300 plamencev

Plamenec je bil na naši obali do nedavnega redek zimski gost. Če smo se jih ljubitelji ptic želeli nagledati, smo se morali odpeljati k našim sosedom, kjer se je dalo v mokriščih severnega Jadrana opazovati večje število teh eksotičnih ptic na prezimovanju. Letos pa se že tretje leto zapored tudi pri nas v Sečoveljskih solinah zadržuje večja skupina.

Za razliko od preostalega dela Slovenije je bilo za nedeljo na Primorskem napovedano lepo sončno vreme. Idealna priložnost za enodnevni izlet v teh prednovoletnih dneh. Po urniku naj bi se soline odprle ob 8:00, zato je štart ob 6:00.

Ko prispem, so se soline že kopale v prvih sončnih žarkih in obetal se je res lep dan. Vidljivost je bila odlična. Pogled je segal vse do italijanskih alp.

Če se v solinah držiš za obiskovalce predvidene poti, je možnosti za fotografiranje ptic relativno malo, saj se vse dogaja zelo daleč. V daljavi sem takoj zagledal večjo skupino pobrežnikov, mešanico 17 črnih prosenk in kakih 50 manjših ptic, predvidevam da spremenljivih prodnikov.

Kaj bližje lahko pride kakšna čaplja, lahko pa presenetimo tudi vodomca, malega martinca in druge manjše ptice, ki se spreletavajo po solinah. Tudi različne vrste rac in duplinske kozarke so bile precej daleč.

Z nekaj sreče ujamemo kaj v mimoletu.

Kmalu ugotovim, da so tudi plamenci predaleč, za kakršnokoli fotografsko akcijo. Počivali so v največji vodni površini za muzejem solinarstva, kakih 500 m stran. Preštel sem 220 osebkov. Kasneje je iz smeri Lere priletela še manjša skupina, cca 30 ptic. Vse kar lahko storiš, je igra čakanja in upanja, da se premaknejo kam bližje.

Časa sem imel na pretek, zato se zamaskiram pri zadnji hiški in čakam, če se bo zgodilo kaj zanimivega. Ko so začeli prihajati ostali obiskovalci solin, je postalo moje početje brezpredmetno. In kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj so plamenci tako daleč.

Ker je bil res lep dan, je bilo tudi obiskovalcev zelo veliko. Mnogi izmed njih so za plamence izvedeli iz različnih medijev, na socialnih omrežjih in tudi glas se zelo hitro širi od ust do ust. Kar sicer ne bi bilo problematično, če se posamezniki ne bi lotili lova na plamence s svojimi telefoni izven poti, ki so namenjene za obiskovalce. Tako pticam ne ostane drugega, kot da se umaknejo.

Dan je bilo potrebno izkoristiti do konca, zato se odpravim naprej, do izliva Dragonje, kjer preverim kaj se dogaja na morju. Najprej srečam čopaste ponirke.

Takoj za tem črnovrate ponirke in nekaj srednjih žagarjev.

Daleč pri školjčišču so v soncu uživali polarni slapniki, na bojah so se sušili vranjeki.

Popoldne, okrog druge ure, se je sonce skrilo za oblake in plamenci so postali nekoliko bolj glasni in živahni. Dvignili so vratove in se začeli premikati sem ter tja.

Nato so v manjših skupinah poleteli proti plitkejšim solinarskim bazenom med Dragonjo in muzejem. Zasedli so zadnja dva bazena in obiskovalci, ki smo vztrajali in tisti, ki so prišli šele popoldan, smo si ptice lahko ogledali še nekoliko bolj od blizu.

Čeprav je svetloba že počasi ugašala, se je dalo narediti še nekaj solidnih posnetkov.

Mlajše ptice so skoraj popolnoma črno bele, le v letu se jim že vidijo rožnati nastavki pod perutmi.

Zanimivo je tudi, vsaj tako je videti, da v skupini deluje nekakšna starostna hirarhija. Mlajše ptice se držijo bolj zase, ločene od zrelejših rožnatih osebkov.

Dobil sem tudi občutek, da se v plitvejši vodi lažje prehranjuje, kot v vodi, ki jim sega skoraj do riti. Mogoče so se ravno zaradi tega prestavili iz prejšnjega bazena.

Plamence je zanimivo opazovati tudi zaradi tega, ker se stalno nekaj dogaja. Sicer ne veš ali gre za ljubezensko razmerje ali za spor med dvema tekmecema istega spola.

Sedaj je bilo sonce tudi že za obzorjem in dan se je počasi poslavljal. Plamenci so v slabih dveh urah napolnili svoje želodčke in se začeli pripravljati na nočni počitek.

