ŽIVLJENJE NA SMETIŠČU

Pravzaprav gre za dolenjski Černobil. Bivša opekarna v Zalogu je naravi že podarila izjemen biotop. Opuščeni glinokopi so se spremenili v ribnike, polne trstičja, na Dolenjskem edinstveni, ki danes kipijo od življenja. Kasneje je območje opekarne naselil obrat s pomenljivim imenom - Ekosistemi, kjer so zbirali in predelovali različne, tudi nevarne odpadke in trgovali z lesnimi gorivi. Po usodnem požaru poleti leta 2017, se je območje počasi, a nikdar do konca očistilo in pogorišče je začela naseljevati različna flora in favna.

Pogled na prizorišče te res ne pritegne, da bi posedel in občudoval to "lepoto". Konec marca, ko smo že mislili, da je zapadel zadnji sneg, pa me je na smetišču čakalo prijetno presenečenje.

Dan je bil res turoben, mrzel in neprijeten. Nekaj časa je še snežilo, nato je začelo rahlo deževati. Ob pogledu skozi daljnogled mi je zaigralo srce. Modra taščica. Dan je bil primeren za vse kaj drugega, kot za fotografiranje. Vseeno sem potreboval fotografijo za spomin. Take priložnosti se ne sme zamuditi.

Enkrat samkrat mi je na kratko priletela malo bližje. Dve ptici sta se zadrževali na smetišču še nekaj dni, a mi boljšega posnetka v lepših svetlobnih pogojih ni uspelo narediti. Je pa obiskovanje tega kraja razkrilo vse začasne in tudi stalne prebivalce.

Na kupčkih zemlje so seveda posedali kupčarji. So na selitvi in se jih da opazovati vsepovsod.

Po trstičju se je spreletavalo na desetine premraženih prosnikov. Par ali dva bosta ostala in gnezdila.

Gnezdil bo tudi par čopastih škrjancev.

Med lužami so tekale vse tri vrste pastiric: bela, siva in sem ter tja tudi kakšna rumena. Kasneje nas je s kratkim obiskom počastila tudi citronasta pastirica : )

Iz okoliških njiv so se v večjih skupinah prihajale prehranjevat travniške cipe.

Po grmovju so se skrivali trstni strnadi.

V zraku so ljubezenske rituale uprizarjale postovke.

Nizka voda, ki se je zadrževala na praznih platojih pogorišča, je izredno zanimiva za vse vrste pobrežnikov na selitvi. Posebej vesel sem bil pikastih martincev, s katerimi imam še neporavnane račune.

Pikasti martinci (desni) so bili prisotni na območju Temenice skoraj vso zimo. Močvirski martinci (levi) so začeli prihajati v sredini aprila. Oba se bosta počasi odpravila na svoja gnezdišča.

Blato ob lužah, ki kar hitro izginjajo, je zanimivo tudi za vriskarice.

Za nekaj dni se je ustavil tudi togotnik, ki se je s številnimi močvirskimi martinci boril za svoj košček luže.

Kozica ne pride tako rada na plano kot ostali pobrežniki.

Še bolj skrivnostna je grahasta tukalica. Bolj sproščeno se na odprtem giblje le v zavetju noči.

Šele kadar se dlje časa zadržuješ in opazuješ na določenem mestu, lahko ugotoviš, koliko življenja je v še tako navidez nezanimivem kraju. Če nas zanimajo ptice, ne smemo pozabiti na dogajanje na nebu. Tudi tu nam lahko uide marsikatera zanimivost. Prelet rjavega škarnika, recimo.

Če ne bo dežja, bo voda kmalu izginila in s tem tudi vrste na preletu. Med drugim bo ostalo nekaj parov malih deževnikov in upam, da bodo uspešno odgnezdili. Malemu deževniku sem posvetil že prejšnji dve objavi in gotovo se bo pojavil v še kakšni od naslednjih.

Dolenjski Černobil v tem stanju gotovo ni ponos občini in občanom. Tu gre za industrijsko cono in kmalu se bo zgradilo kaj novega, nekaj kar ljudje pač potrebujemo in bo prinašalo dobiček, seveda. Jasno je, da gre tu za degradirano območje tako ali drugače. Drugo leto bodo ptice našle novo lužo, kjer se bodo okrepčale na selitvi in življenje bo teklo dalje. Mi ptičarji si bomo morali poiskati novo lokacijo, kjer bomo s temi čudovitimi bitji preživljali svoj prosti čas.

