S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 10. februar 2025

CANON "800" mm

800 mm objektiv, bele ali črne barve, so gotovo sanje marsikaterega naravoslovnega fotografa. Cene tistih z zaslonko 5.6 se počasi gibljejo tja proti 20.000,00 €. Doma mi v omari sameva 400 mm objektiv, ki je luč sveta ugledal pred dobrimi 40. leti. Njegova sentimentalna vrednost je gotovo večja od dobrih 600,00 €, kolikor bi zanj mogoče še iztržil.

Canonov objektiv sam po sebi ni kompatibilen z opremo drugih znamk. Raaazen, če zanj dokupimo adapter. Potem se pozabljeni Canon EF 400 mm f 5.6 na Olympusovem ohišju prelevi v mogočnih "800" mm f 5.6. In ne samo to. Objektiv brez stabilizacije kar naenkrat s podporo sodobnega ohišja zmore tudi to.

Tako opremljen se odpravim v Vrbino, kjer ni hudič, da najdem kakšnega ne preveč živahnega ptiča in zadevo preizkusim. In glej zlomka. Na bregu gramoznice še počivata dva srpokljuna prodnika. Brez težav se jima približam. In ker sonce še vzšlo ni, je bila večja svetlobna moč objektiva še kako dobrodošla.

Ker sem imel s seboj na drugem ohišju svoj 100-400 mm objektiv, hitro ugotovim, da zoom objektiv na manjših razdaljah v resnici ne dosega goriščne razdalje 400 mm, ampak tam nekje okrog 370 mm. Kar sicer ni nenavadno. To je lastnost večine zoom teleobjektivov.

Tudi barvna reprodukcija tega objektiva je bila vedno njegova pozitivna lastnost. In o vinjetiranju ni nikdar bilo ne duha ne sluha, tudi pri povsem odprti zaslonki. Ok, zakaj potem objektiv ždi pozabljen v omari? Žal je komunikacija med objektivom in fotoaparatom zgolj pogojno uporabna. Avtomatsko ostrenje deluje. A precej bolj počasi in negotovo, sploh sledenje, ki je glede na današnje standarde praktično neuporabno. Kakšno kozico, ki takole počasi mašira, še zmore, kaj več pa žal ne.

Tudi najmanjša razdalja ostrenja ostaja 3.5 m, kar je pri fotografiranju ptic včasih malo preveč. In malenkost kromatske aberacije je prisotne pri zelo kontrastnih motivih. Kar se pa ostrine tiče, moramo vedeti, da je bil objektiv zasnovan v času, ko je bila digitalna fotografija še v povojih. Canon EF 400 mm f 5.6 konkretno, pa je bil namenjen še analognim zrcalnorefleksnim kameram. Njegova optika danes ne dosega ločljivosti, katero potrebujejo sodobni senzorji z velikim številom pikslov oz. v mojem primeru senzor z dobrimi 20 MP manjše velikosti.

Pet let nazaj sem v objavi CANON 7D Mark II pisal, da bo objektiv verjetno preživel še četrto ohišje zapored. Kot kaže temu ne bo tako in bo z njim odšel v zasluženi pokoj, čeprav lahko mirne duše rečem, da fotografijam v tej objavi prav nič ne manjka.

fotografija vir: https://global.canon/en/c-museum/

sobota, 1. februar 2025

KRAVJE ČAPLJE NA DOLENJSKEM

Kravjih čapelj na Dolenjskem še nisem opazoval. Zato je bilo pet osebkov, ki so se v sredini januarja pojavili ob reki Krki, lepo presenečenje.

Se pa v zadnjem času kravje čaplje pojavljajo širom po Sloveniji in prav možno je, da so bile tudi pri nas verjetno spregledane. Velikih belih čapelj je v zimskem času po njivah in travnikih, sploh ob vodnih površinah, precej in če nisi pozoren, kravje na daleč pač ne prepoznaš.

Če pa se nekaj beli čaplji podobnega smuka okrog goveda, to pa je že kar dober znak, da gledamo kravjo čapljo. Hitro jo bo izdala nižja, bolj čokata postava, krajši vrat in kljun ter nekakšen podbradek pod kljunom.

