S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 19. september 2021

ZELENONOGI MARTINEC - PETELINJI BOJI

Ko zmanjkuje vode v "našem" bajerčku, le-ta postane raj za pobrežnike vseh vrst. Med kljunači, ki so ga obiskali letos, je bil zelenonogi martinec največji predstavnik. Najprej smo opazovali dva osebka, nato pa so se kar množili. Na koncu jih je bilo pet.

Ko stoji ob boku močvirskega martinca, šele vidimo, kako velik je zelenonogi martinec. V bistvu pa se mi zdi, da se nam večina ostalih martincev zdi večjih, kot so v resnici.


Na meniju zelenonogih martincev so tudi ribice. Se pa zgodi, da so oči večje kot rit. Martinec ne more razkosati prevelikega plena. Zato pomalica le tisto, kar lahko pogoltne v enem kosu.


Ostale večje živalice, ki mu tudi teknejo, so paglavci, žabice in pupki ter tudi manjši raki.


Zanimivo jih je tudi opazovati, kako v paru prečesavajo vodno gladino. Hodita drug za drugim, zamaknjena za eno širino in s kljunom pobirata vse užitno po vodni gladini.


Znajo pa zelenonogi martinci uprizoriti prave petelinje boje. Za kaj točno se borijo, mi ni povsem jasno. Posamezni osebki se enostavno ne prenašajo najbolje. Ko se preveč od blizu srečata dva "problematična", se lahko vname prav konkreten boj.





Strasti se običajno hitro umirijo. Jeza pa ostane in se najlažje stresa nad nedolžne nič hudega sluteče.


Zvečer na bajerju spet vse mirno. Prebivalci gostoljubno sprejmejo novega obiskovalca - togotnika.

torek, 07. september 2021

POZABLJENA TROFEJA IN NOVE ZMAGE

Te dni kar nekaj časa preživljam v blatu bajerja, ki ga trenutna suša počasi pobira. Tisto malo vode, ki jo je še ostalo, razveseljuje ptice vseh vrst, ki se prihajajo hranit v samopostrežno ribarnico. Ne manjka niti mrčesa in ostalih dobrot, ki so v veselje pticam, ki jim ni toliko do ribjih specialitet. Prvo objavo iz te serije nameravam posvetiti čapljam.


Pri fotografiranju čapelj, se vedno spomnim svoje največje "trofeje" te vrste, ki sem jo "uplenil" leta 2009, povsem na začetku svoje poti v naravoslovno fotografijo. Klasični primer začetniške sreče. Istočasno ugotavljam, da je bila fotografija posneta pred časom bloga FREE BIRDS/ svobodne ptice in tu še ni bila objavljena.

Pa se vrnimo k zgodbi našega bajerja. Čaplje pridejo na pojedino zelo zgodaj. Prvi gosti že pred sončnim vzhodom, zato moramo fotografi biti na svojem položaju še preden se začne daniti. Male bele čaplje so se mi sproščeno sprehajale pred objektivom, kar pomeni, da je bila moja preža dovolj nevidna.

Ko je slika dobila že malo več barve, so prišle velike bele čaplje.

Ob 6. uri je fotografiranje še vedno loterija. ISO 3200+ in časi zaklopa okrog 1/125 s. Seveda je najbolj ostra fotografija z najmanjšo ribico.

Po šesti je že kazalo da bodo zlato uro zagrnili oblaki. Ravno ko je siva čaplja zavzela tisto resno pozo, so se oblaki zopet razgrnili. S časi zaklopa sem nekako prilezel do 1/500 s, ISO je ostal na 3200, kar bi moralo zadostovati za ne preveč divjo akcijo.

Čaplja je sprožila prvi strel v plitko blatno vodo in nekaj zadela.

In zdaj bi imel še fotografijo, ko ribico vrže, ujame in nato pogoltne.

: )

Zame povsem nov svet: zoom objektiv, ki je za povrhu še zelo oster pri maksimalno odprti zaslonki in največji goriščnici 400 mm (800 mm, preračunano na polni format).

Akcija je trajala 1 minuto in 5 sekund preden je linj izginil. Ko sem pregledal fotografije, sem si rekel: "To je to za danes." Pa sem se uštel. Vztrajal sem še dobro uro in pol, do osmih, in nabralo se je še nekaj zame kapitalnih trofej. Več o tem prihodnjič.

Po zajtrku so se čaplje odpravile nekam drugam in bajerček je navidezno sameval do poznega popoldneva, ko so spet začeli prihajati gostje v večjem številu.

Popoldanska svetloba je povsem drugačna. Na voljo sem imel delno kontra svetlobo ali senco. Ker so se v glavnem ponavljali jutranji prizori, le v slabši svetlobi, nisem imel dosti dela. So pa čaplje lovile dosti manj intenzivno. Novost je bila urejanje pred spanjem.