MALI DEŽEVNIK - PARJENJE

Pri spremljanju ptic v naravi naletimo na različne aktivnosti ptic v različnih obdobjih v letu in parjenje ali kopulacija je gotovo ena izmed tistih, ki je našim očem pogosto skrita. Pred parjenjem običajno poteka ritual dvorjenja, ki je svojstven vsaki vrsti posebej. Predvidevam, da sem del dvorjenja malih deževnikov v objektiv ujel nekaj dni pred samim parjenjem (glej prejšnjo objavo).

Parjenje malih deževnikov se odvija vedno znova po povsem enakem postopku. Med prehranjevanjem ob luži samica naenkrat obmiruje. Samec se postavi pokonci in s strumnim korakom počasi odkoraka proti samici.

Približa se ji od zadaj, bolj od strani. Debelo pogleda in skoči na samico.

Malo posedi, kot da bi vadila ravnotežje.

Sama združitev ne traja dolgo - na hitro opravita. V desetih minutah se parita 3-4 krat, večkrat na dan.

ZLATA, BELA IN MODRA URA

ZLATA URA Zlato fotografsko uro že vsi poznamo. To je takrat, zjutraj in zvečer, ko je svetloba tako čarobna, mehka in topla. Kontrasti nikdar preveliki in beline nikdar prežgane. Zato prilagam dve fotografiji, da se spomnimo, o čem je govora.

BELA URA Za ta izraz sicer še nisem slišal. Sam pa imam ob tem v mislih tiste dni, ko ni o soncu in o barvah ne duha ne sluha, nebo pa prekrivajo nizki težki oblaki. Prejšnji vikend, ko je bilo vse skupaj na meji med dežjem in snegom, se kljub temu odpravim na teren.

Počakati je treba, da se zgodi kaj zanimivega. Deževnika nista počela nič pretresljivega, dokler nista začela uprizarjati nekakšen obred zapeljevanja, predvidevam. Čakal sem, da se končno zgodi tudi tisto, pa se ni (še ne). Ohranjala sta dostojno varnostno razdaljo.

 

Ker svetlobe in barv ni, se toliko bolj posvetimo postavitvi - kompoziciji posnetka. Ker je posnetek barvno tako ubit, bi verjetno še najbolje izpadel v črno-beli tehniki.

MODRA URA Ko sonce zaide in ostane še nekaj svetlobe, se ta na fotografiji obarva modro. Podobno je tudi fotografiranje v senci tik pred sončnim zahodom. V kombinaciji s s soncem osvetljenim ozadjem ali odsevom na vodni gladini, je efekt še toliko boljši.

Kmalu za tem, če ne že prej, se ptice počasi umirijo in s fotografiranjem bo potrebno počasi zaključiti.

MALA MODRA ČAPLJA

Upoštevanje zlatih fotografskih pravil kot je na primer "golden hour time", včasih ne prinese želenega učinka. Sploh če si obrnjen v napačno smer. Pri fotografiranju te male bele čaplje sem bil obrnjen za 180 stopinj narobe, na zahod, proti soncu. Z osnovnimi nastavitvami pri obdelavi posnetka se ni dalo znebiti modrega nadiha na beli ptici. Zato sem ga pustil in še malo poudaril.

Seveda nam večina programov za obdelavo fotografij omogoča tudi take popravke. Pri barvni korekciji je potrebno samo zmanjšati vrednost modrega kanala in malenkost še cyan kanala in modri nadih bo izginil.

Na zgornjem posnetku se mi ta "nadležna" modrina na ptici zdi prav v redu. Je kot protiutež modrini zgornje tretjine posnetka in tako lepo dopolni barvno kompozicijo.

Čaplja se je na koncu le postavila malo bolj na pravilno stran. Kljub temu se mi prvi trije posnetki, narejeni v čisto kontra svetlobo, zdijo s  fotografskega vidika bolj zanimivi. Preprosto so boljše fotografije.