Prepoznali jo bomo tudi po tem, da se, če ne počiva, prehranjuje zelo intenzivno, saj stalno pobira nekaj s tal, ko se sprehaja po travniku ali njivi.

Velika možnost je tudi, da bo kravjih čapelj več skupaj, saj so bolj družabne kot velike bele čaplje, ki raje držijo primerno medsebojno distanco.

Za malo boljši posnetek je bilo treba poklekniti v blato in umazati hlače.

Za fotografiranje kravjih čapelj gre zahvala Davidu in Sandiju, ki sta jih opazila med štetjem vodnih ptic - IWC in me o tem nemudoma obvestila. Da zadeva ni bi bila preveč enostavna, me čaplje seveda niso čakale na kraju opazovanja. Z nekaj sreče sem ji našel 2 km stran.

PTICE NAŠIH KRAJEV VII.

Ko se leto obrne, običajno pobrskam po arhivu in poiščem zanimive fotografije, ki so sicer bile objavljene kje drugje na spletu, a v tem blogu niso našle zgodbe, v kateri bi se pojavile.

Rjavi lunj

Pisana penica

Mali ponirek

Škrjančar

Črnoglavka

Pegasta sova

Bela pastirica

Mali deževnik

Lesna sova

Rjava čaplja

Rumena pastirica

Siva gos

Plašica

Kormoran

Mali martinec

Šoja

Rjavi srakoper

nedelja, 3. november 2024

ZGODBA O BELKI Lagopus muta

Lahko rečemo, da so ptice v večini kar ljubka živa bitja, z redkimi izjemami, ki so ljubke na svoj poseben način. Tu se lahko hitro spomnim na kakšnega klavžarja, recimo. In belka je, sploh v svoji zimski preobleki, gotovo ena izmed bolj ljubkih ptic pri nas.

Zgodba se začne sredi noči za devetimi gorami, v prijetni koči, ko budilke zvonijo ob 4:00. V zavetju noči jo mahnemo direktno proti našemu očaku vseh očakov, v upanju, da na poti zaslišimo značilno oglašanje.

Napovedan je bil lep dan, idealen za pozno jesenski obisk naših najvišjih gora. Po dobri uri zmerne hoje zaslišimo oglašanje naše najvišje živeče kure. Umaknemo se s poti in obkroženi z vrhovi dvatisočakov počakamo, da se do konca zdani.

Svetloba, ki se je iz vijolične spreminjala v zlato oranžno, je obljubljala čudovito jutro. Ni trajalo prav dolgo, ko na pustem, z redkimi travnatimi zaplatami posutem pobočju, zagledamo prve belke. Tri samičke so mirno čakale nov dan.

Ptice so si že odele zimske preobleke. Na poletno modo so spominjala le še posamezna grahasta peresa. Tako opravljene v pokrajini brez snega so zelo hitro opazne. Tudi če čepijo čisto pri miru.

Ko se je sonce začelo dvigovati, je bilo nekaj časa še brez prave moči, tako da fotografiranje belo belih belk še ni bil problem. V bistvu belke sploh še niso bile videti bele. Okrog osme ure pa so kontrasti počasi postajali premočni.

Belke bomo našli nad gozdno mejo na višini nad 2000 m. Najlažje jih bomo opazili, če se bodo premikale ali oglašale. Kadar se potuhnejo in je njihova oprava usklajena z okoljem, takrat so praktično nevidne. Letos zima žal zamuja in belke so veliko bolj izpostavljene njihovim plenilcem.

Kljub temu da se narava včasih malo poigra z letnimi časi, srečanje z belko v našem visokogorju ni tako samoumevno. Med celodnevnim potikanjem okrog vršacev Julijskih Alp smo uspeli videti le pet belk. Od tega štiri samičke in enega samčka.


To je bilo moje prvo bližnje srečanje te vrste. Nepozabno. In to ne samo srečanje z belkami, celotna skrbno načrtovana odprava, mi bo ostala v zelo lepem spominu. Še zadnji zlato rumeni macesni bodo odvrgli svoje iglice in zagotovo bo tudi sneg pobelil vršace naših najvišjih gora.


