S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 22. december 2022

VELIKI SRAKOPER IN KLAVRNA PODOBA VRBINE

Veliki srakoperji pridejo k nam na zimske počitnice že v začetku oktobra in pri nas preživijo zimo. Posamič se razporedijo po naših krajih, običajno v odprti pokrajini, kjer lovijo s srednje visokih prež, med katerimi so jim zelo ljubi tudi razni daljnovodi.

Lovijo tudi z nižjih prež, kot so posamezni grmi, nižja drevesa in razni stebrički ter ograje. Kljub temu da veliki srakoper k nam pride z daljnega severa, ni prav posebej zaupljiv do ljudi.

Sem pa naletel na enega, ki se je v Vrbini prav brezbrižno spreletaval na idealni višini in primerni oddaljenosti od mojega fotoaparata. Tako prijaznega še nisem srečal, pa sem se že večkrat tako ali drugače ukvarjal z njim: VELIKI SRAKOPER, POPIS VELIKEGA SRAKOPERJA,...

In očitno je veliki srakoper res pravi predstavnik "naših" zimski ptic, saj je pred slabimi tridesetimi leti pristal na naslovnici Zimskega ornitološkega atlasa Slovenije.


Sicer pa se Vrbina, ki v teh dneh kaže prav klavrno podobo, lepo polni z zimskimi gosti. Zakaj klavrno? V času poplav naše reke z obrežij poberejo vso našo nesnago, ki jo kopičimo na raznih odlagališčih in smetiščih ob rekah.


Če odmislimo vse smeti, ki plavajo na vodni gladini, so čaplje, ki se prevažajo na odplavljenih deblih, prav simpatične in zanimive za fotografiranje.


Poleg številnih rac različnih vrst se v Vrbini pozimi zbere zelo veliko število čopastih ponirkov. Če imamo srečo, ujamemo tudi kakšnega bližje obali.


Prav žalostno je bilo gledati prekrasnega vodomca, ko se je med plastenkami zapikoval v vodo in lovil svoje skromno kosilo. To, da sem na koncu le dobil vodomca z ribico v kljunu, me ni prav nič razveselilo.




So pa ptice na vodni gladini običajno kar precej daleč od obale in se jih težko fotografira. Poleg velikih žagarjev, ki so tu prisotni vsako zimo, višje, gorvodno na Savi pa tudi uspešno gnezdijo, se letos pojavljajo tudi srednji žagarji.


Srednji žagarji(zgoraj) so bili zelo daleč, na sredini zadrževalnika, veliki (spodaj) pa mi je samo obrnil hrbet in odplaval daleč stran.


Na koncu turobnega in mrzlega dneva, ko se človek težko spravi ven, mi je v grmovju na nasipu lepo poziral še poljski vrabec. Takole od blizu izredno lepa ptica.


nedelja, 4. december 2022

SUŠA 2022

Lansko leto sem dogajanje na "našem" bajerju, ki ga je pobirala suša, zabeležil s kar devetimi objavami. Na veselje fotografov se je zgodba letos ponovila. V bajerju zaradi lanskega izlova ni ostalo prav dosti rib, a je izpostavljeno blato kljub temu privabilo številne ptice.


Letos sem se odločil, da bom vse obiskovalce strnil v eni malo daljši objavi. Glede na videno v prejšnjem letu večjih presenečenj ni bilo. Nekaj predstavnikov pobrežnikov letos ni bilo naokrog. Manjkala sta togotnik in mali prodnik in zaradi pomanjkanja rib ni bilo veliko čapelj. Pričakovali smo tudi zelenonoge martince, a niso prišli. Kljub temu je bajer vsakemu obiskovalcu, fotografu ali ljubitelju ptic postregel s pestrim dogajanjem.


RJAVA ČAPLJA

Rjava čaplja je očitno nekaj dni prenočevala v bajerju. Prihajala je običajno pozno popoldan, včasih šele v mraku in zjutraj odhajala zgodaj, še preden so se razkadile jutranje meglice.


MOČVIRSKI MARTINEC

Najbolj hvaležen fotomodel je bil tudi letos močvirski martinec. V blatu in plitvi vodi se je dnevno zadrževalo 5 do 7 osebkov.

Posledično se je nabralo tudi največ posnetkov tega martinca.




Zelene alge, ki so prerasle vodno površino, se je dalo uporabiti kot zanimivo ozadje. Še posebej v kombinaciji z mehko jutranjo svetlobo tako pred sončnim vzhodom kot tudi takoj po tem, ko je sonce vzšlo.


Ko se naveličaš klasičnih portretov, je čas za kakšne malo bolj drzne kompozicije.




