800 mm objektiv, bele ali črne barve, so gotovo sanje marsikaterega naravoslovnega fotografa. Cene tistih z zaslonko 5.6 se počasi gibljejo tja proti 20.000,00 €. Doma mi v omari sameva 400 mm objektiv, ki je luč sveta ugledal pred dobrimi 40. leti. Njegova sentimentalna vrednost je gotovo večja od dobrih 600,00 €, kolikor bi zanj mogoče še iztržil.
Canonov objektiv sam po sebi ni kompatibilen z opremo drugih znamk. Raaazen, če zanj dokupimo adapter. Potem se pozabljeni Canon EF 400 mm f 5.6 na Olympusovem ohišju prelevi v mogočnih "800" mm f 5.6. In ne samo to. Objektiv brez stabilizacije kar naenkrat s podporo sodobnega ohišja zmore tudi to.
Tako opremljen se odpravim v Vrbino, kjer ni hudič, da najdem kakšnega ne preveč živahnega ptiča in zadevo preizkusim. In glej zlomka. Na bregu gramoznice še počivata dva srpokljuna prodnika. Brez težav se jima približam. In ker sonce še vzšlo ni, je bila večja svetlobna moč objektiva še kako dobrodošla.
Ker sem imel s seboj na drugem ohišju svoj 100-400 mm objektiv, hitro ugotovim, da zoom objektiv na manjših razdaljah v resnici ne dosega goriščne razdalje 400 mm, ampak tam nekje okrog 370 mm. Kar sicer ni nenavadno. To je lastnost večine zoom teleobjektivov.
Tudi barvna reprodukcija tega objektiva je bila vedno njegova pozitivna lastnost. In o vinjetiranju ni nikdar bilo ne duha ne sluha, tudi pri povsem odprti zaslonki. Ok, zakaj potem objektiv ždi pozabljen v omari? Žal je komunikacija med objektivom in fotoaparatom zgolj pogojno uporabna. Avtomatsko ostrenje deluje. A precej bolj počasi in negotovo, sploh sledenje, ki je glede na današnje standarde praktično neuporabno. Kakšno kozico, ki takole počasi mašira, še zmore, kaj več pa žal ne.
Tudi najmanjša razdalja ostrenja ostaja 3.5 m, kar je pri fotografiranju ptic včasih malo preveč. In malenkost kromatske aberacije je prisotne pri zelo kontrastnih motivih. Kar se pa ostrine tiče, moramo vedeti, da je bil objektiv zasnovan v času, ko je bila digitalna fotografija še v povojih. Canon EF 400 mm f 5.6 konkretno, pa je bil namenjen še analognim zrcalnorefleksnim kameram. Njegova optika danes ne dosega ločljivosti, katero potrebujejo sodobni senzorji z velikim številom pikslov oz. v mojem primeru senzor z dobrimi 20 MP manjše velikosti.
Pet let nazaj sem v objavi CANON 7D Mark II pisal, da bo objektiv verjetno preživel še četrto ohišje zapored. Kot kaže temu ne bo tako in bo z njim odšel v zasluženi pokoj, čeprav lahko mirne duše rečem, da fotografijam v tej objavi prav nič ne manjka.
 |
| fotografija vir: https://global.canon/en/c-museum/ |
