Na izlet sem se podal v prvi polovici marca, da še ulovim ptice na prezimovanju in tudi tiste na preletu. Obisk med tednom priporočam, saj sem bil dopoldan tam skoraj sam.
Krožno pot začnemo pri informacijskem centru. Na glavnem parkirišču, ki je daleč pred rezervatom, ni bilo nobenega avta. Do centra sem se zato tudi sam peljal z avtom. Po celodnevni hoji sem bil nad odločitvijo navdušen.
Opazovalnice po rezervatu so postavljene tako, da lahko opazujemo ptice v različnih življenjskih okoljih. V vsaki opazovalnici je tudi informacijska tabla s prikazom in opisom ptic, ki jih lahko pričakujemo. Tu na primer naj bi se dalo videti mokoža in razne tukalice.
Del poti je speljan ob kanalih, ki jih obrašča visoko trstičje.
Domiselno je zgrajena opazovalnica na južnem delu osrednjega dela, kjer lahko opazujemo življenje nad in pod vodno gladino hkrati.
Veliko število opazovalnic, lesenih poti in ograj nam včasih daje občutek, da se sprehajamo po živalskem vrtu.Vendar so ti objekti nujni, da množice med opazovanjem in sprehajanjem po rezervatu ne motijo ptic.
Sanje vsakega naravoslovnega fotografa! Ata nosi malico, mama pa težko stojalo. Vsem z velikimi kanoni naj povem, da so line na opazovalnicah premajhne za večje objektive. Ponekod so jih nesrečni lastniki težke artilerije sami izžagali.
Katere ptice bomo srečali? Ko plačate vstopnino, dobite zajeten spisek vseh ptic, ki so se kdaj pojavile v rezervatu. Seveda je odvisno od letnega časa obiska in sreče. Prav v zgodnjih jutranjih urah se naj ne bi hodilo v rezervat in ravno tako ne proti večeru, ko prihajajo ptice prenočevat. A vseeno nam bo z nekaj potrpežljivosti uspelo narediti tudi kakšno dobro fotografijo.
Skorajda bi morali narediti kakšno zanimivo fotografijo male, velike bele ali sive čaplje.
Dovolj blizu je bilo tudi veliko sivih gosi.
Ko oprezate v daljavo, bodite pozorni tudi na neposredno bližino opazovalnic, kamor se lahko prikrade kakšna vriskarica, ko bo stikala za hrano po blatu.
Pribe so se sprehajale med sivimi gosmi.
Žličarice so mi vedno zanimive. Dolg kljun daje občutek, da bo raco prevrnilo naprej.
Tibetanska gos se je skrivala med množico sivih gosi.
Ko zapustimo osrednji del rezervata in se napotimo v smeri Punta Spigolo, se pokrajina nekoliko spremeni. Vse deluje dosti bolj divje. Četudi ne bomo šli do konca, do samega izliva, opravimo vsaj ta del poti do ravnega nasipa, kjer pot postane bolj dolgočasna.
Sam tu nisem opazil prav dosti ptic, a je pokrajina toliko bolj zanimiva. Na tem delu obiščimo vsaj še opazovalnici Del Biancospino in Cioss, kjer bo sonce na pravi strani. Opazovalnica Cioss je dobesedno v robidovju, kjer boste lahko fotografirali kako dolgorepko ali drugo ptico prav od blizu.
Ko pridete do tega drevesa, raznislite, če imaste dovolj časa za pot do izliva in nazaj. Sam sem potreboval cca 3 ure. Mogoče pa vas kje na pol poti, ali pa na samem koncu čaka kakšno presenečenje?
Mene je skoraj na koncu poti presenetila ujeda na lovu, katere žal nisem znal določiti.
Prav na koncu pred samim izlivom je hiša s prav posebnim dvoriščem, katerega moramo prečkati. Na vratih dvorišča je napis, da jih zapirajmo zaradi živali. Kuža je prav prijazen, čeprav laja!
In še pogled, ki nas čaka na koncu. Edini kormoran, ki je sedel na stebru, je odletel, ko sem prilomastil do obale.
NASVET:
Čeprav boste morda šli fotografirati samo ptice, vzemite s seboj še kak drug objektiv, po možnosti širokokotni, saj je del rezervata res slikovit. Teleobjektiv pa naj se giblje okrog 500 mm ali več. Ptice so navadno kar precej oddaljene od opazovalnic. Za pot do izliva vam bo prav prišla kakšna malica in pijača.
TEHNIKA:
Večino ptic sem posnel s crop ohišjem, 400 mm objektivom in 1.4X telekonverterjem na stojalu. Pri fotografiranju oddaljenih ptic s telekonverterjem se je live view ostrenje bolje obneslo od ostrenja skozi iskalo. Ostale fotografije sem posnel z ohišjem polnega formata in zoom objektivom 17-40 mm.
Ni komentarjev:
Objavite komentar