BELOREPEC Haliaeetus albicilla

Ptica, katero navadno vidimo med preletom kake večje celinske vodne površine in se nam zdi, kot da bi opazovali let v počasnem posnetku. Ali pa visoko v zraku opazimo deski podobno jadralno napravo. Bližnje srečanje nas gotovo ne bo pustilo ravnodušne.

Ptica je pri nas relativno pogost zimski in preletni gost. Število gnezdečih parov pri nas pa lahko preštejemo na prste ene roke.

V kolikor boste naleteli na gnezdečega belorepca ali na mladiča v gnezdu, bo najbolje, da se mu v velikem krogu izognete oz. opazujete z velike razdalje s pomočjo spektiva. Ko boste zaslišli svarilno krakanje staršev, boste najverjetnje opaženi in se odmaknite iz njihovega območja, lokacijo gnezda pa raje obdržite zase oz. jo sporočite na Društvo za opazovanjein proučevanje ptic Slovenije. (DOPPS) 01 426 58 75, dopps@dopps.si

Moje prvo srečanje z belorepčevo družino je name naredilo prav poseben vtis. Prvič sem ptico raje opazoval z varne razdalje, kot se trudil za čim boljši posnetek.

Ko sem zagledal velikansko gnezdo, je na moje presenečenje v njem stal že skoraj odrasel "piščanec".

Umaknil sem se v zavetje in naredil dokumentarni posnetek mladiča skozi spektiv.










Pogled skozi spektiv je potrdil, da gre za mladiča. Kljun še ni bil rumen in rep še brez belih peres.

Želja po tem, da spoznam še starše, je bila velika. V zavetju noči sem se v zgodnjih jutranjih urah približal območju gnezdenja in upal, da vidim še odraslo ptico. Moja polprespana noč se je obrestovala.

Prva fotografija belorepca ob sončnem vzhodu. Ko se je sonce že dvignilo, sta se starša odpravila. Na lov, sem predvideval. Trdno prepričan sklenem, da počakam njuno vrnitev. S plenom, po možnosti. Bral sem že v knjigah, kako so fotografi po več dni ždeli in zmrzovali za svoje posnetke. Mraza sicer ni bilo, belorepca pa tudi ne od nikoder.

Nekje blizu poldneva je par sicer jadral visoko v zraku, a kaj kmalu izginil iz mojega vidnega polja. Ure so minevale, moje veke pa so se zapirale. V svojem skrivališču sem zaspal v strahu, da zamudim dogodek. Blizu šeste ure popoldan v daljavi zagledam znan obris. Belorepec s plenom, sem ugotovil že pri pogledu skozi spektiv. Bil sem toliko stran od gnezda, da o fotografiranju sploh nisem razmišljal. Kljub temu sem imel vse pripravljeno. Ko se je belorepec s plenom približal gnezdu, se je zgodil čudež. Kot bi mi hotel pokazati svoj ulov je zakrožil še malo v mojo smer in nato v gnezdo. Sprožil sem kratek "rafal" in dobil kar sem čakal debelih 12 ur.

Kljub temu da fotografije ne dosežejo kvalitete za veliko povečavo, sem z rezultatom zelo zadovoljen.

NASVET:

Ne želite si za vsako ceno belorepca za vašo naslednjo fototrofejo in bodite veseli, če vam bo to veličastno ptico uspelo opazovati v naravnem okolju.

TEHNIKA:

Vse fotografije so narejene iz maskirane preže. Fotografije gnezda s kompaktnim fotoaparatom skozi spektiv. Fotografije belorepca v letu so narejene brez stojala (iz roke) s 400mm objektivom in precej povečane.

POLOJNIK Himantopus himantopus

Zelo fotogeničen  ptič in niti ne preveč sramežljiv (beri plašen). Je tipična solinska ptica in jo tam pri nas tudi gotovo najdemo. Se pa pojavlja tudi na celinskih vodnih površinah, kjer je dovolj plitve vode, kjer brodi in išče hrano.

Pri fotografiranju ptic včasih naredimo kak posrečen posnetek določene vrste, katerega bomo težko ponovili. Vendar ne razmišljajmo, da posnetka ne moremo preseči ob naslednji priložnosti, kajti narava je vedno polna presenečenj.

Tako sem ob zadnjem obisku Sečoveljskih solin posnel paritveni obred polojnika, ki je po svoje nekaj prav posebnega.

Kaj kmalu se da ugotoviti, kateri dve ptici spadata skupaj, ker pač vsakdanje stvari počneta skupaj.

Potem pa se začne. Samica na prav specifičen način, z nekakšno stegnjeno pozo povabi samca "v posteljo". Kjub svojim nerodnim dolgim nogam zadevo opravita še kar elegantno, a vseeno parjene traja le nekaj sekund. Ko končata z orgijo, naredita nekaj zaljubljenih korakov z roko v roki. Do tu vse lepo in prav.

Potem pa gospa malo počije, se posveti urejanju perja in brezbrižno postopa okrog hiše. Medtem ko začne gospod intenzivno urejati njuno gnezdo.

