NEUTRUDNI TRSTNI CVRČALEC

Konec aprila "naše" mokrišče zaživi. Uglašenemu zboru se pridruži še en posebnež, kar se štime tiče, trstni cvrčalec. S svojim neutrudnim brečanjem lepo popestri zvočno kuliso ambienta, ki se prebuja iz zimskega spanja.

Ko ga takole opazuješ, si sploh ne moreš predstavljati tehnike njegovega petja. Kot da mu za to mojstrovino niti dihati ni treba. To lahko počne v več minut dolgih intervalih. Najintenzivneje zjutraj in popoldan.

Zdi se mi, da čez dan raje čvrči v zavetju obvodnega rastja, proti popoldnevu pa počasi zavzema čedalje bolj izpostavljena mesta. Tudi suha grmovja in vrhove še suhega trstičja in rogoza.

V literaturi je največkrat opisan in prikazan brez vzorca na prsih, kot na tej fotografiji. Očitno pa je možna tudi varianta z rahlo progastim delom pod grlom (prva fotografija in fotografija spodaj).

Trstni cvrčalec ne poje samo podnevi. Če je dovolj toplo, to počne tudi ponoči.

Pred dobrimi petnajstimi leti, ko so me ptice zares začele zanimati malo bolj resno, sem se razveselil vsakega pojočega trstnega cvrčalca v naših koncih. Mogoče nisem bil dovolj pozoren, ali pa jih res ni bilo toliko, kot jih je danes.

Danes je na območju zaloške kotline v mokriščih ob Temenici slišati vsaj 5, 6 pojočih samcev, kar me zelo veseli. Naj vsaj tako ostane še naprej.

300 plamencev

Plamenec je bil na naši obali do nedavnega redek zimski gost. Če smo se jih ljubitelji ptic želeli nagledati, smo se morali odpeljati k našim sosedom, kjer se je dalo v mokriščih severnega Jadrana opazovati večje število teh eksotičnih ptic na prezimovanju. Letos pa se že tretje leto zapored tudi pri nas v Sečoveljskih solinah zadržuje večja skupina.

Za razliko od preostalega dela Slovenije je bilo za nedeljo na Primorskem napovedano lepo sončno vreme. Idealna priložnost za enodnevni izlet v teh prednovoletnih dneh. Po urniku naj bi se soline odprle ob 8:00, zato je štart ob 6:00.

Ko prispem, so se soline že kopale v prvih sončnih žarkih in obetal se je res lep dan. Vidljivost je bila odlična. Pogled je segal vse do italijanskih alp.

Če se v solinah držiš za obiskovalce predvidene poti, je možnosti za fotografiranje ptic relativno malo, saj se vse dogaja zelo daleč. V daljavi sem takoj zagledal večjo skupino pobrežnikov, mešanico 17 črnih prosenk in kakih 50 manjših ptic, predvidevam da spremenljivih prodnikov.

Kaj bližje lahko pride kakšna čaplja, lahko pa presenetimo tudi vodomca, malega martinca in druge manjše ptice, ki se spreletavajo po solinah. Tudi različne vrste rac in duplinske kozarke so bile precej daleč.

Z nekaj sreče ujamemo kaj v mimoletu.

Kmalu ugotovim, da so tudi plamenci predaleč, za kakršnokoli fotografsko akcijo. Počivali so v največji vodni površini za muzejem solinarstva, kakih 500 m stran. Preštel sem 220 osebkov. Kasneje je iz smeri Lere priletela še manjša skupina, cca 30 ptic. Vse kar lahko storiš, je igra čakanja in upanja, da se premaknejo kam bližje.

Časa sem imel na pretek, zato se zamaskiram pri zadnji hiški in čakam, če se bo zgodilo kaj zanimivega. Ko so začeli prihajati ostali obiskovalci solin, je postalo moje početje brezpredmetno. In kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj so plamenci tako daleč.

Ker je bil res lep dan, je bilo tudi obiskovalcev zelo veliko. Mnogi izmed njih so za plamence izvedeli iz različnih medijev, na socialnih omrežjih in tudi glas se zelo hitro širi od ust do ust. Kar sicer ne bi bilo problematično, če se posamezniki ne bi lotili lova na plamence s svojimi telefoni izven poti, ki so namenjene za obiskovalce. Tako pticam ne ostane drugega, kot da se umaknejo.

Dan je bilo potrebno izkoristiti do konca, zato se odpravim naprej, do izliva Dragonje, kjer preverim kaj se dogaja na morju. Najprej srečam čopaste ponirke.

Takoj za tem črnovrate ponirke in nekaj srednjih žagarjev.

Daleč pri školjčišču so v soncu uživali polarni slapniki, na bojah so se sušili vranjeki.

