S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sobota, 06. marec 2021

BALETKA

Fotografirati belo pastirico ni taka reč. Ni težko najti mesto, kjer se skupaj prehranjuje več pastiric. Zlahka bomo ujeli kakšno, ko koraka gor in dol, medtem ko išče kaj za pod zob. Če je še svetloba prava in ozadje dovolj daleč, bomo s posnetkom kmalu zadovoljni.

Pastirice najdemo v bližini vode. Tako lahko poskrbimo, da za ozadje dobimo modro barvo, ki se po moje črno beli ptici zelo lepo poda.

Pri fotografiranju bele pastirice pa moramo biti zelo previdni pri nastavitvah osvetlitve, saj bo bela obrazna maska lahko hitro "prežgana", sploh ob sončnem vremenu.

Če želimo pastirico ujeti v gibanju, poskrbimo, da bo čas osvetlitve čim bližje 1/2000 s ali celo več.

Ptice morajo redno skrbeti za svoje perje. Zato si večkrat na dan vzamejo nekaj časa, da se očedijo. To je priložnost, da ujamemo kakšno zanimivo pozo. Tu bo do izraza prišla hitrost vašega fotoaparata. Več posnetkov na sekundo naredi, večje so možnosti za dober posnetek.






Na koncu predstave še priklon.

nedelja, 24. januar 2021

SKORAJ SONČEN DAN

Danes zjutraj je celo kazalo, da se bo mokrišče ob Temenici zbudilo obsijano s soncem. Teoretično je bilo potrebno le še počakati, da se razkadijo jutranje meglice.

Voda se je iz poplavljenega travnika začela umikati nazaj v strugo in kanale na obrobju. Tudi led se je že v večini stopil. Za race ni ostalo več veliko odprtih vodnih površin.

Na območju je vztrajala le še manjša skupina žvižgavk, nekaj mlakaric in labodi. Gosi, ki so se nekaj dni pasle po travnikih, so se že odpravile naprej.

Ptice so se z veseljem nastavile prvim sončnim žarkom. V grmičevju na robu trstičja so še dokaj umirjeno čepeli trstni strnadi. Nato so se eden po eden izstreljevali na plano.

Kadar trstnega strnada opazujemo od spredaj, deluje zelo svetlo.


Ko pa se obrne, vidimo, kako barvit je ta ptič.


Klub temu da se je malo otoplilo, je bilo zjutraj le malo nad ničlo. Ptice gretja še niso izključile.


Velike bele čaplje in kormorani so stalni zimski gostje.


Vriskarice se v velikih jatah podijo po travnikih in se ob vsakem najmanjšem znaku nevarnosti umaknejo na varno v krošnje dreves.


Vriskarice so hitele z urejanjem, kot da bi vedele, da to vremensko razkošje ne bo trajalo prav dolgo. Sonce se je kmalu skrilo nazaj za oblake in čez nekaj ur je spet deževalo.

nedelja, 10. januar 2021

SEZONA PUKLEŽEV

Puklež je zelo zanimiva ptica. Do nedavnega so bili podatki za tega prezimovalca pri nas zelo skopi. Nič bolje ni v naših sosednjih državah. V Avstriji, na primer, ocenjujejo velikost prezimujoče populacije na 2 osebka. V našem zimskem atlasu ptic iz devetdesetih let pa je populacija ocenjena na 0 do10 osebkov.


Naključna srečanja s to ptico so zelo redka. Za razliko od njegove kolegice kozice, ki se že na daleč brezglavo požene v beg, se puklež pritaji in počaka, da nevarnost mine. Poleti le v primeru, da se mu zelo nevarno približamo, včasih celo na nekaj deset cm. K neopaznosti še dodatno prispevata njegova pritajena drža in izjemna varovalna barva.

Pukleževo zaupanje v svoje nevidnost se da izkoristiti za kakšen zanimiv posnetek. Če ga uspemo najti seveda. Njegov zimski habitat je zelo podoben tistemu, v katerem prezimujejo kozice. Velika možnost je, da bomo tam, kjer smo opazovali kozice, našli tudi kakšnega pukleža.

Pukleža smo prvič opazili na enem izmed naših lokalnih terenov imenovanem "Černobil" že v sredini oktobra lansko leto. Na začetku je bila to tista kozica, s katero nekaj ne štima. Ko smo uspeli narediti prvo fotografijo, je bilo kmalu jasno, da gre za pukleža.

