POTEPANJE PO JUŽNI ŠPANIJI - BIG DAY

V petek, natančneje 1. marca, je napočil naš VELIKI DAN. Dan z enim samim ciljem - videti čim več različnih vrst ptic, po možnosti čim več takšnih, katerih nismo videli še nikdar prej.

foto: David Kapš

Ptičarija ni za zaspance. Del ekipe je imel priložnost sodelovati na španskem popisu izmuzljivega (beri redkega) dupontovega škrjanca. Kar pomeni, da so budilke zvonile sredi noči. Tudi ostali smo se iz apartmajev odplazili še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi kaj zamudili.

Uradni štart je bil predviden v naravnem parku Cabo de Gata - Nijar, največjem zaščitenem obalnem območju v Andaluziji. Seveda ne povsem po naključju. Zahvala vsem vezam in poznanstvom, saj je kmalu po štartu padel prvi lajfer.

Španski kolegi so nam za dobrodošlico pripravili ostrožno cipo, ki se je na svojih dolgih nogah smukala in spreletavala med nizkimi grmički in odprtimi zaplatami suhega rastja.

Medtem ko smo na varni razdalji opazovali dolgonogo cipo, nas je preletel drugi lajfer dneva - sredozemski mali škrjanček. Brez prekaljenih ptičarskih mačkov bi povsem verjetno ostal neopažen.

Našemu čopastemu škrjancu na las podoben je španski škrjanec, ki nas je spremljal celo potovanje.

foto: Jani Vidmar

Ni bilo treba prav daleč do nebes za ljubitelje ptic, še posebej za fotografe. Manjše mokrišče povsem blizu obale je ponujalo bogato bero različnih vrste ptic in super možnosti za fotografiranje.

Na vodni površini je za nas izstopala beloglavka. Vrsta se pri nas pojavi res izjemoma. Nazadnje je bila opažena leta 2013 na ormoškem jezeru. Kljub temu pa je zanimivo, da jo je za znanost prvi leta 1763 opisal Scopoli, ki je v svojih časih raziskoval tudi po naših krajih.

foto: Joaquin Lopez

Nato je napočil moj trenutek. Položaj truplo in fotografiranje kot si ga lahko samo želiš. Pobrežniki, ki tu verjetno prezimujejo, se niso kaj dosti menili za mojo prisotnost in so nadaljevali s svojimi obveznostmi.

Kamenjarji so se šli pet v vrsto.

Peščenci so se sprehajali dobesedno okrog mene.

Tako je bilo veliko možnosti za eksperimentiranje s svetlobo, saj so peščenci stopicljali z vseh strani.

No, povsem enostavno vse skupaj spet ni, ker so kar hitri in sunkovito spreminjajo smer, ko stikajo za hrano.

Precej manjši od peščenca je mali prodnik, ki se tudi ni dal motiti.

Sam bi lahko preživel cel dan v družbi meni dragih pobrežnikov, a nas je čakalo še veliko dela.

Naslednji lajfer afriških korenin je bil trobentar.

Sam sem v manjši skupini, ki se je spreletavala nad valovi, prepoznal komatne deževnike in peščence. Naj me prosim kdo popravi, če se motim.

Precej pestro dopoldne je bilo za nami, pa si zasluženega kosila še nismo upali privoščiti. Samo hitra malica ob poti in šibamo dalje.

Naslednja lokacija slovi predvsem po snemanju filma Indiana Jones in zadnji križarski pohod. Vendar smo mi tu s povsem drugo misijo - najti nedavno opaženo ptico, ki naj bi tekala gor in dol po tej suhi pokrajini.

Še dobro, da se piše 1. marec in ne recimo 1. avgust, ker bi se scvrli kot ocvirki na ponvi.

Včasih je dobro gledati v pravo smer. Še bolje pa je s seboj imeti človeka, ki ve, katera smer je prava. Hvala, Joaquin! Brez tebe bi lahko tu sedeli do večera : ) Puščavski tekalec, nekaj kar ni kamen, povsem barvno usklajen, levo spodaj na zgornji fotografiji.

