KLAVŽAR Geronticus eremita

Conrad Gesner Historia Animalium

V starem Egiptu zelo cenjeno ptico so kasneje preganjali in streljali, mladiči pa so bili na svečanih jedilnikih takratnih veljakov. Domnevno pa naj bi gnezdila tudi pri nas. Ptica je v Evropi izumrla v začetku 17. stoletja

Večja kolonija teh ptic danes živi v maroškem narodnem parku, nekaj selečih parov pa v Siriji. Pri nas jo lahko vidimo le, če imamo srečo, da opazujemo selitev v ujetništvu vzrejenih ptic, katere poskušajo znanstveniki vrniti nazaj v naravo.





Pred nekaj dnevi so se na naših spletnih galerijah in na forumih začeli pojavljati klavžarji. To je bil znak, da letošnja selitev poteka prek naših krajev. Priložnost za fotografiranje, ki bi jo bilo škoda zamuditi.

Moja zgodba prvega srečanja s klavžarjem se začne z izgubljenim klavžarjem, ki ga je našel Matej Gamser in ga vrnil lastnikom, vse skupaj pa objavil na forumu. Tako sem prišel do informacij, kje se klavžarji nahajajo.

Waldrappteam se imenuje skupina ljudi, ki si prizadeva vrniti klavžarja nazaj v naravno okolje. Mladiče v ujetništvu živečih ptic poskušajo naučiti selitve iz Avstrije v Toskano in nazaj. Glede na to, da ptice nimajo prirojenega nagona za selitev, je naloga precej težavna. Prvotno naj bi pot selitve potekala preko alp, a je ptice niso zmogle. Tako letošnja trasa zaobide alpe in poteka tudi preko Slovenije. Skupina 15 klavžarjev, starih 4 mesece, sledi motornemu jadralnemu padalu, na katerem poleg pilota sedi tudi njihov skrbnik in jih spodbuja, da sledijo.

Prvi postanek v Sloveniji so klavžarji in ekipa naredili v vasi blizu Štor. Po predvidenem nekajdnevnem postanku so poskušali nadaljevati, a so se klavžarji obrnili nazaj. Ugotovili so, da so ptice izgubile na teži in da verjetno potrebujejo daljši postanek in obilno hranjenje.

Vsaka ptica ima svoje ime in zdi se, da se nanj tudi odziva. Če pa že ne na svoje ime, pa na waldi, komm, komm gotovo. Klavžarji imajo v svoji kletki tudi jedilnico, mizo za katero jih skrbnici hranita.

Pričakoval sem, da si bom klavžarje lahko ogledal le v njihovi kletki. Na moje presenečenje sem jih zagledal v zraku že, ko sem se približeval njihovemu kampu. Na slemenu hleva pa se je eden nastavljal soncu podobno kot kormoran, ko suši krila.

Klavžarji so bili ravno na "sprehodu" pred zajtrkom. Prav elegantno so preletavali travnik pod kmetijo in posedali na strehah okoliških objektov.

Kuhinja za vso ekipo in klavžarje. Vrane so z varne razdalje opazovale nepoznane obiskovalce. Sicer pa se klavžarji z vranami dostikrat družijo in prehranjujejo po travnikih.

Klavžarji so označeni s po dvema obročkoma na vsaki nogi. Če kdo želi, lahko z donacijo projektu klavžarja tudi posvoji.

Ko je bil čas za zajtrk, se je ena izmed skrbnic ulegla na travnik pred kletko in začela klicati ptice ter trkati z žlico po kovinski posodi. Klavžarji so drug za drugim pristajali okrog skrbnice in začeli korakati v kletko.

V dobrih petnajstih minutah so bili vsi klavžarji v kletki. Klavžarji so na poti odvisni od hranjenja skrbnikov, a ko so izpuščeni, zelo uspešno pobirajo murne in druge žuželke.

Cilj projekta, da se bodo ptice same selile in gnezdile v naravi, je verjetno še precej oddaljen, ker te navade ptice nimajo prirojene. In tudi smiselnost projekta dajejo nekateri strokovnjaki pod vprašaj. Vendar možnost obstaja. Nekaj ptic se je že samostojno vrnilo iz lagune v Orbetellu v Toskani nazaj v Avstrijo.