TEHNIKA ptice: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/200 - 1/1250 s, zaslonka f/6.3 - 7.1, ISO 800 - 1600, gore: Olympus E-PL5, LUMIX 14 mm, F2.5, časi zaklopa 0.2 s - 1/640 s, zaslonka f/2.5 - 5.6, ISO 200 - 3200, DxO PhotoLab, Photoshop.

petek, 11. oktober 2024

ČEBELAR Merops apiaster

Od moje zadnje objave, posvečene samo čebelarjem, je minilo že več kot deset let. Zato se mi zdi primerno, da jim zopet posvetim nekaj svojega časa in zapišem par besed. Nekaj gnezdišč, kjer sem takrat opazoval čebelarje, je danes že pozabljenih. Pa ne zato, ker čebelarjem tam ne bi bilo več všeč, temveč zato ker smo si ljudje zamislili, da bo tam za nas nastalo kaj bolj pomembnega.

Prav načrtno čebelarjev tudi fotografiral nisem vsaj 10 let. Sem pa redno obiskoval določene lokacije in spremljal številčnost njihovih kolonij. Čebelar je izredno lepa in atraktivna ptica, predvsem zaradi njegove barvitosti. V tem smislu se je zelo težko odločiti, kdo je lepši, čebelar ali vodomec, recimo.

Oba, čebelar in vodomec, sta pogosto tarča fotografskega objektiva. Še posebej čebelar je v večini primerov fotografiran prav v svojem gnezdišču in upam da, vsaj v večini primerih, iz za to postavljenih opazovalnic, kot je na primer v peskokopu Župjek na Bizeljskem.

Tudi sam se letos nisem mogel upreti skušnjavi in na spomladanskem obhodu gnezdišč naredil nekaj posnetkov teh čudovitih bitij. Verjamem, da sem bil na obisku dovolj diskreten in obljubim, da se naslednjič takole srečamo šele čez 10 let.

Predvsem pa si želim, da se čez 10 let res srečamo prav na tej lokaciji.


TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/2000 - 1/5000 s, zaslonka f/7.1, ISO 800, DxO PhotoLab, Photoshop.


KOZAČA IN DYNAMIC RANGE

S pojavom digitalne fotografije se je pojavil tudi cel kup novih izrazov. Eden izmed njih je dynamic range, kar lahko prevedem kot dinamični razpon. Ko govorimo o tem ali prebiramo razne razprave, hitro naletimo na vojno med zagovorniki in pogosto tudi lastniki fotoaparatov s senzorjem polnega formata (full frame) in ostalimi, ki se fotografije lotevamo z drugorazredno opremo, s kamerami, ki imajo senzor formata APS-C ali bog ne daj formata micro 4/3. Kje nam ta sposobnost senzorja sploh koristi? Na kratko: večji dinamični razpon ima senzor, lažje bomo pri obdelavi fotografije razkrili in prikazali detajle v pretemnem ali presvetlem delu fotografije. Najlažje bom zadevo prikazal na konkretnem primeru.


Prva fotografija je neobdelana in namenoma je glavni motiv podosvetljen, kljub temu da sem doosvetljeval za +1.3 EV. Načeloma lažje kasneje doosvetlimo pretemne dele fotografije kot potemnimo drastično preosvetljene oz. prežgane dele. Druga fotografija je nato obdelana, pretvorjena iz RAW formata v jpeg in dodatno urejena s programsko opremo. Sam uporabljam fotoaparat z najmanjšim možnim senzorjem, ki je še primeren za naravoslovno fotografijo in ima hkrati ravno tu tudi določene prednosti. In moram povedati, da z dinamičnim razponom nisem imel nikdar nobenih težav.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, čas zaklopa 1/500 s, zaslonka f/7.1, ISO 1600, +1.3 EV, DxO PhotoLab, Photoshop.

VSAKA ŠOLA NEKAJ STANE

Črne čigre in mali galebi so me naučili nove lekcije...

