OPAZOVANJE ŽERJAVOV

Jesensko obdobje selitve žerjavov iz svojih gnezdišč v kraje kjer bodo preživeli najbolj mrzle dni leta še ni končano. Moje današnje opazovanje v Vrbini je bilo bolj kot ne pričakovano, a zato nič manj zanimivo. Prelet žerjavov preko naših krajev se že kar nekaj let spremlja in beleži. Tako vas prosim, če lahko morebitno opazovanje sporočite na naslov: dejan.bordjan@gmail.com. Podatek opazovanja pa naj vsebuje kraj, datum in uro opazovanja, število žerjavov in smer ter višino leta. Če ste žerjave le slišali na nočnem preletu, lahko podatek oddate brez številke. Morda le ocena veliko, malo,... na podlagi intenzivnosti oglašanja.

Danes sem opazoval jato 49 osebkov in štiri ločene ptice, ki so priletele iz severo-vzhoda in nato pristale nekje na njivah v Vrbini. Ali so ptice prenočile ne vem, ker se je kmalu stemnilo, sam pa sem bil na drugi strani zadrževalnika.

Lahko se zgodi, da bi v tem času opazovali tudi jato gosi, ki leti v podobni klinasti formaciji. Vendar gosi ne spremlja značilno oglašanje, ptice so dosti manjše, in frekvenca mahanja peruti hitrejša. Podobno se na prenočišča odpravijo tudi kormorani.

Vsem, ki boste prispevali podatke o opazovanju žerjavov se v naprej zahvaljujem. Več informacij o minulih opazovanjih pa si lahko preberete na DOPPSovi spletni strani, na naslednji povezavi: ŽERJAVI ŽE TRKAJO NA VRATA

PAG 2023 - 1. dan

Čeprav tole pišem na deževno septembrsko nedeljo, so prvomajske počitnice pravi čas za potepanja po Pagu. Poleg selitve je to čas, ko so na otoku aktivne tudi njegove gnezdilke. Tako smo se tudi letos, kot že nekaj minulih let, odpravili dogodivščini naproti.

Zadeva je že kar lepo utečena. Prva postaja je Zadar, kratek sprehod do ribarnice, kavica in šibamo naprej. Dan je bil prekrasen in škoda bi bilo ga ne izkoristiti.

Neučakani lahko prve puščavce opazujejo še preden se pride na otok - desno na parkirišču pred mostom.

Sam sem se letos odločil, da se na fotografiranje ptic malo bolj pripravim in namenim temu nekaj več časa. Zato sem zadnjo svetlobo dneva izkoristil za raziskovanje terena jugo vzhodno od Velikega Blata. Povsem naključno sem na enem križišču zavil levo namesto desno. Teren se mi je zdel zanimiv že sam po sebi.

Ustavil sem se ob cesti, da ugotovim prisotnost kakšne kotorne. Minila ni niti minuta, ko je v nizkem letu mimo mene prijadral samec močvirskega lunja. Priznam, ujel me je prav neumno nepripravljenega, a mi je vseeno uspelo narediti kar nekaj lepih posnetkov.

Medtem sem tudi že zaslišal značilno oglašanje kotorn, ki so se sprehajale po kamnitih ograjah, ki so vijugale po celotni, z nizkim soncem obsijani pokrajini.

Ko se je med kamenjem pojavilo prvo grmičevje, se je kmalu zaslišal tudi smrdokavrin hup-hup-hup.

Smrdokavra je zaradi  svoje atraktivne podobe zelo visoko na spisku želja vsakega naravoslovnega fotografa. So si pa fotografije, ki se najpogosteje pojavljajo na spletu, podobne kot jajce jajcu - smrdokavra ob hranjenju mladičev ki kukajo iz dupla.

Našel sem posušen grm, kjer so se, predvidevam da samci, razkazovali  in označevali svoj teritorij.