Kljub temu, da na termometru ni kazalo 45 stopinj, je bilo fotografiranje zaradi atmosferskega migotanja skoraj nemogoče. Pa vendar, lajfer dneva obkljukan. Pri nas bomo puščavskega tekalca skoraj zagotovo zaman iskali. Ni pa povsem nemogoče, da ga kje srečamo. Enega je na primer leta 1852 na Dravskem polju ustrelil lovec Franz.

Na znameniti plaži Monsul, kjer je Sean Connery podil galebe z dežnikom, smo tudi mi našli posebnega galeba, opremljenega z obročkom in oddajnikom.

Sredozemski galeb je bil za večino od nas še lajfer za po vrhu.

Prva konkretna pavza z mrzlim pivom in eno specialiteto, katere imena si žal nisem zapomnil, šele ob štirih popoldan. Nezaslišano! Vseeno, Sandi, David, Tomaž, Jani in Joaquin, na zdravje za današnji ulov!

Na taki dirki kot je Big Day je potrebno imeti oči vseskozi na pecljih. In v krajih, ki nam niso domači, je potrebno preveriti vsako ptico, pa če se nam zdi še tako poznana. Južni veliki srakoper, nov lajfer, kar iz avtomobila.

Zadnja destinacija dneva so bile opuščene soline Viejas, ki so zajezile razlivanje plastičnega morja megalomanskih rastlinjakov zahodno od Almerie. Prečudovit obalni pas, ki bo na srečo ostal naravi in pticam.

Spet je bilo potrebno izostriti pogled in v množici račk najti kaj imenitnega.

Marmorna raca bo kar v redu : )

Moja velika želja je bila, da bi uspel kje presenetiti kakšno prlivko, kar pa je bilo na tej odprti pokrajini praktično nemogoče. In čas se je počasi iztekal.

Priznam, da je 12-urna Big Day dogodivščina presegla vsa moja pričakovanja. Še enkrat hvala, Joaquin, da si si vzel čas. Ob 19:00 je tudi sonce odnehalo in ,hočeš nočeš, smo jo morali mahniti proti domu. Sam sem na tem potovanju na svoj life list dodal 15 novih vrst in večino prav na ta dan.

POTEPANJE PO JUŽNI ŠPANIJI - 1. del

Za letošnje zimske počitnice smo si omislili potepanje po južni Španiji - Andaluziji, natančneje po Almeriji z okolico. Sam izlet ni bil povsem ptičarske narave, čeprav so ptičarji zastopali velik delež 21 članske ekipe.

Naša baza je bila v manjšem mestu Adra, dobrih 150 km vzhodno od Malage, od koder smo se podajali na dnevne izlete, tudi kulturno zgodovinske, predvsem pa kulinarične narave. Samo ptičarjenje je bilo mišljeno bolj kot ne kar sproti, a se to ni pokazalo za najboljšo rešitev. Zato smo si fantje izborili en dan, Big Day, samo za opazovanje ptic.

1. DAN smo posvetili raziskovanju "domačega" kraja. V pristanišču se sicer da opaziti tudi kakšno posebnost, a sreča ni bila na naši strani. Med jadrnicami so lovile kričave čigre, odlična priložnost za fotografiranje, tako, mimo grede.

Rjavi galebi so v teh krajih nekaj povsem običajnega. Ravno tako kamenjarji, ki so se sprehajali po plaži. Za kamenjarje sem si rezerviral naslednje jutro.

Kljub prekrasnemu sončnemu vremenu nas je pošteno prepihalo. Zato smo - hočeš nočeš - našli zavetje v  restavraciji La Granja, kjer so za nas zelo lepo poskrbeli : )

foto: Tomaž Mihelič

Ker je ostalo še nekaj dneva, ga je bilo škoda zapraviti. V zadnji svetlobi smo skočili po prva dva lajferja za večino od nas. Ciljna vrsta: črni kupčar in palčja penica.