Danes,10. januarja 2021, smo poskušali s pomočjo izkušenih ornitologov potrditi našo domnevo, da na omenjenem območju prezimuje najmanj 5 pukležev. Kar bi bilo posebno že samo po sebi, saj so pukleži praviloma samotarske ptice in prezimujejo v večjih skupinah le izjemoma - če se na primer vremenske razmere poslabšajo in jim začne zmanjkovati primernega habitata.


Na območju "Černobila" smo našli 4 pukleže in na mokrišču ob Temenici še 2. Domačini smo gostom obljubili najmanj 5 pukležev in lahko smo se oddahnili. David, Filip, Gaber, Jani, Marko, Nejc, Ruj, Sandi in Tomaž, hvala vam za še eno zanimivo terensko izkušnjo.


nedelja, 27. december 2020

BOŽIČNA DOLENJSKA IDILA

Letos nam je božič postregel z dvodnevnim deževjem. Tako je božična idila dosegla le višje ležeče dele naše dežele. Gorjance je pobelil sneg in s soncem obsijani so vabili na obisk.


Dilema: užiti zimske radosti ali obiskati poplavljeno dolino Temenice. Odločim se za slednjo varianto.


Da se voda lepo razliva po tem območju, pripomore tudi bober z gradnjo jezov. Nad njegovim početjem lokalni kmetje, ki tu kosijo, niso ravno navdušeni. Zato ga vztrajno preganjajo, mu podirajo jezove in ga podijo z elektriko : (


V teh dneh so te razmere izkoristile ptice, ki iščejo primerne kraje za prezimovanje. Labodi se tu zbirajo vsako leto. Ko pa voda prestopi bregove, se jim pridružijo različne vrste rac in čaplje. Vmes se najde tudi kakšna priba in gos.


Seveda ne moreš kar prikorakati po travniku. Zato sem poiskal zavetje v grmovju na robu travnika, ki pa je bilo precej oddaljeno od ptic. Edina oprema, ki je od tu zmogla narediti kaj uporabnega, je bil moj kompaktni Nikon P900.


Bil sem obveščen, da se z labodi že več dni druži beločela gos. Izdaja jo belina okrog kljuna in "tigrasto" oprsje. Če bi bila v družbi sivih gosi, bi bila že na pogled manjša.


Med racami žvižgavkami je bil pomešan tudi en samec race žličarice.


Med tem ko sem opazoval ptice na travniku, je na moji skrajni levi, kjer mi je pogled zastiralo grmovje, pristala siva čaplja. Običajno ne bi niti pomislil na fotografiranje.


Ker pa je razdalja med oviro in motivom tako velika, se moteče grmovje izgubi v neostrini in na koncu sploh ne moti. Pri obdelavi posnetka je potrebno le dodati nekaj kontrasta, barvne nasičenosti in ostrine.


Kot vedno, si je pri fotografiranju ptic treba vzeti čas. Dlje časa bomo vztrajali, večja je možnost, da se pred nami zgodi kaj zanimivega. Po dobri uri in pol se mi je večina ptičjih predstavnikov zbralo v enem posnetku. Manjkala je le raca žličarica.

ponedeljek, 30. november 2020

KOZAČE V MEGLI

To soboto sem ponovno poskušal uresničiti plan izpred meseca dni, ko sem poskušal fotografirati kozače v prelepi jesenski kulisi. Razmere za to so bile ta vikend povsem drugačne. Listje je v večini že odpadlo, zato sem računal na ivje in predvsem na kakšen sončen žarek.

Kar se ivja tiče, je kazalo kar v redu, a o soncu ni bilo ne duha ne sluha. Dan je bil turoben kot že dolgo ne. Še najbolj pa so me skrbele meglice, ki so se plazile po pobočju Gorjancev.

Ko z glavne ceste na višini 600 mnv zavijem na gozdno pot proti Trdinovem vrhu, so se moje zle slutnje uresničile. Zato se odločim, da fotografski potep spremenim v popis številčnosti naše druge največje sove, kozače. Uspeh je bil neverjeten. Že prve tri popisne točke so bile pozitivne. Ampak tretja silhueta sove se mi je zdela še bolj črna od prvih dveh.