PIKASTI MARTINEC


Pikasti martinci so prihajali in odhajali.


Ko imaš priložnost ptico opazovati tako od blizu, si toliko bolje zapomniš njene zunanje značilnosti in tudi vedenje vrste. Tako lahko kasneje vrsto lažje prepoznaš tudi na večji oddaljenosti in v slabših svetlobnih pogojih.





MOKOŽ


Mokož je v takem okolju dobesedno doma. Večinoma se skriva v trstičju in rogozu, brodi po obrežnem blatu, včasih pa se poda čez plano kar po vejah potopljenega odmrlega grmičevja in pokaže svoje dolge prste.


Vse ptice so najaktivnejše v zgodnjih jutranjih urah in ko sonce počasi zahaja za bližnjimi hribi.


GRAHASTA TUKALICA

Grahasta tukalica je mokoževa sorodna duša. Imata podobne navade in tudi po videzu sta si precej podobna. Sploh mladostni oz. prvoletni osebki. Seveda ju v osnovi loči povsem drugačen kljun in velikost. Tukalica je manjša.






KOZICA

Kozica je tiste sorte ptica, ki se ob naši navzočnosti hitro potuhne in ko se ji preveč približamo, hitro odleti na varno. Tako je poležavanje v blatu v dobri kamuflažni opremi edini recept za fotografiranje.


Sam običajno zavzamem svojo prežo še v zavetju noči. Tako ptic ne splašim in lahko fotografiram takoj, ko se začne daniti. Predhodno je potrebno teren preučiti in ugotoviti, kje se ptice med prehranjevanjem najpogosteje zadržujejo. Kljub temu se prav lahko zgodi, da bodo ptice naslednjega dne našle največ hrane ravno na drugem koncu.


Sam kozic tako od blizu nisem fotografiral še nikjer drugje.


MODRA TAŠČICA

Modrih taščic tu pred leti nismo opazovali. Možno je, da se tu zadržujejo le, kadar v bajerju začne zmanjkovati vode in postane habitat zanimiv za njihov način prehranjevanja. Možno pa je tudi, da enostavno nismo bili dovolj pozorni.

Pojavijo se točno na določenem mestu vedno ob približno enaki uri.

/lanska objava/

OSTALI PREBIVALCI IN OBISKOVALCI

Kljub pomanjkanju vode je uspešno gnezdil par malih ponirkov.

Vodomci so se morali zadovoljiti s paglavci in žabami.

Stalno prisotne so bile sive pastirice.

Ravno tako veliko število prvoletnih belih pastiric.

Cikovt je na robu bajerja vedno našel kaj za pod zob.

In tudi v rogozu je bilo kar živahno. V začetku septembra so bile zelo pogoste bičje trstnice.

Nekje v sredini septembra se je vreme poslabšalo. Prve padavine so napolnile bajer in fotografskega paradiža je bilo konec. Ptice na preletu so nadaljevale svojo pot, jaz pa sem iskal meni drage pobrežnike na drugih lokacijah.


Malega prodnika, recimo, sem našel na naši obali.

torek, 11. oktober 2022

ŠKURH - Rab II.

Druga ptica, ki mi na letošnjem dopustu ni dala miru, je bila veliki škurh. Prva lokacija, kjer sta se vsak dan sprehajala vsaj dva škurha, je bila od plaže oddaljena dober kilometer, druga, kjer je bilo škurhov več, pa na drugi strani otoka, v opuščenih solinah.

Ker so bila jutra rezervirana za udobno fotografiranje hudournikov, so škurhi prišli na vrsto šele kasneje, ko je sonce že pošteno žgalo. Na srečo sem imel na razpolago šop manjšega trstičja, kjer sem se lahko skril in upal, da bo škurh prikorakal bližje.

To so bili pogoji, ko bi vsak normalen fotograf pospravil svojo opremo, se skril v senco in naročil pivo. 

Svetloba je bila uri primerna in tudi škurh ni deloval ravno navdušen nad opoldanskimi temperaturami.

Naslednji dan sem se pozno popoldan odpravil na drugo lokacijo, v soline, da preverim, kako dostopen je teren. Soline so običajno zelo zanimiva lokacija za opazovanje ptic. Za fotografiranje pa malo manj.

Tudi v tem primeru nisem našel dostopnega kritja na odprtem terenu opuščenih solin. Ptice so se sprehajale po velikem območju in težko bi se odločil za mesto, kjer bi z večjo gotovostjo lahko dočakal kakšnega ptiča. No, če bi imel res veliko časa za poležavanje na tej lokaciji, bi se seveda tudi kaj ujelo.

Projekt veliki škurh je bil tako hitro zaključen z izplenom teh šestih fotografij.