MALI GALEBI IN ZIMSKE RADOSTI

V minulih dneh je na Dolenjskem obilno snežilo. Sneg se sicer ni obdržal niti en dan, a me je spomnil na dogodek v Vrbini, lani, konec novembra.

Menda velja, da za fotografiranje slabega vremena ni. Velja pa tudi, da je lahko svetloba dobra ali slaba. Kadar je svetloba zelo slaba in jo je za povrhu še zelo malo, takrat lahko, recimo, sneg reši situacijo.

In Vrbina je kraj, kje se ob takem vremenu lahko zgodi kaj zanimivega. Nad delom zadrževalnika je letala velika jata galebov, ki so se obnašali nekoliko drugače in bili tudi obarvani drugače od tam pogostih rečnih galebov.

Ker me ptice seveda zanimajo, hitro ugotovim, da opazujem male galebe, ki se tu znajdejo le občasno. V tako velikem številu pa sploh poredko.

Razmere so bile res obupne. Za posedanje je bilo kar mrzlo, padal je moker dež, stvetlobe za ISO 3200 (nastavitev občutljivosti na fotoaparatu) in nič več. A se je splačalo vztrajati.

Če ne bi bilo galebov, bi se kaj kmalu pobral domov na toplo. Tako pa je nastala res zanimiva serija. Sicer je bilo na zadrževalniku veliko prezimujočih vodnih ptic, vendar vse mnogo predaleč za fotografiranje.

Dogajanje je bilo tako intenzivno, da se preprosto nisem mogel odločiti, kdaj imam dovolj. Pošteno me je že zeblo v prste nog in rok, fotoaparat je bil premočen in svetlobe je bilo čedalje manj.

Na koncu že nisem vedel več, ali bodo posnetki sploh uporabni.

Posnetki so bili več kot uporabni in eden je pristal celo na letošnjem koledarju.

Po treh urah zmrzovanja je bilo dovolj. Spominske kartice so bile skoraj polne in baterije že čisto na koncu. In tudi zelo pomembno, oprema je prestala kar konkreten preizkus ter preživela : )

300 plamencev

Plamenec je bil na naši obali do nedavnega redek zimski gost. Če smo se jih ljubitelji ptic želeli nagledati, smo se morali odpeljati k našim sosedom, kjer se je dalo v mokriščih severnega Jadrana opazovati večje število teh eksotičnih ptic na prezimovanju. Letos pa se že tretje leto zapored tudi pri nas v Sečoveljskih solinah zadržuje večja skupina.

Za razliko od preostalega dela Slovenije je bilo za nedeljo na Primorskem napovedano lepo sončno vreme. Idealna priložnost za enodnevni izlet v teh prednovoletnih dneh. Po urniku naj bi se soline odprle ob 8:00, zato je štart ob 6:00.

Ko prispem, so se soline že kopale v prvih sončnih žarkih in obetal se je res lep dan. Vidljivost je bila odlična. Pogled je segal vse do italijanskih alp.

Če se v solinah držiš za obiskovalce predvidene poti, je možnosti za fotografiranje ptic relativno malo, saj se vse dogaja zelo daleč. V daljavi sem takoj zagledal večjo skupino pobrežnikov, mešanico 17 črnih prosenk in kakih 50 manjših ptic, predvidevam da spremenljivih prodnikov.

Kaj bližje lahko pride kakšna čaplja, lahko pa presenetimo tudi vodomca, malega martinca in druge manjše ptice, ki se spreletavajo po solinah. Tudi različne vrste rac in duplinske kozarke so bile precej daleč.

Z nekaj sreče ujamemo kaj v mimoletu.

Kmalu ugotovim, da so tudi plamenci predaleč, za kakršnokoli fotografsko akcijo. Počivali so v največji vodni površini za muzejem solinarstva, kakih 500 m stran. Preštel sem 220 osebkov. Kasneje je iz smeri Lere priletela še manjša skupina, cca 30 ptic. Vse kar lahko storiš, je igra čakanja in upanja, da se premaknejo kam bližje.

Časa sem imel na pretek, zato se zamaskiram pri zadnji hiški in čakam, če se bo zgodilo kaj zanimivega. Ko so začeli prihajati ostali obiskovalci solin, je postalo moje početje brezpredmetno. In kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj so plamenci tako daleč.