Tako lepo ob cesti, praktično iz oči v oči mi ni pozirala še nobena sova, kaj šele melanistični osebek kozače. Škoda. Mogoče se srečava, ko se vračam domov in bodo razmere kaj boljše.

Ko sem pridobival na višini, se je vidljivost počasi izboljševala.

Tudi lovec, ki sem ga srečal ob poti, je vedel povedati, da je sov, tistih ta velikih, zadnje čase veliko.

In res, število me je zelo razveselilo. Na 11 km dolgem transektu sem zabeležil 11 kozač, od tega 7 posameznih osebkov in 2 para. Ura se je počasi nagibala proti nedeljskemu kosilu, zato se je bilo treba obrniti in spustiti nazaj v dolino.

Ko pridem do teritorija temnega samca, ugotovim, da ni sam. Na sosednjem drevesu je čepela "normalno" obarvana samica. Megla se je zopet začela zaganjati v pobočje, zato je bilo možnosti za fotografiranje čedalje manj.

Prednost strmine je v tem, da lažje prideš na nivo portretiranca. Možnosti za čisti "strel" pa so običajno vedno omejene. Sem pa lepo ujel ivje, ki sem si ga tako želel : )

Samica je našla nekoliko boljše mesto za poziranje.

Na koncu se je prestavil še temni samec in dan je bil popoln.

Srečanje s kozačami je bila dosti manj barvita izkušnja kot fotografiranje kraljičkov v prejšnji objavi. A sove so le sove. Vsako opazovanje sredi belega dne, čeprav mrzlega in meglenega, je nekaj posebnega in nepozabnega.

nedelja, 01. november 2020

KRALJIČKI NAMESTO KOZAČE

Ko jesen obarva gozdove, je najboljše, kar lahko narediš zase to, da lepe proste dneve preživiš v naravi. Letos zaradi koronaukrepov žal ne moremo prav daleč. A se v vsaki občini najde kak gozdič ali park, kjer tudi ptic prav gotovo ne manjka.

Plan za današnji foto potep je bila kozača z žarečim ozadjem. Mogoče se komu moj načrt ne zdi ravno skromen. Sam sem bil v uspeh prepričan, kot že dolgo ne. Mahnem jo na Gorjance, kjer so kozače doma.

Pa seveda ni šlo vse po planu. Načrt so mi prekrižali rumenoglavi kraljički, ki so se prehranjevali neverjetno nizko, na bukvi v najlepših barvah. Kako bi se lahko uprl taki priložnosti!

Kraljički so hitri in nemirni ptički, zato je potrebno kar nekaj potrpežljivosti.


Sploh ne vem, kdaj sta minili skoraj dve uri. Ker je dan že kar kratek, je bil moj osnovni plan kmalu  pod vprašajem. Zato vztrajam pri kraljičkih in upam še na kakšno drugo vrsto.


Lepo presenečenje se je pojavilo visoko na nebu. Med fotografiranjem kraljičkov sem z delčkom očesa zaznal silhueto, ki definitivno ni mogla biti kanja. In vse kar ni kanja, je vredno večje pozornosti. Masiven svetel, grahast trup, ki se je dobesedno svetil v popoldanskem soncu, je že od daleč izdal meni ljubega kragulja, vsaj tako sem mislil. Pa so me popravili (Jure Novak), da gre za samico skobca.


Na koncu sem naredil tako veliko posnetkov rumenoglavih kraljičkov, da ji sproti nisem uspel niti pregledati. A občutek je bil dober. Grem naprej, da mogoče še najdem kakšno kozačo.


 Že sam sprehod po gozdu je bil tako lep, da se v naslednji uri nisem premaknil prav nikamor.


Gibal sem se po slemenu Gorjancev proti vzhodu in pri odcepu za Laško pot zavil v dolino, po poti, ki se spušča zahodno od soteske Kobile. Poleg kozače sem potihoma upal tudi na kakšnega belohrbtega detla.


Sonce je šlo za goro in potrebno se je bilo vrniti nazaj na vrh Gorjancev, kjer sem pustil avto. Čeprav ni bilo ne kozače niti belohrbtega detla, je bil spust in vzpon po Laški poti lep zaključek dneva.


Ko sem prisopihal nazaj na vrh, me je na robu jase pričakala tudi kozača. Čeprav v zadnji svetlobi dneva, sem je bil vesel, kot bi mi pozirala vsa ožarjena z zlato rumenim ozadjem : ).