Plamenci, tako kot vse ostale ptice, potrebujejo v prezimovališčih svoj mir. Zato bi bilo fino, če bi tudi to omenili v medijih in opozorili obiskovalce, naj se pri obisku solin držijo za to namenjenih poti. Ubežna razdalja teh ptic je cca 100 m in nobenega smisla jih nima zalezovati s telefoni in jih vznemirjati po nepotrebnem.

VELIČASTNI JASTREBI III.

Ko smo se nazadnje potikali po Cresu, sem obljubil, da se ob prvi priložnosti vrnem in v Beliju obiščem center za obiskovalce in okrevališče za beloglave jastrebe. Tokrat smo se iz Lošinja vračali domov in na istem ovinku na poti do vasi Beli zagledali prvega jastreba.

Tu se pogled odpre nad strmim pobočjem, ki se dviga vse od morja in očitno nudi jastrebom idealen vzgon za dvigovanje v višave. Jastrebi priletijo direktno do ceste, tako blizu, da ne veš ali bi opazoval ali fotografiral te mogočne ptice.

Ura je bila okrog pol enajste in ob tej uri je bilo poznojesensko sonce še dovolj nizko, da se je dalo v eno smer narediti kar solidne posnetke. Vseeno je bilo precej dela pri obdealavi fotografij.

Sam center za obiskovalce je kar simpatičen in lepo predstavi to veličastno ptico, njeno življensko okolje in težave, katere mora premagovati na svoji življenski poti. Ugotovimo tudi, da brez naše pomoči jastrebi ne bi preživeli, saj v naravi ne najdejo več dovolj hrane.

Same ptice si lahko potiho ogledamo v veliki voljeri, kjer v glavnem odraščajo mlade ptice, ki so bile rešene iz morja, v katerem so končale po prezgodnem ali nerodnem poletu iz gnezda. Žal se to nemalokrat zgodi tudi zaradi ljudi, bodisi turistov ali fotografov, ki se želijo gnezdu preveč približati.

Na poti nazaj smo se zopet ustavili na ovinku, a tokrat nismo imeli sreče. Vreme se je tudi že malo kisalo, jastrebi pa so jadrali visoko na nebu. Čeprav so bile krompirjeve počitnice, je očitno potrebno imeti tudi krompir : )

OPAZOVANJE ŽERJAVOV

Jesensko obdobje selitve žerjavov iz svojih gnezdišč v kraje kjer bodo preživeli najbolj mrzle dni leta še ni končano. Moje današnje opazovanje v Vrbini je bilo bolj kot ne pričakovano, a zato nič manj zanimivo. Prelet žerjavov preko naših krajev se že kar nekaj let spremlja in beleži. Tako vas prosim, če lahko morebitno opazovanje sporočite na naslov: dejan.bordjan@gmail.com. Podatek opazovanja pa naj vsebuje kraj, datum in uro opazovanja, število žerjavov in smer ter višino leta. Če ste žerjave le slišali na nočnem preletu, lahko podatek oddate brez številke. Morda le ocena veliko, malo,... na podlagi intenzivnosti oglašanja.

Danes sem opazoval jato 49 osebkov in štiri ločene ptice, ki so priletele iz severo-vzhoda in nato pristale nekje na njivah v Vrbini. Ali so ptice prenočile ne vem, ker se je kmalu stemnilo, sam pa sem bil na drugi strani zadrževalnika.

Lahko se zgodi, da bi v tem času opazovali tudi jato gosi, ki leti v podobni klinasti formaciji. Vendar gosi ne spremlja značilno oglašanje, ptice so dosti manjše, in frekvenca mahanja peruti hitrejša. Podobno se na prenočišča odpravijo tudi kormorani.

Vsem, ki boste prispevali podatke o opazovanju žerjavov se v naprej zahvaljujem. Več informacij o minulih opazovanjih pa si lahko preberete na DOPPSovi spletni strani, na naslednji povezavi: ŽERJAVI ŽE TRKAJO NA VRATA

ISKANJE VELIKE PTICE, DRUGIČ

Konec leta, ki se je izteklo, smo dolenjski ljubitelji ptic ponovili izlet na Madžarsko, odločeni, da tokrat veliko dropljo vendarle najdemo. Ekipa je bila okrepljena s smetano slovenskih ornitologov. In ne samo to. Računali smo tudi na pomoč domačinov, ki teren poznajo, ko svoj lasten žep.

Že na poti smo prestregli veselo novico, da se na Blatnem jezeru zadržujejo trije mali labodi. Priložnost, ki je ne gre zamuditi. Točne lokacije nismo imeli, le območje, kjer so bili opazovani minule dni. Dan se je počasi poslavljal in lovili smo zadnjo svetlobo prvega dne.

