NEUTRUDNI TRSTNI CVRČALEC

Konec aprila "naše" mokrišče zaživi. Uglašenemu zboru se pridruži še en posebnež, kar se štime tiče, trstni cvrčalec. S svojim neutrudnim brečanjem lepo popestri zvočno kuliso ambienta, ki se prebuja iz zimskega spanja.

Ko ga takole opazuješ, si sploh ne moreš predstavljati tehnike njegovega petja. Kot da mu za to mojstrovino niti dihati ni treba. To lahko počne v več minut dolgih intervalih. Najintenzivneje zjutraj in popoldan.

Zdi se mi, da čez dan raje čvrči v zavetju obvodnega rastja, proti popoldnevu pa počasi zavzema čedalje bolj izpostavljena mesta. Tudi suha grmovja in vrhove še suhega trstičja in rogoza.

V literaturi je največkrat opisan in prikazan brez vzorca na prsih, kot na tej fotografiji. Očitno pa je možna tudi varianta z rahlo progastim delom pod grlom (prva fotografija in fotografija spodaj).

Trstni cvrčalec ne poje samo podnevi. Če je dovolj toplo, to počne tudi ponoči.

Pred dobrimi petnajstimi leti, ko so me ptice zares začele zanimati malo bolj resno, sem se razveselil vsakega pojočega trstnega cvrčalca v naših koncih. Mogoče nisem bil dovolj pozoren, ali pa jih res ni bilo toliko, kot jih je danes.

Danes je na območju zaloške kotline v mokriščih ob Temenici slišati vsaj 5, 6 pojočih samcev, kar me zelo veseli. Naj vsaj tako ostane še naprej.

MALI GALEBI IN ZIMSKE RADOSTI

V minulih dneh je na Dolenjskem obilno snežilo. Sneg se sicer ni obdržal niti en dan, a me je spomnil na dogodek v Vrbini, lani, konec novembra.

Menda velja, da za fotografiranje slabega vremena ni. Velja pa tudi, da je lahko svetloba dobra ali slaba. Kadar je svetloba zelo slaba in jo je za povrhu še zelo malo, takrat lahko, recimo, sneg reši situacijo.

In Vrbina je kraj, kje se ob takem vremenu lahko zgodi kaj zanimivega. Nad delom zadrževalnika je letala velika jata galebov, ki so se obnašali nekoliko drugače in bili tudi obarvani drugače od tam pogostih rečnih galebov.

Ker me ptice seveda zanimajo, hitro ugotovim, da opazujem male galebe, ki se tu znajdejo le občasno. V tako velikem številu pa sploh poredko.

Razmere so bile res obupne. Za posedanje je bilo kar mrzlo, padal je moker dež, stvetlobe za ISO 3200 (nastavitev občutljivosti na fotoaparatu) in nič več. A se je splačalo vztrajati.

Če ne bi bilo galebov, bi se kaj kmalu pobral domov na toplo. Tako pa je nastala res zanimiva serija. Sicer je bilo na zadrževalniku veliko prezimujočih vodnih ptic, vendar vse mnogo predaleč za fotografiranje.

Dogajanje je bilo tako intenzivno, da se preprosto nisem mogel odločiti, kdaj imam dovolj. Pošteno me je že zeblo v prste nog in rok, fotoaparat je bil premočen in svetlobe je bilo čedalje manj.

Na koncu že nisem vedel več, ali bodo posnetki sploh uporabni.

Posnetki so bili več kot uporabni in eden je pristal celo na letošnjem koledarju.

Po treh urah zmrzovanja je bilo dovolj. Spominske kartice so bile skoraj polne in baterije že čisto na koncu. In tudi zelo pomembno, oprema je prestala kar konkreten preizkus ter preživela : )