Popoldne, okrog druge ure, se je sonce skrilo za oblake in plamenci so postali nekoliko bolj glasni in živahni. Dvignili so vratove in se začeli premikati sem ter tja.

Nato so v manjših skupinah poleteli proti plitkejšim solinarskim bazenom med Dragonjo in muzejem. Zasedli so zadnja dva bazena in obiskovalci, ki smo vztrajali in tisti, ki so prišli šele popoldan, smo si ptice lahko ogledali še nekoliko bolj od blizu.

Čeprav je svetloba že počasi ugašala, se je dalo narediti še nekaj solidnih posnetkov.

Mlajše ptice so skoraj popolnoma črno bele, le v letu se jim že vidijo rožnati nastavki pod perutmi.

Zanimivo je tudi, vsaj tako je videti, da v skupini deluje nekakšna starostna hirarhija. Mlajše ptice se držijo bolj zase, ločene od zrelejših rožnatih osebkov.

Dobil sem tudi občutek, da se v plitvejši vodi lažje prehranjuje, kot v vodi, ki jim sega skoraj do riti. Mogoče so se ravno zaradi tega prestavili iz prejšnjega bazena.

Plamence je zanimivo opazovati tudi zaradi tega, ker se stalno nekaj dogaja. Sicer ne veš ali gre za ljubezensko razmerje ali za spor med dvema tekmecema istega spola.

Sedaj je bilo sonce tudi že za obzorjem in dan se je počasi poslavljal. Plamenci so v slabih dveh urah napolnili svoje želodčke in se začeli pripravljati na nočni počitek.

Plamenci, tako kot vse ostale ptice, potrebujejo v prezimovališčih svoj mir. Zato bi bilo fino, če bi tudi to omenili v medijih in opozorili obiskovalce, naj se pri obisku solin držijo za to namenjenih poti. Ubežna razdalja teh ptic je cca 100 m in nobenega smisla jih nima zalezovati s telefoni in jih vznemirjati po nepotrebnem.

SVETLOBA ZA BOGOVE II

Brez svetlobe ni fotografije. Pri naravoslovni fotografiji smo večinoma odvisni le od naravne svetlobe, na katero pa praktično ne moremo vplivati. Lahko se le odločimo, ali nam je všeč in gremo na teren ali pa ostanemo doma. Na srečo narava občasno poskrbi za izjemne predstave in takrat je potrebno reagirati. In to hitro.

Bila je kisla poletna nedelja, bolj kot ne neobičajna za ta letni čas. A pozno popoldan je kazalo, da bi se na vzhodu lahko začeli oblaki trgati in bo mogoče celo posijalo sonce. Ura je bila že čez šesto. Iti ali ne iti?

Kam in kako daleč proti vzhodu? Ko ne vem kam, se lahko spomnim svojega lastnega reka, da Vrbina nikoli ne razočara. No, Vrbina v podobi kot je danes, seveda zlahka razočara. So pa tam ptice v vseh letnih časih in gotovo bomo domov prinesli vsaj nekaj zanimivih posnetkov.

Glede na dano situacijo se odločim, da bodo moj glavni motiv čigre, ki so bile ravno pri večerji. Ker sem se spakiral kar se da hitro, nisem bil najbolje pripravljen. Zato sem se preprosto usedel na breg, kot ribič, in čakal, kaj se bo ujelo.

Ker je bila moja preža precej visoko, sem fotografiral večinoma od zgoraj. Kar ni idealno, a v danih svetlobnih pogojih sploh ne napačno.

Želel sem uloviti čigro, ko čofne v vodo in ulovi ribo. A pri tem niti jaz niti čigre nismo bili preveč uspešni. Kljub temu sem vztrajal in upal, da kakšna čigra prileti kaj bliže v moji višini.

Tam nekje proti osmi so na vzhodu temni težki oblaki začeli zapirati nebo, sonce pa je na zahodu še kukalo čez majhno odprtino in osvetljevalo Vrbino z božansko svetlobo.

Čaplje so se v posameznih valovih odpravljale nekam na prenočišče. In na moje veselje ravno v pravo smer, kjer sem jih z lahkoto polovil.

Nato je iz črnega oblaka začelo še deževati. In bognedaj odnehati, ker nikoli ne veš, kaj lahko še pride.

V najlepši svetlobi ni prišlo nič posebnega. Se mi je pa nabralo zelo veliko posnetkov, med katerimi težko izbiram. V resnici niso nič posebnega, ampak barva neba je bila pa tako posebna, da jo težko opišem. In male bele čaplje so bile vse drugo kot bele.