Ker je bil res lep dan, je bilo tudi obiskovalcev zelo veliko. Mnogi izmed njih so za plamence izvedeli iz različnih medijev, na socialnih omrežjih in tudi glas se zelo hitro širi od ust do ust. Kar sicer ne bi bilo problematično, če se posamezniki ne bi lotili lova na plamence s svojimi telefoni izven poti, ki so namenjene za obiskovalce. Tako pticam ne ostane drugega, kot da se umaknejo.

Dan je bilo potrebno izkoristiti do konca, zato se odpravim naprej, do izliva Dragonje, kjer preverim kaj se dogaja na morju. Najprej srečam čopaste ponirke.

Takoj za tem črnovrate ponirke in nekaj srednjih žagarjev.

Daleč pri školjčišču so v soncu uživali polarni slapniki, na bojah so se sušili vranjeki.

Popoldne, okrog druge ure, se je sonce skrilo za oblake in plamenci so postali nekoliko bolj glasni in živahni. Dvignili so vratove in se začeli premikati sem ter tja.

Nato so v manjših skupinah poleteli proti plitkejšim solinarskim bazenom med Dragonjo in muzejem. Zasedli so zadnja dva bazena in obiskovalci, ki smo vztrajali in tisti, ki so prišli šele popoldan, smo si ptice lahko ogledali še nekoliko bolj od blizu.

Čeprav je svetloba že počasi ugašala, se je dalo narediti še nekaj solidnih posnetkov.

Mlajše ptice so skoraj popolnoma črno bele, le v letu se jim že vidijo rožnati nastavki pod perutmi.

Zanimivo je tudi, vsaj tako je videti, da v skupini deluje nekakšna starostna hirarhija. Mlajše ptice se držijo bolj zase, ločene od zrelejših rožnatih osebkov.

Dobil sem tudi občutek, da se v plitvejši vodi lažje prehranjuje, kot v vodi, ki jim sega skoraj do riti. Mogoče so se ravno zaradi tega prestavili iz prejšnjega bazena.

Plamence je zanimivo opazovati tudi zaradi tega, ker se stalno nekaj dogaja. Sicer ne veš ali gre za ljubezensko razmerje ali za spor med dvema tekmecema istega spola.

Sedaj je bilo sonce tudi že za obzorjem in dan se je počasi poslavljal. Plamenci so v slabih dveh urah napolnili svoje želodčke in se začeli pripravljati na nočni počitek.

Plamenci, tako kot vse ostale ptice, potrebujejo v prezimovališčih svoj mir. Zato bi bilo fino, če bi tudi to omenili v medijih in opozorili obiskovalce, naj se pri obisku solin držijo za to namenjenih poti. Ubežna razdalja teh ptic je cca 100 m in nobenega smisla jih nima zalezovati s telefoni in jih vznemirjati po nepotrebnem.

VELIČASTNI JASTREBI III.

Ko smo se nazadnje potikali po Cresu, sem obljubil, da se ob prvi priložnosti vrnem in v Beliju obiščem center za obiskovalce in okrevališče za beloglave jastrebe. Tokrat smo se iz Lošinja vračali domov in na istem ovinku na poti do vasi Beli zagledali prvega jastreba.

Tu se pogled odpre nad strmim pobočjem, ki se dviga vse od morja in očitno nudi jastrebom idealen vzgon za dvigovanje v višave. Jastrebi priletijo direktno do ceste, tako blizu, da ne veš ali bi opazoval ali fotografiral te mogočne ptice.

Ura je bila okrog pol enajste in ob tej uri je bilo poznojesensko sonce še dovolj nizko, da se je dalo v eno smer narediti kar solidne posnetke. Vseeno je bilo precej dela pri obdealavi fotografij.

Sam center za obiskovalce je kar simpatičen in lepo predstavi to veličastno ptico, njeno življensko okolje in težave, katere mora premagovati na svoji življenski poti. Ugotovimo tudi, da brez naše pomoči jastrebi ne bi preživeli, saj v naravi ne najdejo več dovolj hrane.