Najmanj trije osebki so se izmenjavali na posušenem grmu in ponujalo se je obilo priložnosti za fotografiranje. Tudi svetlobe je bilo še ravno dovolj za fotografiranje ptice v letu, čeprav je bilo sonce že skoraj na horizontu.

Na isti lokaciji še je pokazala še ena zanimiva ptica, katero sam nimam priložnost prav pogosto opazovati. Žametna penica v svojem značilnem okolju.

Tako od blizu, s tem svojim rdečim očesom, žametna penica deluje prav dinozavrsko.

Raziskovanje terena se je spremenilo v izjemno fotografsko seanso. Ko sem se vračal nazaj, sem mimogrede fotografiral še rjavo cipo in meni nepoznano ptico.

Ptica je bila na daleč in površno gledano zelo podobna rjavi cipi. Enakih barv, podobne velikosti, v enakem okolju ... Ko pa sem se ji približal, sem kmalu ugotovil, da nimam pojma, kaj gledam. Čokata postava, kratek kljun, kratke noge, kot kakšen škrjanec. Na koncu se je res izkazalo, da sem prvič v življenju opazoval in še bolje, fotografiral, kratkoprstega škrjanca.

Prvi dan letošnjega izleta na Pag se ni mogel začeti niti končati bolje kot se je : )

PAG 2023 - 2. dan

Po res lepi fotografski izkušnji 1. dne, je bilo pričakovanje za 2. dan upravičeno nekoliko manjše. Na teren, natančneje proti Velikem Blatu, sem se odpravil zgodaj zjutraj skupaj s ptičarskimi prijatelji. Še preden smo prispeli do opazovalnice, smo opazovali prvega čuka, ki je čepel na kamnitem zidu.

Kako bi se lotil čuka, še nisem dobro razmislil, zato sem ga tudi letos pustil za kdaj drugič. Sploh pa se je v samem mokrišču in nad njim preveč dogajalo in tako priložnost bi bilo škoda zamuditi.

Mimo opazovalnice so v nizkem letu letali rjavi lunji, čaplje vseh sort, polojniki in mnoge race. Mojo pozornost pa so pritegnile čopaste čaplje, za katere sem menil, da se jim bom zlahka približal s poti, ki vodi med jezerom in ograjenimi pašniki.

Medtem ko so mi David, Marko in Sandi "krili hrbet", sem se sam poskušal prikrasti do najbližje čopaste čaplje. Taka tehnika običajno ne obrodi sadov, včasih pa je vredno vsaj poizkusiti.

1:0 zame : )

2:0, izi pizi...

Čopasta čaplja je na tleh videti skoraj v celoti enotne svetlo oranžno rjave barve in prav neverjetno je, koliko beline se pokaže, ko ptica poleti. Zato je fotografiranje čopaste čaplje in ostalih belih čapelj pri močni sončni svetlobi skoraj nemogoče. Zgodaj zjutraj, ko je svetloba še zelo mehka, pa s tem ni težav.

Končni rezultat, prepričljiva zmaga 4:0 za goste.

Naslednji kandidat je bil polojnik - in se tudi ne bi branil kakšnega lepega posnetka v letu, saj je bilo sonce še dovolj nizko in svetloba ravno pravšnja.

Tudi ta moja želja je bila kmalu uslišana.

Pride dan, ko se posnetkov kar nabere. Navadno za nekaj urne seanse zadostuje ena spominska kartica v fotoaparatu. Tokrat pa sem enostavno pozabil, da smo se odpravili na Pag in to za več dni. Rezervne kartice pa so ostale doma. Edina rešitev je bila, da sem si izbrane fotografije vsak večer nalagal na telefon. Tole s polojnikom v roju mrčesa sem pri izbiranju skoraj spregledal.

Na poti proti Malem Blatu smo srečali še jato razposajenih travniških vrabcev.

Videli smo kar nekaj parov rjavoglavih srakoperjev. Zlatovranko pa smo letos iskali zaman.

