Zgodba se začne sredi noči za devetimi gorami, v prijetni
koči, ko budilke zvonijo ob 4:00. V zavetju noči jo mahnemo direktno proti
našemu očaku vseh očakov, v upanju, da na poti zaslišimo značilno oglašanje.
Napovedan je bil lep dan, idealen za pozno jesenski obisk
naših najvišjih gora. Po dobri uri zmerne hoje zaslišimo oglašanje naše
najvišje živeče kure. Umaknemo se s poti in obkroženi z vrhovi dvatisočakov
počakamo, da se do konca zdani.
Svetloba, ki se je iz vijolične spreminjala v zlato oranžno, je obljubljala čudovito jutro. Ni trajalo prav dolgo, ko na pustem, z redkimi travnatimi zaplatami posutem pobočju, zagledamo prve belke. Tri samičke so mirno čakale nov dan.
Ptice so si že odele zimske preobleke. Na poletno modo so
spominjala le še posamezna grahasta peresa. Tako opravljene v pokrajini brez
snega so zelo hitro opazne. Tudi če čepijo čisto pri miru.
Ko se je sonce začelo dvigovati, je bilo nekaj časa še brez prave moči, tako da fotografiranje belo belih belk še ni bil problem. V bistvu belke sploh še niso bile videti bele. Okrog osme ure pa so kontrasti počasi postajali premočni.
Belke bomo našli nad gozdno mejo na višini nad 2000 m. Najlažje jih bomo opazili, če se bodo premikale ali oglašale. Kadar se potuhnejo in je njihova oprava usklajena z okoljem, takrat so praktično nevidne. Letos zima žal zamuja in belke so veliko bolj izpostavljene njihovim plenilcem.
Kljub temu da se narava včasih malo poigra z letnimi časi, srečanje z belko v našem visokogorju ni tako samoumevno. Med celodnevnim potikanjem okrog vršacev Julijskih Alp smo uspeli videti le pet belk. Od tega štiri samičke in enega samčka.
To je bilo moje prvo bližnje srečanje te vrste. Nepozabno. In to ne samo srečanje z belkami, celotna skrbno načrtovana odprava, mi bo ostala v zelo lepem spominu. Še zadnji zlato rumeni macesni bodo odvrgli svoje iglice in zagotovo bo tudi sneg pobelil vršace naših najvišjih gora.
Enostavno čudovito.🤩
OdgovoriIzbriši