SVATOVSKO RAZPOLOŽENI KUPČAR

Kupčar pri nas še vedno velja za redkega gnezdilca. Do nedavnega je bil obravnavan kot gnezdilec goratih predelov, predvsem severo zahodne Slovenije. Danes pa vemo, da del populacije gnezdi tudi v sredogorju. Gnezdenje kupčarja v Vrbini je najmanj zelo zanimiv podatek.

Sam sem kupčarjeve mladiče v naših koncih prvič opazoval konec junija leta 2020. Že lepo operjeni so frfotali ob nasipu brežiške akumulacije in starše prosili za hrano.

In zopet se odpravim v Vrbino. Med oprezanjem za pticami sem bil posebej pozoren na dogajanje na sveže zoranih njivah, kjer bi se med velikim številom pastiric lahko pojavil tudi kakšen kupčar. Namesto na njivah sem ga opazil na mladih, še neolistanih drevesih in grmih, ki so posajeni na nasipu zadrževalnika.

Spreletaval se je z drevesa na drevo, od grma do grma in na tla, kjer je iskal hrano. Kupčar je ptica, ki se drži bolj pri tleh. Na ne preveč visokem in bolj redkem rastju pa prepeva, počiva in tudi preži za raznimi žuželkami. Dogajalo se je v začetku letošnjega kislega aprila in svatovskega prepevanja res nisem pričakoval.

Ker je ponekod nasip grajen v terasah, lahko izbereš položaj, da fotografiraš v njegovi višini in ustvariš zeleno ozadje, ki ga zarišejo travniki in že zelene njive v ozadju.

Druga možnost je malo bolj oddaljeni gozd, ki v takem turobnem dnevu zariše ozadje v bolj temnem odtenku z modrikastim nadihom, ki se kupčarju prav lepo poda.

In zadnja možnost je kulisa mlečno belega neba, ki ni nujno vedno slaba. V takem vremenu, nekje vmes med padavinami in turobno nizko oblačnostjo, deluje nežno sivo. Difuzna svetloba pa ptico lepo enakomerno osvetljuje.

Kupčar je med obhodi po terenu posedal na dveh, treh mestih. Tako sem se vsakič, ko je šel malo na okrog, prestavil na drug položaj in fotografiral z drugačnim ozadjem.

Vsaka ptica ima svoje navade. Če jih poznamo, bodo fotografije na koncu veliko boljše in s svojim početjem ptice ne bomo po nepotrebnem vznemirjali. Upam, da kupčar v Vrbini tudi letos najde svojo sorodno dušo, s katero bosta poskrbela za svoj naraščaj.

VRBINA V DEŽJU

Letošnji april je povsem aprilski. Sploh vikendi, ko imamo običajno več časa za terenske aktivnosti, dežuje kot za stavo. Kar za samo opazovanje ptic ni nujno slabo, saj vremenska fronta običajno prizemlji ptice na selitvi.

Zato se kljub slabi napovedi odpravim v Vrbino, kjer bi se lahko našlo kaj zanimivega. Žal sprva večjih niti manjših presenečenj ni bilo. Našel sem le premočene stalne prebivalce Vrbine.

Nato so me preleteli trije škurhi, ki so morali za kratek čas prekiniti svoje potovanje in se okrepčati na travniku. Sprva dogodku nisem posvečal prav velike pozornosti in naredil dokumentarni posnetek, saj škurhov v Vrbini ne srečaš prav pogosto.

Svetlobni pogoji so bili res slabi, a vseeno pregledam posnetek, da ugotovim, če se bo iz njega dalo narediti kaj uporabnega. Ugotovim pa, da je eden izmed škurhov pravzaprav mali škurh. Odločim se, da jih poiščem in potrdim odkritje.

Škurhi so se prehranjevali na travniku med avtocesto in zadrževalnikom. Malega škurha najprej nisem opazil, nato pa je od nekje priletel in se pridružil ostalim šestim velikim škurhom.

Medtem ko sem opazoval škurhe, je za mojim hrbtom kljub dežju neutrudno prepeval veliki strnad. Že leta prepeva na istem mestu. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, ali gre za isti osebek.

Na nasipu so se spreletavale velike jate rumenih pastiric, rumenih strnadov, travniških cip in ostalih manjših ptic. Rumene pastirice so posedale tudi na obrežni vegetaciji, kjer se jih je dalo lepo fotografirati.

Med pticami na tleh sem iskal kakšnega posebneža. Še najbližje temu je bila vriskarica, cipa, ki jo je izdajal rahlo oranžno rožnat trebušček.

Na samem jezeru so se zimski gosti že odpravili. Ostale so mlakarice in kar nekaj čopastih ponirkov. Na preletu pa so se ustavile regljajoče reglje.

Nad vodno gladino so svoje kosilo lovile velike jate lastovk. Tako kmečke kot tudi mestne. Večje skupine kmečkih lastovk so posedale in čebljale na manjših drevesih na otokih in na nasipu.

Na koncu sem odkril še enega preletnika, ki se je krepčal v tako imenovanem rezervnem habitatu. En sam polojnik se je sprehajal gor in dol v plitki vodi gramoznice.

Konec koncev sem kljub kislemu vremenu preživel zanimivo dopoldne in na terenu in naredil nekaj zanimivih posnetkov. Ptice se bodo posušile in posijalo bo sonce, prav gotovo.

ENA SAMA ŽVIŽGAVKA

Se zgodi, da prideš na teren, ki veliko obljublja, čaka pa te en sam ptič. Od obiska posestva Brdo sem pričakoval več. Žagarji so mi pobegnili tik pred nosom, reglje tudi, ostala je ena sama žvižgavka, če ne štejem nekaj mlakaric, ki so čofotale čisto blizu obale..

Račji otok z okolico je sicer parkovno urejen z večjimi vodnimi površinami, kjer bi načeloma lahko srečal kakšno zanimivo divjo vodno ptico, ki bi mogoče pustila dovolj blizu za zanimiv posnetek.

Dan je bil lep, vstopnina plačana, zato je bilo potrebno izkoristiti to, kar mi je bilo dano.

Žal pa žvižgavka ni počela kaj prav posebej zanimivega. Plavala je gor in dol prav po sredini jezera, malo predaleč za moj okus. Ni mi preostalo drugega, kot da čakam, da se bo zgodilo kaj bolj imenitnega.

In glej zlomka. Že po slabih desetih minutah se je žvižgavka odločila, da se malo pretegne in poleti.

Najprej v eno stran.

Nato še v drugo. In to je bilo to. Pristala je na isto mesto, na sredini jezera in naprej plavala gor in dol...