S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 1. oktober 2025

ŠENTJERNEJSKO POLJE

Šentjernejsko polje, ravnica, ki se razprostira med reko Krko na severu in pobočjem Gorjancev na jugu, je zanimiva tudi za opazovanje in fotografiranje ptic. Ker mi je dovolj blizu, lahko rečem, da je to moj domači teren.

vir: Google maps

Kako se lotiti zadeve? Sprehajanje med njivami po poljskih poteh je kar zanimivo že samo po sebi. Sploh nekje sredi septembra, ko je nekaj koruze že pospravljene, nekaj pa je še stoji. Takoj sem opazil, da so na preletu skupine prosnikov in repaljščic.

Samo takole mimo grede bomo težko naredili kaj uporabnega, razen če bomo imeli veliko srečo. Ptice rade za kratek čas posedejo na izpostavljene točke preden nadaljujejo svojo pot, zato je pametno poiskati kakšno mesto sredi odprte pokrajine, ki ni previsoko.

Izberem drevo, ki bi lahko bilo ravno pravšnje. Suho, brez listja, ne previsoko, ob kanalu, povsem na samem. Sam se zamaskiram na robu koruzne njive in čakam.

Ni minilo niti 5 minut, sploh še nisem bil pripravljen, ko se povsem na vrhu, nerodno skrit za vejami, pojavi prvi obiskovalec, veliki srakoper. Ker sem nameraval sedeti malo dlje časa, sem si postavil stojalo. Kakšno večje premikanje ni bilo v planu.

Zaradi vej v ospredju sem pač moral narediti nujen manever. Sneti fotoaparat s stojala, se počasi vstati in premakniti za slab meter v levo in držati pesti, da to moje rogoviljenje ne bo zmotilo srakoperja. Ptica se je odločila, da počaka toliko časa, da naredim posnetek ali dva, preden je odletela dalje. Očitno to še ni bil njegov izbrani zimski teritorij, saj ga potem nisem več uspel najti.

Ni trajalo dolgo, da je prišel naslednji gost. A kanja ni bila tako zaupljiva in je ob mojem prvem gibu odletela. Ker sem računal na ptičji drobiž, sem bil tako ali tako preblizu za katero koli ujedo.

Naslednji je prišel prosnik in celo eno zapel.


Oglasila se je tudi šmarnica.


In na koncu še drevesna cipa, s katero se še nisva srečala tako od blizu.


Kar lepa bera ptic za dobro uro udobnega posedanja. In velikega srakoperja res še nisem pričakoval. Tam v začetku oktobra sem jih že redno videval, sredi septembra pa še ne. No, pa ravno v tem je čar tega našega veselja, kaj ni?