Samec s prsmi utrjuje nametan material. Pri nalaganju materiala se mu kasneje pridruži tudi samica.

Polojnik pozna poleg elegantno umirjene hoje tudi nekakšno agresivno držo, katero uporablja predvsem za odganjanje vsiljivcev.

Samica ima povprečno manj črnine na glavi in zatilju.

Polojnik je po velikosti nekje vmes med malimi belimi čapljami in ostalimi večjimi pobrežniki, zato ga bomo lahko fotografirali z večje razdalje.

Fotografije so bile narejene v Sečoveljskih solinah in Škocjanskem zatoku konec aprila.

NASVET:
Pri fotografiranju polojnikov v Sečoveljskih solinah ne zapuščajte poti namenjenih obiskovalcem. Slej kot prej bo kakšen prikorakal v vašo bližino.

TEHNIKA:
Večina fotografij je narejena s 400mm objektivom in 1.4X telekonverterjem in stojalom. Ker je v solinah navadno dovolj svetlobe, uporaba telekonverterja ni problematična.  Maskirna oprema ni bila vedno potrebna.

MALI DEŽEVNIK Charadrius dubius

Mali deževnik je eden manjših pobrežnikov in se mu bomo morali za dober posnetek kar precej približati. Srečamo ga v glavnem ob vodnih površinah, na prodiščih in brežinah. Lahko pa ga vidimo tudi na poljskih poteh, če je v bližini kak poplavljeni travnik. Med deževniki ga najlažje prepoznamo po rumenem kolobarju okrog oči.

Zanimivo ga je opazovati, kako pri iskanju hrane z eno nogo potresa po blatu, nato pa pobira živalice ki jih prežene na plano.

Če s svojo "jezno" držo in oglašnjem ne uspe pregnati vsiljivce v bližini gnezda, ima mali deževnik v rokavu še eno zvijačo. Naredi se poškodovanega in tako pritegne pozornost in poskuša odpeljati nevarnost proč od gnezda.

Mali deževnik v svoji "jezni" drži.

MOČVIRSKI MARTINEC Tringa glareola

Kot večina ostalih martincev je tudi močvirski naš preletni gost. Zadržuje se ob celinskih stoječih vodnih površinah, rekah, mokrih travnikih kot tudi na obali.

Njegova varovalna barva ga včasih tako dobro zakrije, da ga prej slišimo, ko odleti, kot vidimo.  Dostikrat se zanaša na svojo nevidnost, tako da obmiruje negiben. Takrat se mu lahko precej približamo, a bo verjetno odletel ravno takrat, ko ga bomo hoteli fotografirati.

Intenzivno se začne prehranjevati že pred sončnim vzhodom. Takrat bo tudi manj pozoren na našo prisotnost. Prisiljeni bomo uporabiti bliskavico in osvetlitev ne bo delovala prav naravno.

Preko naših krajev potuje v skupinah, pogosto v družbi s togotniki in ostalimi martinci in prodniki.

Kjer je hrane dovolj, se bo mirno prehranjeval v družbi z ostalimi pticami, sicer pa se zna boriti za svoj košček lovišča.

Če ga bomo s približevanjem prepodili, se bo zelo verjetno čez čas vrnil nazaj na svoj košček obale, kjer ga lahko dobro zamaskirani z lahkoto fotografiramo.

V veliki večini primerov se nam bo pojavljal odsev ptice v vodi, kar moramo primerno upoštevati pri postavljanju kompozicije. Lahko pa tudi počakamo, da ptič pride na kakšno neodsevno površino.

Fotografije so nastale na Sečoveljskih solinah in v Škocjanskem zatoku.

NASVET:

Najprej opazujemo, kje se ptice gibljejo, preden se odločimo za postavitev maskirane preže. Ker pri nas še ni svatovsko razpoložen, se ne bo kaj dosti odzival na svoje oglašanje.

TEHNIKA:

400mm objektiv, stojalo, maskirna oprema in 1.4X telekonverter ne bo odveč.

BELOVRATI MUHAR Ficedula albicollis

Medtem ko se je zelena žolna z mano igrala skrivalnice, je na sosednjem suhem drevesu za hip postal belovrati muhar.

Fotografija je nastala na obrobju Krakovskega pragozda, kjer so za belovratega muharja postavljene gnezdilnice. Med opazovanjem gnezdilnic nisem opazil nobenih aktivnosti okrog njih. Res pa, da sem za opazovanje porabil bolj malo časa.

IZLIV SOČE Isola della Cona

Naravni rezervat Isola della Cona je nekakšna povečana različica našega Škocjanskega zatoka z vso pripadajočo infrastrukturo in vstopnino. Podrobne informacije o rezervatu dobite na njihovi spletni strani, sam pa bom poskušal opisati moj prvi obisk rezervata.

Na izlet sem se podal v prvi polovici marca, da še ulovim ptice na prezimovanju in tudi tiste na preletu. Obisk med tednom priporočam, saj sem bil dopoldan tam skoraj sam.