Na prvi lokaciji smo bili neuspešni, na drugi pa je padel moj prvi "lajfer" tokratne odprave - mali labod. Precej podoben labodu pevcu, le manjši in obarvanost ter oblika kljuna nekoliko drugačna. Izlet se ni mogel začeti lepše : )

Naslednji dan je bil namenjen potepanju po madžarskih ravnicah južno od Budimpešte in iskanju velike droplje. Uspeh sicer ni bil 100% zagotovljen, kljub strokovnemu vodstvu, a so bile možnosti zelo velike.

Sreča se nam je nasmehnila že na prvi opazovalnici, ki je postavljena prav za opazovanje teh čudovitih ptic. Vreme je bilo prekrasno, vidljivost odlična. Brez vetra bi bila situacija naravnost kičasta. Kljub temu da so velike droplje resnično gromozanske, jih zaradi velikih razsežnosti območja zlahka spregledamo.

Naleteli smo na jato 70+ ptic, kar je kar velik del populacije tega območja, ki šteje dobrih 700 ptic. Kar pomeni, da če bi se odpeljali mimo, bi bile možnosti, da jih najdemo drugje, toliko manjše. Na severnem delu območja Nacionalnega parka Kiskunsag smo se zadrževali cel dan in na droplje nismo več naleteli.

samec velike droplje

Še pod vtisom opazovanja velike droplje nas je na naslednjem postanku presenetil kraljevi orel. Zame je bilo tudi to opazovanje "lajfer" - št. 2. Zgodilo se je tako hitro, da tudi za dokumentarno fotografijo ni bilo časa.

Ko se med nepreglednimi jatami gosi sproži preplah, je v zraku najverjetneje gospodar neba, orel belorepec. Za razliko od kraljevega orla smo se belorepcev za nekaj časa nagledali.

mladostna belorepca

Zanimivo je bilo opazovati, koliko časa sta se dva belorepca preganjala za kos obglodane gosi in koliko energije sta porabila. Očitno le ni tako enostavno priti do kosila kljub velikemu številu potencialnih obrokov.

Območje južno od Budimpešte in vzhodno od reke Donave je zanimivo že samo po sebi. Gre za nekdanjo poplavno ravnico reke Donave, ki je bila v preteklosti izsušena. Zaradi visoke vsebnosti soli v podzemni vodi je ostala slana stepa s slanimi močvirji, slanimi travniki in peščenimi grebeni, ki jih nanaša veter.

Do večera smo iskali še eno ptico, ki bi bila lahko pomešana med jatami sivih in beločelih gosi - rdečevrato gos. Žal smo bili neuspešni.  Prehitela nas je tema. Na Madžarskem se tudi dobro je, zato preostanek dneva ni šel v nič.

Na našo srečo so madžarski ornitologi zelo dobro organizirani in so vsa njihova zanimiva opazovanja prek spleta dostopna tudi nam. Vključno s podatkom, da se ravno v teh dneh po Madžarskem potika ptica, ki je ni videl še nihče od nas. 180 km stran so opazovali sinjega lebduha. Ptica se sicer pojavlja v stepah in odprtih obdelanih območjih, vendar ne tu, temveč v zahodni Španiji in na Portugalskem, kjer tudi gnezdi.

koconoga kanja

3. dan je bil torej posvečen lovu na vrhunsko redkost, za katero se ni bilo težko odpeljati skoraj do romunske meje. Da zadeva ne bi bila preveč enostavna, smo razpolagali z nekaj dni starim podatkom o lokaciji, kjer pa o lebduhu ni bilo ne duha ne sluha. Sam sem se hitro zadovoljil s svojim novim "lajferjem" - koconogo kanjo. Poleg navadnih in koconogih kanj so planjavo preletavale tudi rjaste kanje.

Kar se lebduha tiče, je slabo kazalo. Zato je bilo potrebno uporabiti VIP jokerja. Dobili smo novejši podatek, ki pa je na začetku obetal ravno toliko kot prejšnji, star nekaj dni. Neskončna polja z osamljenimi šopki dreves.

Nato pa se je le nekaj zasvetilo v krošnji drevesnega otočka sredi polja. Nezamenljiva pojava je bil sinji lebduh. V daljavi je bil videti kot snežno bela postovka. Šele v letu je ptica delovala nekoliko bolj svetlo modro siva, kot jo opisujejo priročniki.

sinji lebduh

Lebduh je lovil na polju in se vedno znova vračal nazaj na svoje drevo. Tudi svoj plen je odnesel nazaj na isto mesto. Kljub temu da nas je čakala dolga pot nazaj do Budimpešte, smo ga občudovali več kot pol ure. Dedku mrazu sem pisal za tri "lajferje". Lebduh je bil skupaj s koconogo kanjo in ostalimi tremi že peti : )

Četrti dan je minil brez ptičjih presenečenj. Tudi iskanje sirijskega detla po centru Budimpešte ni obrodilo sadov. Del ekipe ga je opazoval že tretji dan. Mene pa je šesti "lajfer" v meglenem jutru čakal na drevesu pred apartmajem, zadnji, peti dan našega izleta.

sirijski detel

Vsega lepega je enkrat konec. Peti dan smo se počasi odpravili proti domu. In glej zlomka. Na drugi strani Blatnega jezera je bil opazovan ledni slapnik.