Fotografska tehnika se razvija in vedno znova ponuja nove možnosti, ki naj bi nam olajšale naše delo. Medtem ko se je mega pixel dirka nekoliko umirila, je močno napredovala hitrost naših fotoaparatov. Najzmogljivejši modeli danes z določenimi omejitvami dosegajo celo 120 posnetkov na sekundo. Ali tako hitrost v resnici potrebujemo, je drugo vprašanje, prvo pa gotovo kam shraniti tako količino fotografij in kako vse te fotografije pregledati in izbrati najboljše.

Večja hitrost fotografiranja nam seveda zelo prav pride, ko fotografiramo recimo ptice v letu in nam omogoča ujeti kakšen zanimiv trenutek ali ravno pravi položaj kril, ki je kompozicijsko najboljši.

Na "srečo" smo pri fotografiranju, ki omogoča sledenje in kontinuirano ostrenje motiva, običajno omejeni na manjše hitrosti. Kljub temu so te pri boljših modelih še vedno zelo visoke in v kombinaciji z najboljšimi, temu namenjenimi objektivi, dosegajo tudi 50 posnetkov na sekundo in verjetno tudi že več.

Sam imam za tovrstno fotografiranje hitrost omejeno na 25 posnetkov na sekundo, v izogib kasnejšemu mukotrpnemu pregledovanju velike količine na las podobnih fotografij. Sicer se je že zgodilo, da bi bila verjetno boljša kakšna fotografija vmes, tista, ki ni bila zabeležena, ampak se to zgodi res poredkoma.

Se mi pa je na to temo zgodila ena velika nevšečnost. V začetku maja se odpravim v Vrbino pogledat, če se mogoče dogaja kaj zanimivega. Na moje veselje je obisk sovpadal z izjemnim preletom malih galebov in črnih čiger. Dogajanje je bilo tako intenzivno, da se enostavno nisem mogel odločiti za pozicijo, s katere bi vse skupaj najbolje zabeležil.

Odločim se za nekoliko višji nasip, s katerega sem imel pod kontrolo lep del vodne površine, kjer so se galebi in čigre hranili. Kadar je priložnosti za fotografiranje veliko, se pri tovrstnem načinu fotografiranja posledično zelo hitro polnijo tudi spominske kartice. Kmalu je bilo jasno, da bo moja seansa končana hitreje kot običajno, saj so se moje spominske kapacitete hitro bližale koncu.

Ko je na števcu posnetkov kazalo le še par sto prostih mest, kar je pomenilo še dobrih 10 sekund fotografiranja, se je glavnina ptic preselila na drugo stran zadrževalnika, kjer so bile razmere za fotografiranje še veliko boljše od teh, ki sem jih imel na tem nasipu. Kaj storiti? Prepričan sem bil, da imam na kartici dovolj dobrih fotografij in se lahko mirne duše odpravim domov in pozabim na mamljivo možnost na drugem koncu.

Ni mi dalo miru in se odločim, da grem samo pogledat in tam sprašim še zadnjih par rafalov, ki so mi ostali. Storjena je bila velika napaka. Ali pa tudi ne. Nova pozicija je bila naravnost idealna. Preža na nivoju vodne gladine, le vreme se je malce skisalo. Torej, kaj zdaj? Opcija številka ena: pregledovati fotografije na kartici in brisati neuspešne, slabe itd., da se pridobi nekaj prostora. Ta opcija je v resnici le teoretična, saj je preveč zamudna in bi mi vzelo preveč časa. Opcija številka dve: biti zadovoljen s tem kar imam in jo lepo mahniti proti domu. In opcija številka tri: formatirati kartico in pozabiti na vse ter začeti znova.

Odločil sem se za slednjo možnost. Priznam, da je precej nelagodno pritisniti gumb OK za formatiranje kartice, na kateri je več tisoč posnetkov in med njimi gotovo tudi nekaj zelo dobrih. Ali bodo novi posnetki boljši od izbrisanih, takrat nisem vedel in tudi danes tega ne vem. Vem le, da je bil nauk in cena te zgodbe dodatna, rezervna spominska kartica v fotografski torbi.

TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/1600 - 1/4000 s, zaslonke f/7.1-8.0, ISO 800, DxO PhotoLab, Photoshop.