Ker me je zanimalo, kaj se dogaja po tem, ko sonce zaide, sem vztrajal do mraka. Ob 19:30 je na samopostrežno večerjo priletela rjava čaplja. Čas ekspozicije se je zopet spustil na mejnih 1/80 s. Za takole prikovano čapljo to sicer ni problematično. Večji izziv je to bil za stabilizacijo v objektivu in v fotoaparatu.

Olympus OM-D E-M1 II, M. ZUIKO 100-400 mm, 400 mm (800 mm), f6.3, 1/25 s, ISO 6400

Malo pred osmo so na bajer začeli prihajati še kvakači. Fotografija je dokumentarna. Bolj poizkus ali tehnika to zmore. Kljub temu da je bilo stojalo v nahrbtniku, naredim fotografijo brez stojala, iz roke. Za ljubitelje fotografije navajam podatke o nastavitvah in opremi.

Ko se je začelo temniti, so vse čaplje razen kvakačev odletele na svoja prenočišča. In ko so se v grmovje pospravili še zadnji škorci in utihnili vsi pobrežniki, je na bajerju zopet zavladala spokojna tišina.

torek, 31. avgust 2021

GREMO V HRIBE

Letošnji prvi del letnega dopusta smo preživeli v Bohinju z okolico. Večinoma smo pohajkovali po okoliških hribih, kjer seveda tudi ptic ni manjkalo. Do letos sem ptice v hribih le "žalostno" opazoval, saj v nahrbtniku ni bilo prostora za fotografsko opremo. No, prostor bi se že našel, za razliko od dodatne energije, ki je ni in ni bilo. Moja nova oprema tehta 2 kg in hodila bo z mano v hribe.

Moja budilka na dopustu vedno zvoni zelo zgodaj. Pred zajtrkom je običajno za mano že prva foto seansa. Letos sem jutranji obhod izvajal po Bohinjski Bistrici, kjer smo bili nastanjeni. Na moje veliko veselje sem že prvi dan naletel na pogorelčka s speljanimi mladiči.

Nedaleč stran sem naše še aktivno gnezdo sivega muharja, ki je zelo zavzeto hranil že kar velike mladiče. Tudi sicer je sivi muhar zelo pogosta ptica v teh krajih.

Drug par sivih muharjev se je spreletaval po sadovnjaku pod našim balkonom.

Nekaj hiš naprej po ulici so pod napuščem gnezdile mestne lastovke. Avtomatsko ostrenje je delovalo brezhibno kljub veliki hitrosti ptic in nepredvidljivem gibanju. Šibki člen so bili le moji refleksi.


Na sami Bohinjski Bistrici so očitno gnezdili povodni kosi.


Po obrežju in po skalah v vodi so se spreletavale bele in sive pastirice.


V veliko veselje mi je bilo fotografiranje kosov.


Za fotografiranje praktično s tal je zopet zelo prav prišel premični zaslon.


Liščku na živi meji se je težko upreti ...


Še manj pivki v sadovnjaku. Njena barvna usklajenost je naravnost osupljiva.


Če na hitro potegnem črto, lahko rečem, da sem z uporabnostjo nove opreme zelo zadovoljen. Že zelo dolgo nisem imel toliko uspeha, če sploh kdaj, takole z roke in brez maskirne oprave. Upam, da mi ta stil fotografiranja ne bo prišel preveč v navado.

In nato je napočil trenutek resnice - hribi. Fotoaparat s teleobjektivom sem natovoril v nahrbtnik, in smo šli. Seveda bi bilo idealno, da bi imel zadevo ves čas bolj pri roki. A to žal ne gre. V hribih, sploh po skalovju, proste roke pač zelo prav pridejo. In če si pri hoji pomagaš s pohodnimi palicami, tudi. Zato sem na ta račun zamudil kar nekaj priložnosti. Ruševca na primer.


Ok, za fotografijo šmarnice se verjetno ne splača tovoriti dodatna dva kilograma. Pa vendar. Šmarnica je gotovo med najpogostejšimi pticami naših gora. Gremo naprej, uloviti kaj takega, kar v dolini ne najdemo.


Ni ptič, je pa gotovo predstavnik gorskega sveta.


Kupčar je značilna gnezdilka naših gora. Malo bolj me je presenetil repnik, ki ga na skoraj 2000 metrih nisem pričakoval. Pa menda ni tako nenavadno.


Letošnja siva pevka. Konec julija je v višjih legah in v visokogorju še precej živahno. Vse polno je speljanih mladičev in veliko ptic še hrani svoj naraščaj. Mlade ptice so precej bolj zaupljive in se jim lažje približamo brez maskirnih pripomočkov.


Mladinci komatarja so se razposajeno podili po planini. Me niso pustili blizu.


Mladiča komatarja te starosti sem bil zelo vesel, saj sem vedel, da starši niso prav daleč.


Vedel sem, da s tehniko zalezovanja priložnosti ne bo veliko. Plan je bil, da se mu po vseh štirih čim bolj približam, v kritju hribčka. Še preden sem začel s puzanjem, je zletel na naslednji kucelj. Vajo ponovim in uspelo mi je narediti nekaj posnetkov. preden je odletel daleč stran.