Ob pol devetih je bilo sonce že kar visoko in počasi smo se odpravili na zajtrk. Ob cesti smo opazili še eno kotorno. Fotografiranje iz avta ne da bi ugasnil motor, ni bila najboljša ideja. Tresljaji motorja vsekakor škodijo kvaliteti fotografije, sploh če se naslanjamo na vrata ali steklo.

Za dobro vago še samica rdečenoge postovke.

PAG 2023 - 3. dan

Plan za tretji dan je bil obisk Kolanskega blata še pred zajtrkom. Tudi Kolansko blato je ornitološki rezervat, kjer sem vedno opazoval in fotografiral zanimive vrste ptic, ne samo na selitvi temveč tudi v času poletnih počitnic.

Moja prva izbira za fotografiranje ptic na Kolanskem blatu je običajno manjša plitvina tik ob obali, kjer se da lepo fotografirati različne pobrežnike, ki se v njej prehranjujejo. Toda tokrat je bilo vode preveč in ptic ni bilo.

Tako so mi ostali na razpolago pojoči veliki strnadi in razposajeni rjavoglavi srakoperji v okolici. Običajno se je na pašnikih sprehajalo kar nekaj velikih škurhov, a so se tudi ti slišali le nekje v daljavi.

Vreme se je začelo kisati, zato se odločim da seanso predčasno zaključim. Na poti domov sem ujel še čopastega škrjanca in rjavo cipo.

Na poti se srečava z Davidom, ki mi je pokazal bližnjico do apartmajev, kjer smo bili nastanjeni. Na delih precej razrita pot se je pokazala za odlično izbiro.

Že na prvem postanku sva zaslišala slegurja, ki je pel kar daleč v skalovju.

Ker se nama je že malo mudilo, se odpraviva naprej in pustiva slegurja za naslednji dan.

Ustaviva se še v majhnem posebnem rezervatu, zaščitenem območju Dubrava - Hanzine, kjer je do razgledne točke speljana kratka učna pot po zelo slikovitem gozdičku črnega hrasta. Seveda je bil pogled z razgledne ploščadi čudovit, a še lepše je bilo prepevanje taščične penice.

Za nameček je iz gošče priskakljala še svetlooka penica. Zame obe prvič ugledani : ) Nekje v bližini je pel tudi puščavec. Tudi ta je šel na spisek za naslednji dan.

PAG 2023 - 4. dan

Za zadnji dan prvomajske pustolovščine so bili načrti zelo ambiciozni: obe penici - taščično in svetlooko - poslikati tako kot je treba in za piko na i še puščavca. Vem, kdor visoko leta nizko pade ...

Čez lokacijo in vreme se res nisem mogel pritoževati, a ptic, s katerimi sem bil zmenjen, ni bilo od nikoder in sonce je že pošteno žgalo.

Tam nekje v daljavi sta se nekaj menila puščavec in kobilar in niti na kraj pameti jima ni prišlo, da bi se mi vsaj malo približala. Vse je že kazalo, da so bila pričakovanja prevelika.

Nato se je za mojim hrbtom le oglasila taščična penica in hitro smuknila nazaj v goščo. In to je bilo, kar se penic tiče, tudi vse. Zanimivo, na prejšnji oblačen dan, je bila aktivnost veliko večja.

Ker sem bil povsem brez dela, naredim še "selfi" ali dva. In ko je bilo v moji opravi že precej vroče, se je puščavec le odločil, da se spreleti malo naokrog.

Že sama geomorfologija obalnega pasu na tem območju je res nekaj posebnega. Če na pečine postaviš še puščavca, potem je zadeva naravnost popolna.

Oblika zaliva in strme pečine so oglašanje puščavca še dodatno ojačale.

Na morski gladini pod mano sta mirno morje rezali dve pojavi. Polarna slapnika, eden že prav lepo svatovsko obarvan. Dodatek, ki je lepo popestril teren zadnjega dne.

Lahko rečem, da je Pag - ptičarska meka - tudi letos opravičil svoj naziv. Še pridemo, zagotovo.