Črni kupčar in palčja penica sta bila hitro obkljukana. Za boljše fotografije pa bo potrebno obisk ponoviti. Bonus lajfer je bila španska kotorna.

2. DAN je bil rezerviran za Granado in obisk čudovite Alhambre, utrdbe s palačami zadnje muslimanske dinastije na iberskem polotoku. Ker so bile to le počitnice, nismo divjali vse povprek. Zato je bilo zjutraj pred premikom še čas za kakšno foto seanso.

Budilko sem si navil dobro uro prezgodaj, ker nisem računal na to, da se bo zdanilo približno uro kasneje kot doma. Nič narobe. Zato sem bil deležen nastanka čudovitega dne in jutranje zarje kot že dolgo ne.

Šlo je vse kot po maslu. Kamenjarji so se ravno zbudili in oprhali v nežnih valovih.

Tudi moje "poležavanje" na plaži je bilo zelo udobno in kamenjarji so zelo lepo sodelovali.

Ko se je sonce začelo dvigovati, se je končalo tudi skoraj neverjetno brezvetrje.

foto desno: Jani Vidmar

Alhambra je kar obsežna reč. Utrdba na griču nad Granado nam je vzela praktično cel dan. Nakup kart, še posebej za kraljevo palačo Nasrid, se priporoča vsaj mesec pred obiskom, saj je število obiskovalcev omejeno.

Če si želimo poleg Alhambre ogledati še mesto Granada, se moramo z obiskom Alhambre kar podvizati, drugače nam bo za samo mesto zmanjkalo časa. Oboje toplo priporočam. Če boste za v mesto pozni, nič ne de, tapas bari se odprejo šele okrog osme : )

Poleg čudovite muslimanske arhitekture lahko v Alhambri občudujemo tudi obsežne vrtove prepredene z vodnimi motivi v obliki fontan in različnih bazenov. In tu je padel nov lajfer, za te kraje sicer povsem običajen, enobarvni škorec.

Za urejanje vrtov in vzdrževanje objektov v Alhambri skrbi 400 zaposlenih.

Grivar se je v zadnjem desetletju v Evropi zelo razširil in je zelo pogosta vrsta v parkih in v bližini človeških domovanj, kar lahko opazimo tudi pri nas.

3. DAN: puščava, natančneje polpuščava Tabernas. Priznam, da sem imel za ta izlet, kar se ptic tiče, velika pričakovanja. Odpravljali smo se v povsem drugačno okolje, kjer bi lahko opazovali kaj zanimivega, nam nepoznanega.

Sama pokrajina definitivno ni razočarala. Se pa je izkazalo, da je to precej tih in miren kraj, kjer bomo zaman pričakovali ubrano ptičje petje in njihovo spreletavanje z grma na grm.

Poleg manjše jate španskih škrjancev je bil tale španski kozorog edino presenečenje na poti do oaze Lawrenca Arabskega. Kljub temu je bilo raziskovanje te suhe pokrajine pravo doživetje.

foto: Jani Vidmar

Potihoma smo se vsi nadejali kraguljega orla, ki pa se nam je do konca potovanja uspešno izmikal.

Za tolažbo smo zavili še v bližnji akvarij na obali.

4. DAN: bele vasice, srce in duša Andaluzije. Dan namenjen ležernemu raziskovanju vznožja Sierra Nevade in njenih vasic z znamenito berbersko arhitekturo in kulinariko, ki pogosto temelji na kralju živali in njegovi šunki.

Med potepanjem od vasice do vasice smo seveda oprezali za silhuetami v obliki orla, a žal o kraguljem ni bilo ne duha ne sluha. Za tolažbo smo se lahko lepo nagledali para planinskih orlov, ki sta krožila nad čudovito panoramsko cesto.