Jutranja svetloba je bila odlična, a žal ni prihajala s prave strani. Če bi se dalo komatarja nahecati, da se obrne za 180 stopinj, bi bila fotografija dosti boljša. Tako je bilo za uporaben posnetek potrebne kar nekaj obdelave. Ker pa je to moj prvi posnetek komatarja, sem z rezultatom več kot zadovoljen.


Na poti v dolino sem na osojnem pobočju opazil veliko število ptic, ki se je vneto prehranjevalo. V večini so to bile šmarnice, vrbji kovački in podoben drobiž. Med njimi sem za trenutek opazil tudi skalnega strnada, ki mi je dodatno polepšal dan.

petek, 20. avgust 2021

SIVA ČAPLJA VEDNO PRAV PRIDE

Za privajanje na novo opremo je dobro poiskati zanesljiv model, ki ni preveč sramežljiv, malo večji in boj počasne sorte. V tem primeru siva čaplja kar ustreza. Če vemo kje jo najti, toliko bolje. Otočec je kraj, ki redko razočara.


Čaplja se je čez čas prestavila višje in sledil sem ji do jezu, kjer se je urejala na naplavljenem deblu pod jezom. Razdalja je bila kar velika. Cela scena pa skoraj povsem v senci. Vseeno naredim nekaj posnetkov.

Odsev na gladini nad jezom je ponujal novo, zanimivejšo kompozicijo. Fotoaparat spustim skoraj do gladine in bingo! Ključ do uspeha tokrat gibljivi zaslon : )

sreda, 18. avgust 2021

OLYMPUS OM-D E-M1 II in M.ZUIKO DIGITAL ED 100-400mm f/5.0-6.3 IS

Zamenjava fotografske opreme nikdar ni enostavna poteza in po navadi tudi ne prav poceni. Običajno se spremembe dogajajo v okviru znamke, kateri smo zvesti iz takih ali drugačnih razlogov. Zamenjava celotnega sistema pa zahteva dobršno mero korajže in precej tehtnih razlogov. Ideja je pri meni zorela dve leti. Oprema, namenjena fotografiranju ptic, je prišla na vrsto letos poleti.

OLYMPUS OM-D E-M1 II in M.ZUIKO DIGITAL ED 100-400mm f/5.0-6.3 IS (zgoraj)
CANON 7D Mark II in CANON EF 400mm f5,6 L (spodaj)

Če je bila odločitev dobra, bo pokazal čas in predvsem rezultati. Sistem z micro 4/3 senzorjem obljublja naravoslovnim fotografom predvsem prihranek pri velikosti, teži in ceni, sploh v primerjavi s sistemom polnega formata. Moji razlogi za spremembo pa so naslednji:

1. Glede na to, da sem prej fotografiral s sistemom APS-C (crop), prihranek pri velikosti ni tako drastičen, ohišje z objektivom pa je izgubilo dobrih 400 g. Pri tem naj omenim, da je bila moja bivša kombinacija med lažjimi možnimi nasploh v tem formatu.

2. Za ceno moje nove pridobitve (nov objektiv in novo ohišje cca 2000 €) bi lahko dobil zgolj solidno ohišje polnega formata.

3. Z objektivom sem pridobil 160 mm. 800 mm (400 x 2) namesto prejšnjih 640 mm (400 x 1.6). Kar se ne zdi veliko. V resnici pa ravno toliko, kolikor mi je pogosto manjkalo v bivši kombinaciji. Stabilizacija v objektivu in v ohišju daje nepredstavljive rezultate pri fotografiranju z roke (brez stojala). In sam zoom mi je prinesel veliko več možnosti, kot sem pričakoval.

4. Brezzrcalno ohišje ponuja kar nekaj prednosti. Izjemne hitrosti fotografiranja. Ker na blizu že slabše vidim, je predogled v iskalu zlata vreden. Izredno tiho ali celo neslišno fotografiranje - vrhunsko. Gibljiv zadnji zaslon - neprecenljivo.

1. Olympus OM-D E-M1 + 200-800 mm, 2. Canon Z6 100-500 mm, 3. Canon 7D + 100-400 mm, 4. Canon 7D + 240-960 mm, 5. Sony a7 + 200-600 mm, 6. Canon 1DX + 800 mm (vse goriščnice preračunane na goriščnice polnega formata)   vir: https://camerasize.com

Kljub temu da največ prednosti sistem ponuja prav naravoslovnim fotografom, ne poznam nikogar, ki bi ga pri nas za ta namen uporabljal. Spodobi se, da tovrstno objavo zaključim s prvo fotografijo, ki je nastala z novo pridobitvijo.

800 mm, 1/320 s, f 6.3, ISO 3200, brez stojala 

Bolj ažurno objavljanje fotografij se dogaja na Facebooku in sicer na straneh: