrednjega dela rezervata (rdeča) brez daljših postankov na opazovalnicah traja dobrih 45 minut, a se tu z lahkoto zadržimo celo dopoldne. Sam izliv soče, Punta Spigolo, je od informacijske centra oddaljen skoraj 5 km. Pot (rumena) je vsaj zadnji 2/3 precej monotona in na koncu sam nisem doživel željenega zadovoljstva.

Krožno pot začnemo pri informacijskem centru. Na glavnem parkirišču, ki je daleč pred rezervatom, ni bilo nobenega avta. Do centra sem se zato tudi sam peljal z avtom. Po celodnevni hoji sem bil nad odločitvijo navdušen.

Pogled čez osrednji del z zahodne strani. Na desni je informacijski center in na levi glavna opazovalnica, v kateri je tudi muzej rac in lokal.

Opazovalnice po rezervatu so postavljene tako, da lahko opazujemo ptice v različnih življenjskih okoljih. V vsaki opazovalnici je tudi informacijska tabla s prikazom in opisom ptic, ki jih lahko pričakujemo. Tu na primer naj bi se dalo videti mokoža in razne tukalice.

Del poti je speljan ob kanalih, ki jih obrašča visoko trstičje.

Domiselno je zgrajena opazovalnica na južnem delu osrednjega dela, kjer lahko opazujemo življenje nad in pod vodno gladino hkrati.

Veliko število opazovalnic, lesenih poti in ograj nam včasih daje občutek, da se sprehajamo po živalskem vrtu.Vendar so ti objekti nujni, da množice med opazovanjem in sprehajanjem po rezervatu ne motijo ptic.

Sanje vsakega naravoslovnega fotografa! Ata nosi malico, mama pa težko stojalo. Vsem z velikimi kanoni naj povem, da so line na opazovalnicah premajhne za večje objektive. Ponekod so jih nesrečni lastniki težke artilerije sami izžagali.

Katere ptice bomo srečali? Ko plačate vstopnino, dobite zajeten spisek vseh ptic, ki so se kdaj pojavile v rezervatu. Seveda je odvisno od letnega časa obiska in sreče. Prav v zgodnjih jutranjih urah se naj ne bi hodilo v rezervat in ravno tako ne proti večeru, ko prihajajo ptice prenočevat. A vseeno nam bo z nekaj potrpežljivosti uspelo narediti tudi kakšno dobro fotografijo.

Skorajda bi morali narediti kakšno zanimivo fotografijo male, velike bele ali sive čaplje.

Dovolj blizu je bilo tudi veliko sivih gosi.

Ko oprezate v daljavo, bodite pozorni  tudi na neposredno bližino opazovalnic, kamor se lahko prikrade kakšna vriskarica, ko bo stikala za hrano po blatu.

Pribe so se sprehajale med sivimi gosmi.

Žličarice so mi vedno zanimive. Dolg kljun daje občutek, da bo raco prevrnilo naprej.

Tibetanska gos se je skrivala med množico sivih gosi.

Ko zapustimo osrednji del rezervata in se napotimo v smeri Punta Spigolo, se pokrajina nekoliko spremeni. Vse deluje dosti bolj divje. Četudi ne bomo šli do konca, do samega izliva, opravimo vsaj ta del poti do ravnega nasipa, kjer pot postane bolj dolgočasna.

Sam tu nisem opazil prav dosti ptic, a je pokrajina toliko bolj zanimiva. Na tem delu obiščimo vsaj še opazovalnici Del Biancospino in Cioss, kjer bo sonce na pravi strani. Opazovalnica Cioss je dobesedno v robidovju, kjer boste lahko fotografirali kako dolgorepko ali drugo ptico prav od blizu.

Ko pridete do tega drevesa, raznislite, če imaste dovolj časa za pot do izliva in nazaj. Sam sem potreboval cca 3 ure. Mogoče pa vas kje na pol poti, ali pa na samem koncu čaka kakšno presenečenje?

Mene je skoraj na koncu poti presenetila ujeda na lovu, katere žal nisem znal določiti.

Prav na koncu pred samim izlivom je hiša s prav posebnim dvoriščem, katerega moramo prečkati. Na vratih dvorišča je napis, da jih zapirajmo zaradi živali. Kuža je prav prijazen, čeprav laja!

In še pogled, ki nas čaka na koncu. Edini kormoran, ki je sedel na stebru, je odletel, ko sem prilomastil do obale.

NASVET:
Čeprav boste morda šli fotografirati samo ptice, vzemite s seboj še kak drug objektiv, po možnosti širokokotni, saj je del rezervata res slikovit. Teleobjektiv pa naj se giblje okrog 500 mm ali več. Ptice so navadno kar precej oddaljene od opazovalnic. Za pot do izliva vam bo prav prišla kakšna malica in pijača.

TEHNIKA:
Večino ptic sem posnel s crop ohišjem, 400 mm objektivom in 1.4X telekonverterjem na stojalu. Pri fotografiranju oddaljenih ptic s telekonverterjem se je live view ostrenje bolje obneslo od ostrenja skozi iskalo. Ostale fotografije sem posnel z ohišjem polnega formata in zoom objektivom 17-40 mm.