Ko se je malo pred deveto sonce le skrilo, je prišlo do kontra efekta. Kot da bi v kinu prižgal luč. Vedel sem, da svetlobe, ne dobre ne slabe, ni več in začel počasi pospravljati stvari. In je le prišlo še nekaj zanimivega. Čopasta čaplja je enkrat zakrožila pred menoj in se nato odpravila v smeri ostalih prijateljic.

KOPAČKI RIT

Sam sem še tiste generacije, ki je v osemdesetih gledala barvni, dokumentarno-umetniški film Poslednja oaza, ki je prikazoval neokrnjeni del narave med Donavo in Dravo. Poplavno območje Kopački rit na skrajnem severovzhodu je najstarejši naravni park Hrvaške. Še vedno imam pred očmi velike trope jelenjadi in divjih prašičev ter velike jate ptic, a se ne spomnim katerih.

Ptičarski prijatelji smo se za rojstne dneve med seboj obdarili z izletom v te kraje. Moram priznati, da je bilo to eno izvirnejših daril v zadnjih nekaj letih. Nastanili smo se v vasici Kopačevo, v neposredni bližini vhoda v sam park, iz katerega lahko prideš peš skozi trstičje do same vstopne točke.

Ker prva noč ni bila prekratka, se še pred zajtrkom zapodim v trstičje, skozi katerega vodi urejeni "board walk". Bolj kot trstni cvrčalec me je mikala bobnarica, ki je prepevala nedoločeno daleč nekje v gošči. Ni mi bilo dano, da bi jo presenetil kje na odprtem.

Ko se je svetloba ravno naredila, je bilo treba na zajtrk, ob 9:00 pa smo bili zmenjeni z našim vodičem, ki naj bi nas popeljal tudi do bolj skritih kotičkov v parku. Vsaj tako smo se nadejali.

Za turistični ogled parka sta rezervirana dva mrtva rokava, po katerem se lahko odpeljemo z ladjico, čolnom ali s kanujem. V vsakem primeru v spremstvu osebja parka. Če si park ogledamo na tak način, lahko mirne duše rečem, da je glavna atrakcija gnezdišče kormoranov takoj v  samem pristanišču.

Pritegne gotovo hrup, ki ga zganjajo gnezdeče ptice in njihov naraščaj, ter poseben vonj, ki se širi okrog otoka, na katerem je glavnina gnezdeče kolonije.

V parku gnezdi največja populacija belorepcev celotnega porečja Donave in gotovo bomo, bolj kot ne v daljavi, uzrli vsaj nekaj osebkov. Sicer pa se, kar se ptic tiče, stvari v rokavu hitro umirijo in moram povedati, da tu za klene ptičarje ni prav posebej razburljivo.

Z nekaj sreče bomo doživeli kakšen zanimiv prelet, zato splošna pripravljenost ne bo odveč.

Po dveh urah vožnje po rokavu gor in dol se vrnemo v pristanišče. Ker smo bili s prijaznim vodičem na isti valovni dolžini, smo izvedeli marsikaj zanimivega in rekli tudi kakšno moško o tem in onem.

Čeprav nismo odkrili nobenih skritih kotičkov parka, smo s to kratko pustolovščino lahko kar zadovoljni. Mogoče so bila naša pričakovanja malo prevelika in razumemo, da na tak način najbolje ohranjajo neokrnjenost parka samega.

Popoldne smo raziskovali park v lastni režiji. Prosto gibanje po parku je omejeno na posamezne nasipe.

Nekateri nasipi so dostopni zgolj s kolesom, mi pa smo bili na žalost peš oz. z avtom.

Če bi bilo fotografiranje dvoživk moja prioriteta, bi imel tu veliko več dela.

Kljub vsem omejitvam je bilo pohajkovanje po teh krajih zelo prijetno in od vsega tega zelenja in svežine se je spočilo oko. Na koncu smo v svoje beležke zabeležili dobrih 100 različnih vrst ptic, kar tudi ni kar tako.

Ko so se nam želodčki že pošteno oglašali, je za mojo fotografsko poslastico poskrbela repaljščica, ki je lovila na robu suhega trstičja in se znova vračala na svojo suho vejo.

Na koncu še iz oči v oči. Gremo v gostilno, dovolj je bilo za danes.

Priporočilo našega vodiča, restoran Citadela, je bilo vzeto na znanje. Tu pa o razočaranju definitivno ni bilo ne duha ne sluha. Same domače dobrote, od podolskega goveda, divjačine do rib na različne načine. Njami : )

Prenočišče kormoranov in polna luna - popolna kombinacija za fotko ali dve ob koncu dneva.

Da slučajno ne bi bili prezgodaj doma, smo naredili še en krog po vasi. Mogoče pa najdemo kje še pegasto sovo. Pegaste sove nismo našli, odprto gostilno na koncu vasi pa ...