Sam načeloma ne fotografiram ptic v ujetništvu. V tem primeru pa vidim početje te predane ekipe kot plemenito dejanje in kletko kot pot do svetlejše prihodnosti.

VODOMEC Alcedo atthis

Pred skoraj dvema letoma sem "lovil" vodomca na bližnjem potoku. Njegova pojava, barva perja, način leta in lova so me popolnoma prevzeli. Ure in ure sem ždel v bližini njegovega lovišča in poskušal fotografirati to prelepo ptico. Na koncu mi je uspelo narediti posnetek v polmraku, s katerim nisem ravno zadovoljen. Primoran sem bil uporabiti bliskavico, zato so barve perja nekoliko nenaravne. Ugotovil sem, da potrebujem boljšo lokacijo.

Našel sem jo, ko sem na Krki blizu Otočca oprezal za čapljami, katerih je v tem delu leta, ko je voda nizka, v izobilju.

Podrto drevo v bližini obrežja, s suhimi vejami nad plitvo vodo je delovalo kot idealno lovišče za vodomca. Veja z oguljenim lubjem in iztrebkom je domnevo samo še potrdila. Da bi vodomec kar priletel in počakal, da ga fotografiram, je bilo sicer težko pričakovati. Usedel sem se na deblo podrtega drevesa in pokril z maskirnim pregrinjalom, da bi se ptič, če slučajno pride, novega "grma" najprej navadil. Za vsak slučaj sem pripravil še fotoaparat. Zaradi malo nerodnega položaja tokrat brez stojala.

Na moje presenečenje je vodomec z ribo v kljunu priletel že po nekaj minutah. Točno tam, kjer sem ga pričakoval! A že prej sem vedel, da svetloba ne pada ravno z idealne strani. Ob pregledu posnetka ugotovim, da bo potrebno seanso ponoviti v zgodnjih jutranjih urah.

Naslednji dan še pred sončnim vzhodom sem si uredil prežo, tako s stolčkom in stojalom, prepričan, da bom fotografiral vodomca kot vrabce na vrtu. Ker je ponoči deževalo, se meglice nad reko nikakor niso hotele dvigniti in sončni žarki niso prodrli do reke.

Kljub slabim pogojem za fotografiranje, se je v okolici dogajalo precej zanimivega. Čaplje, kormorani, mlakarice in ponirki so bili že pri zajtrku. Obletavale so me sive pastirice, šoje in kosi. Visoko v zraku je bilo slišati kanjo. Na nasprotnem bregu se je spreletavala jata devetih malih martincev.

Čez dobro uro je priletel. Tokrat samček. Samec ima daljši in popolnoma črn kljun, samica pa ima del kljuna oranžnordeče barve. Zaradi majhne razdalje megla niti ni bila tako moteča. Nikakor ni hotel na konec veje. Sedel je na debelejšem delu, kjer pa ozadje ni bilo idealno.

Ko se je megla le razkadila in je posijalo sonce, vodomec ni hotel več na moje drevo. Letal je mimo mene, včasih le slab meter stran in nato mimo drevesa. Večkrat sem ga nato videl leteti ob nasprotnem bregu, ki je bil ves dopoldan v senci. Kot kaže raje lovi v senčnem delu obrežja.

Jutro tretjega dne je bilo brez meglic in sonce je sijalo. Vodomec se ni ustavljal na podrtem drevesu. Ugotovil sem, da je fotografiranje vodomca kar zahtevna zadeva. Sploh tam, kjer ima v svojem teritoriju veliko možnosti za lov. 

NASVET

Za dva solidna posnetka sem v treh dneh porabil dobrih 7 ur. Seveda ob vsakem podobnem fotografiranju nastane več posnetkov. Sam se izogibam objavljanju več med seboj podobnih posnetkov, razen če ti ne prikažejo kakšne posebne zgodbe.

TEHNIKA

Crop ohišje in 400 mm objektiv na stojalo oz. iz roke na posnetku vodomca z ribo, maskirno pregrinjalo.