Same ptice si lahko potiho ogledamo v veliki voljeri, kjer v glavnem odraščajo mlade ptice, ki so bile rešene iz morja, v katerem so končale po prezgodnem ali nerodnem poletu iz gnezda. Žal se to nemalokrat zgodi tudi zaradi ljudi, bodisi turistov ali fotografov, ki se želijo gnezdu preveč približati.

Na poti nazaj smo se zopet ustavili na ovinku, a tokrat nismo imeli sreče. Vreme se je tudi že malo kisalo, jastrebi pa so jadrali visoko na nebu. Čeprav so bile krompirjeve počitnice, je očitno potrebno imeti tudi krompir : )

BARVITA JESEN

Ko pridejo dnevi, ko v jeseni barve zažarijo v vsej svoji lepoti, ni kaj oklevati, je nujno treba v akcijo. Se bo že kaj našlo. Na domačem terenu so na razpolago še vse barve - od zelene, prek rumene do oranžne in rdeče.

Pa začnimo z zeleno, kančkom rumene in stržkom, kar bi sicer lahko bilo tudi spomladansko ali poletno, pa vendar je tokrat jesensko.

Rumeno predstavi plavček osebno.

Jesenski miks z dolgorepko.

V oranžni kopeli uživa rumenoglavi kraljiček.

Od kje se je vzela ta rdeča pri taščici, pa pojma nimam.

MEGLENA JESEN

Ko v deželo pride jesen, z njo nastopi tudi obdobje meglenih juter. Ker se na ptičarski fotojagi največ stvari zgodi ravno zjutraj, gre lahko veliko prostih dni popolnoma v nič.

Sam zaenkrat še ne znam povsem natančno ugotoviti, ali bo naslednje jutro megleno in koliko časa bo trajalo, da se megla dvigne oz. če se sploh bo. Pogosto, verjetno povsem napačno, razmišljam, da če je danes megla, bo jutri verjetno tudi.

Kljub veliki verjetnosti, da bom obtičal zavit v meglo se odpravim na teren, v Vrbino. Ni hujšega kot to, da so že vsi zbrani, megla pa se noče in noče razkaditi.

Bili so dnevi, ko so na Savi spuščali višino vodne gladine v energetskih akumulacijah, verjetno v povezavi z remontom na jedrski elektrarni. Termin je še sovpadal z delom jesenske selitve, zato bi lahko razgaljene brežine privabile kakšne pobrežnike, kjer bi se lahko okrepčali za nadaljevanje poti.

Procedura ni pokazala le obilico mulja, temveč tudi veliko število različnih vrst školjk, ki so so ostale na suhem. Žalosten pogled. Med školjkami je po mojih pričakovanjih tekalo nekaj pobrežnikov in hitelo nabirati potrebne kalorije.

Kozice so bile izven mojega dometa. Spremenljiva prodnika sta bila, kot običajno, bolj pogumna in sta se mi lepo približala. Zaradi megle, ki je kar vztrajala, so za pogojno zanimive posnetke prišle le ptice, ki so bile zelo blizu.

Sedaj, ko z manjšim časovnim zamikom gledam te posnetke, se mi sploh ne zdijo slabi. So malo bolj romantični in skrivnostni, dosti bolj intimni od tistih barvitih v idealni jutranji svetlobi.

Po treh urah poležavanja v blatu, se je ob 10:00 megla le odločila, da se odlepi od tal. Značilno oglašanje je naznanilo, da prihaja tudi pikasti martinec. Vedel sem, da moram tokrat ostati negiben, drugače ne bo prikorakal dovolj blizu.

V zadnjem času se trudim postavljati kompozicije tudi v pokončnem formatu, v razmerju 3:4, če se slučajno kje ponudi priložnost za kakšno naslovnico : ) Sicer sem bolj pristaš ležečega formata 3:2. Stara šola pač.

Tako kot sem se razveselil tega, da se je megla dvignila, tako sem vedel, da bo foto seanse kmalu konec, ker bo že dokaj nizko sonce na napačni strani. Poskusil sem narediti še nekaj fotk s super nizkega položaja.

Zoprno kontra svetlobo je ublažila jesenska kulisa nekje daleč v ozadju, ki se je zrcalila na gladini. Ob 11:00 zaprem štacuno in jo mahnem domov. Naslednjič lovim jesenske barve.