S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

petek, 15. september 2017

IZ IZOBILJA V POMANJKANJE

Naša priljubljena lokacija za opazovanje ptic je bila v sredini maja podobna pravemu ptičjemu raju. Vse je zelenelo, v mokrišču okrog mrtvice se je razlegalo ptičje petje vseh vrst, nekatere so že gnezdile, druge so hitele z urejanjem in gradnjo gnezda.


Poleg gnezdilk so se v mrtvici izmenjavale tudi vrste, ki tu ne gnezdijo, ampak sem prihajajo le po hrano. Poleg najštevilčnejših čapelj tu vedno redno lovi vodomec.


Med selivkami, ki so si  izbrale obrobno grmičevje za svoje gnezdišče, so bile najglasnejše močvirske trstnice.


Potem pa je nastopilo letošnje pasje poletje. Suša ni prizanesla niti stanju vode v mrtvici, ki je vidno upadala iz dneva v dan. Zelenonoge tukalice so vodile svoj naraščaj po vedno bolj izpostavljenem obrežju.


Mokrišče občasno obiščejo tu posebni, bolj redki gostje.


Čopasta in rjava čaplja.


Ko je bilo vode le še za nekaj centimetrov, je mrtvica postala postajališče za bolj kratkonoge pobrežnike. Kar nekaj časa so se tu zadrževali pikasti martinci.


V začetku julija je od bajerja (mrtvice) ostala le še blatna luža. Prispeli so mali deževniki.


Do konca julija je iz bajerja izginila vsa voda. Vse skupaj je bolj spominjalo na puščavo kot na mokrišče. Odraslim malim deževnikom so se pridružili tudi letošnji mladiči.


Na suhi in razpokani zemlji so se prehranjevale tudi letošnje bele pastirice.


V avgustu je bilo naše "mokrišče" videti precej pusto in zapuščeno. Na obrobnem grmičevju in rogozu so vztrajali le še prosniki. Videti so bili precej skuštrani in zanemarjeni.


S prvim večjim deževjem v septembru se je presušena mrtvica počasi začela polniti in bo do naslednje gnezditvene sezone najverjetneje spet v polni formi pričakala svoje goste.




sobota, 2. september 2017

PRVOMAJSKI POLOJNIKI

Med prvomajskimi počitnicami že lahko opazujemo polojnike, na naši obali predvsem v solinah. Klasična fotografija, ki nastane, je dolgonoga, črnobela ptica na modrem ozadju.


Za drugačno fotografijo bo potrebno v začetku maja uro naviti tam nekje med peto in šesto. Skratka, na terenu je dobro biti že pred sončnim vzhodom.


Izbral sem Strunjanske soline, ker sem prejšnji dan polojnike zjutraj opazoval povsem blizu glavne sprehajalne poti. Ko je sonce pokukalo izza hriba, je bilo fotografiranje precej enostavno.


Polojniki so se začeli prehranjevati v zelo plitkem delu bazena. Dolge noge so tako še toliko bolj vidne. Največja težave je predvsem postavitev kompozicije pri fotografijah od blizu. Kje odrezati noge v odsevu na vodni gladini?


Kadar v "kader" vključim cel odsev, pustim zgoraj malo več prostora, kot spodaj pri odsevu. Tako se mi zdi, da pride glavni del motiva bolj do izraza.


Idealni svetlobni pogoji so trajali slabe pol ure. Bolj kot je sonce dobivalo na moči, bolj je bil pomememben kot fotografiranja. Ob pol sedmih moja pozicija že ni bila več idealna in seansa je bila zaključena.