Kljub temu da so vasice posute na višini nad 1000 in tudi na 1500 mnv, njihova belina ni le estetska. Mi smo se tu potikali konec februarja in zame se bile temperature naravnost idealne. Predstavljam si, da zna biti poleti kar peklensko.

5. DAN je bil naknadno rezerviran za celodnevno ptičarjenje in bo našel mesto v svoji objavi, saj se je nabralo kar lepo število zanimivih opazovanj in fotografij.

Na tako imenovani Big Day smo se odpravili; Gregor, Sandi, David, Joaquin, Jani in Tomaž.

6. DAN je bil planiranega programa prost in kot nalašč za jutranjo foto akcijo. 10 minut vožnje in krajši vzpon in že smo bili v čudoviti naravi v zaledju plastičnega morja v obliki rastlinjakov, ki prekrivajo 200 kvadratnih kilometrov Almerije.

Kar težko je razumeti, kakšnega preoblikovanja okolja je sposoben človek, zavoljo zaslužka, ne glede na posledice in ceno, katero bodo plačevale generacije zanamcev.

Divja, hribovito razgibana, z nizkim grobim rastjem poraščena pokrajina je dom nam nepoznanega črnega kupčarja. S prvimi sončnimi žarki se je začela tudi njegova jutranja aktivnost.

Ko ugotoviš, katera so njegova najljubša mesta za prepevanje, je fotografiranje mala malica. Nekaj potrpljenja in kupčar se gotovo vrne na isto mesto, kjer se je razkazoval na prejšnjem obhodu.

Njegova soseda, malo bolj sramežljiva, je palčja penica, ki se skupaj z žametno penico smuka po gostem grmičevju. Njena rdečkasto rjava obarvanost se povsem sklada z ambientom, v katerem živi.

Ko se je sonce vzpenjalo po nebu, je hitro postalo ne samo toplo ampak že kar poletno vroče. Tudi ptice so postale bolj mirne in čas je bil za odhod v dolino.

Verjetno bi se dalo ujeti še marsikaj zanimivega. Ves čas se je nekje v bližini oglašala španska kotorna, preletavale so me skalne lastovke in po suhih ostankih dreves in grmičevja se je spreletaval različen drobiž.

Za sobotni zaključek dneva smo si rezervirali še eno andaluzijsko poslastico. Flamenko je UNESCO razglasil kot umetniško mojstrovino svetovne kulturne dediščine. Kar se mene tiče, povsem upravičeno.

7. DAN je bil dan povratka. Do popoldanskega leta nam je ostalo nekaj časa za obisk Malage. Živahno obalno mesto, kjer se prepleta tradicija in sodobnost. Definitivno kraj, kjer se da marsikaj videti in z lahkoto ubiti nekaj dopoldanskih uric.

Med množico galebov v pristanišču sem poskušal najti kakšnega posebneža, pa me je kmalu minilo.

Center mesta je formiran okrog katedrale, kjer je bilo slišati sokola selca, ki verjetno tam tudi gnezdi. Zelo živahno in predvsem glasno pa je tudi v parkih, kjer gnezdijo velike kolonije papig. Meniška papiga, sicer južnoameriška vrsta, ki se spuščena ali pobegla iz ujetništva uspešno razmnožuje in naseljuje obalne kraje Španije. Kot invazivka izpodriva nekatere lokalne vrste ptic.

V palmah gradijo velika skupinska gnezda. S svojim razgrajanjem pa gredo domačinom menda že pošteno na živce. Meni so se zdele sicer prav ljubke in mestnemu vrvežu dodajo eno prav posebno noto.

Različne vrste papige naseljujejo tudi druga večja zahodnoevropska mesta, saj pri prehranjevanju niso posebej izbirčne oz. v parkih najdejo vse, kar potrebujejo za svoj obstoj.

To je bil tudi moj zadnji, mislim, da štirinajsti lajfer na tem potovanju.