Blatno jezero je bilo še ob dvanajstih zavito v gosto meglo in nič ni kazalo, da bi bilo opazovanje ptic na jezeru sploh mogoče. Kljub temu se spravimo na trajekt in odplujemo na drugo stran, v upanju, da bo sreča spet na naši strani.

Megla se je čudežno razkadila. Tako kot prvo iskano ptico, smo tudi sedmo zadeli v polno že ob prvem poizkusu. Iskana silhueta lednega slapnika se je pokazala točno tam, kjer bi se morala. Plaval je relativno blizu obale a zaradi ograjene marine nismo mogli bližje.

ledni slapnik

In obkljukan je bil še sedmi, nenačrtovani "lajfer" tokratne ekspedicije. Kljub pretežno ptičarsko obarvanemu izletu upam, da so se imeli fino tudi ostali popotniki, ki jim ptice na počitnicah niso v prvem planu. Zato Vesna, Dan, Jani, Dragana, Nika, David, Marko, Nejc, Sandi, Petra, Lana, Jon, Juky, Tomaž, Barbara in Tisa, hvala za nepozabno dogodivščino. Da ponovimo, smo pa tudi že zmenjeni ; ) Gergu in Zoliju pa hvala za gostoljubje in pomoč na terenu.

DUCAT VELIČASTNIH

Prva polovica leta je za nami. Večina ptic je že odgnezdila in selivke se počasi pripravljajo na selitev. V tem pestrem delu leta sem letos srečal kar nekaj zanimivih vrst. Takoj po novem letu nas je razveselilo odkritje prezimujočih pukležev na domačem terenu, katerim sem že posvetil svojo objavo.

Prvega ne pozabiš nikoli ali v tretje gre rado je letos veljalo za opazovanje skalnega plezalčka, katerega sem že dvakrat zaman iskal na Kraškem robu. Letos, v začetku marca, me je še čakal točno tam, kjer sem ga pričakoval že leta poprej.

Krivokljune običajno opazujemo visoko v krošnjah iglavcev. Bolj pri tleh ji lahko srečamo na raznih objektih, kjer nabirajo material kot dodatek za boljšo prebavo. Letos sem jih fotografiral v Kočevskem Rogu.

V Vrbini najdemo vedno kaj zanimivega. To drži kot pribito. V začetku aprila so se po različnih koncih Slovenije začeli pojavljati mali škurhi na selitvi. Najmanj eden se je ustavil tudi v Vrbini.

Belorepec je še vedno precej redka vrsta pri nas. In vsako srečanje z njim je veličastno. Par v naših koncih je pred dvema letoma izgubil gnezdo in na novi lokaciji postavil novo, kjer uspešno gnezdi naprej.

V sredini maja je Vrbina postregla z novim presenečenjem. Kratek čas je bilo na bregovih akumulacije možno opazovati čudovito plevico.

Letos smo v Jovsih poleg nočnega popisa kosca opravili tudi generalni popis vseh vrst. Med 77 zabeleženimi vrstami smo z veseljem zapisali tudi rjavoglavega srakoperja. Čeprav v Jovsih gotovo ni gnezdil, je lepo popestril raznovrstnost že tako bogatega seznama. Z veseljem prilagam posnetek, čeprav le dokumentarni.

Trstni cvrčalec se v naših malih sestojih trstičja ob Temenici pojavlja že kar nekaj let. Letos mi ga je prvič uspelo vsaj solidno tudi dokumentirati.

V mokrišču ob Temenici pogosto srečujemo tudi čapljice, predvsem na selitvi, ko je možno opazovati tudi po več osebkov hkrati. Tokratno opazovanje dveh odraslih ptic konec maja je bilo nekoliko bolj zanimivo.

Letošnji popis kosca, sploh prvi, je zaradi obilnega deževja postregel z nekoliko slabšimi rezultati. Kljub temu je poslušanje koščevega oglašanja vedno posebno doživetje.

V naših gnezdilnicah namenjenih predvsem pegasti sovi sta tudi letos uspešno gnezdila dva para.

In še ena ptica, na katero smo Dolenjci še posebej ponosni; črnočeli srakoper. Letos smo uspeli najti dva para, ki sta uspešno speljala mladiče in en nesparjen osebek*, ki se je pri nas zadrževal celo gnezdilno sezono. *Popravek: v avgustu smo ugotovila, da je tudi ta osebek bil v paru in speljal najmanj tri mladiče.