Krožna pot okrog osrednjega dela rezervata (rdeča) brez daljših postankov na opazovalnicah traja dobrih 45 minut, a se tu z lahkoto zadržimo celo dopoldne. Sam izliv soče, Punta Spigolo, je od informacijske centra oddaljen skoraj 5 km. Pot (rumena) je vsaj zadnji 2/3 precej monotona in na koncu sam nisem doživel željenega zadovoljstva.

Krožno pot začnemo pri informacijskem centru. Na glavnem parkirišču, ki je daleč pred rezervatom, ni bilo nobenega avta. Do centra sem se zato tudi sam peljal z avtom. Po celodnevni hoji sem bil nad odločitvijo navdušen.

Pogled čez osrednji del z zahodne strani. Na desni je informacijski center in na levi glavna opazovalnica, v kateri je tudi muzej rac in lokal.

Opazovalnice po rezervatu so postavljene tako, da lahko opazujemo ptice v različnih življenjskih okoljih. V vsaki opazovalnici je tudi informacijska tabla s prikazom in opisom ptic, ki jih lahko pričakujemo. Tu na primer naj bi se dalo videti mokoža in razne tukalice.

Del poti je speljan ob kanalih, ki jih obrašča visoko trstičje.

Domiselno je zgrajena opazovalnica na južnem delu osrednjega dela, kjer lahko opazujemo življenje nad in pod vodno gladino hkrati.

Veliko število opazovalnic, lesenih poti in ograj nam včasih daje občutek, da se sprehajamo po živalskem vrtu.Vendar so ti objekti nujni, da množice med opazovanjem in sprehajanjem po rezervatu ne motijo ptic.

Sanje vsakega naravoslovnega fotografa! Ata nosi malico, mama pa težko stojalo. Vsem z velikimi kanoni naj povem, da so line na opazovalnicah premajhne za večje objektive. Ponekod so jih nesrečni lastniki težke artilerije sami izžagali.

Katere ptice bomo srečali? Ko plačate vstopnino, dobite zajeten spisek vseh ptic, ki so se kdaj pojavile v rezervatu. Seveda je odvisno od letnega časa obiska in sreče. Prav v zgodnjih jutranjih urah se naj ne bi hodilo v rezervat in ravno tako ne proti večeru, ko prihajajo ptice prenočevat. A vseeno nam bo z nekaj potrpežljivosti uspelo narediti tudi kakšno dobro fotografijo.

Skorajda bi morali narediti kakšno zanimivo fotografijo male, velike bele ali sive čaplje.

Dovolj blizu je bilo tudi veliko sivih gosi.

Ko oprezate v daljavo, bodite pozorni  tudi na neposredno bližino opazovalnic, kamor se lahko prikrade kakšna vriskarica, ko bo stikala za hrano po blatu.

Pribe so se sprehajale med sivimi gosmi.

Žličarice so mi vedno zanimive. Dolg kljun daje občutek, da bo raco prevrnilo naprej.

Tibetanska gos se je skrivala med množico sivih gosi.

Ko zapustimo osrednji del rezervata in se napotimo v smeri Punta Spigolo, se pokrajina nekoliko spremeni. Vse deluje dosti bolj divje. Četudi ne bomo šli do konca, do samega izliva, opravimo vsaj ta del poti do ravnega nasipa, kjer pot postane bolj dolgočasna.

Sam tu nisem opazil prav dosti ptic, a je pokrajina toliko bolj zanimiva. Na tem delu obiščimo vsaj še opazovalnici Del Biancospino in Cioss, kjer bo sonce na pravi strani. Opazovalnica Cioss je dobesedno v robidovju, kjer boste lahko fotografirali kako dolgorepko ali drugo ptico prav od blizu.

Ko pridete do tega drevesa, raznislite, če imaste dovolj časa za pot do izliva in nazaj. Sam sem potreboval cca 3 ure. Mogoče pa vas kje na pol poti, ali pa na samem koncu čaka kakšno presenečenje?

Mene je skoraj na koncu poti presenetila ujeda na lovu, katere žal nisem znal določiti.

Prav na koncu pred samim izlivom je hiša s prav posebnim dvoriščem, katerega moramo prečkati. Na vratih dvorišča je napis, da jih zapirajmo zaradi živali. Kuža je prav prijazen, čeprav laja!

In še pogled, ki nas čaka na koncu. Edini kormoran, ki je sedel na stebru, je odletel, ko sem prilomastil do obale.

NASVET:

Čeprav boste morda šli fotografirati samo ptice, vzemite s seboj še kak drug objektiv, po možnosti širokokotni, saj je del rezervata res slikovit. Teleobjektiv pa naj se giblje okrog 500 mm ali več. Ptice so navadno kar precej oddaljene od opazovalnic. Za pot do izliva vam bo prav prišla kakšna malica in pijača.

TEHNIKA:

Večino ptic sem posnel s crop ohišjem, 400 mm objektivom in 1.4X telekonverterjem na stojalu. Pri fotografiranju oddaljenih ptic s telekonverterjem se je live view ostrenje bolje obneslo od ostrenja skozi iskalo. Ostale fotografije sem posnel z ohišjem polnega formata in zoom objektivom 17-40 mm.