VELIKI SRAKOPER Lanius excubitor

Moje fotografiranje velikega srakoperja se je začelo še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi zamudil njegovega lova za zajtrk. Po neuspelem poskusu iz prejšnjega dne, sem odločen, da ga počakam na preži, kjer sem ga včeraj največkrat videval. Za razliko od včeraj, sonce nikakor ni hotelo pokukati izza oblakov. Slabo je kazalo, srakoperja ni bilo. Takoj ko se je zdanilo, se je okrog mene začelo dogajati: vrabci, sinice, liščki, ščinkavci, vrane, srake, šoje, kanje, postovka in tudi srnjak z družino mi je namenil nekaj pozornosti.



Območje, ki si ga je to zimo srakoper prisvojil, je bilo tako kot mora biti. Njive s pospravljenim pridelkom, mejice, daljnovod in osamljena drevesa.

Ugotovil sem, da srakoper najverjetneje prenočuje v pasu grmičevja na severnem delu svojega območja. Od tod se brez kakšnega posebnega reda odpravlja na lov na tri preže: 1. preža na mejici, grmičevje ob suhi strugi Sušice, od koder se spušča na pokošen travnik , 2. osamljeno drevo na južnem delu in 3. daljnovod, ki poteka preko njiv nazaj do njegovega prenočišča.

Včeraj je največ lovil s preže na mejici in tu sem ga čakal od trde teme do vzhoda in še naprej. Po dveh urah le ugotovim, da moj maneken čepi na osamljenem drevesu povsem na drugi strani.

Seveda je odletel takoj, ko sem prišel tja. Uspelo mi je narediti dokumentarni posnetek, za vsak slučaj. Posnel sem še lokacijo, da bom imel kaj objaviti. Zaradi slabe (nasprotne) svetlobe sem se poigral s HDR tehniko (združevanje več različno osvetljenih posnetkov). O tej tehniki mogoče več kdaj drugič. Sama tehnika za fotografiranje ptic samih ne pride v poštev.

Ptič je z osamljenega drevesa poleg kapelice odletel na svojo največjo prežo - daljnovod. Razmišljal sem, da fotografiranje opustim, a me je srakoper pustil še kar blizu, tako da sem z dodanim telekonverterjem uspel narediti tudi nekaj solidnih posnetkov.

Nato je končno odletel na mejico, kjer sem ga hotel fotografirati že na začetku današnje seanse. Čeprav so srakoperji daljnovode že davno vzeli za svoje, jih veliko raje fotografiram na grmovju.

Moj srakoper mi ni deloval prav posebej družaben. Ko je kak ptič hotel posedeti v njegovi bližini, ga je hitro posvaril z značilnim opozorilnim glasom in razprtimi repnimi perutmi.

Velikega srakoperja v naravi zelo lahko opazimo. Je večji od ostalih srakoperjev in v slabem jesensko zimskem vremenu kot kakšna snežna kepa visi na suhih vejah ali daljnovodih.

Kljub izredno slabi svetlobi sem bil na koncu kar zadovoljen z rezultatom. Srakoper je zelo hitro ugotovil, da nisem nevaren, in me je pustil fotografirati brez vsake maskirne opreme. Vseeno sem moral vse posnetke narediti s telekonverterjem.

Na koncu je posijalo še sonce in srakoper je odletel nazaj oz. naprej na osamljeno drevo. Tudi sam sem jo mahnil na toplo.

TEHNIKA
Ker z mojo maskirano prežo ni bilo kruha, sem se odločil, da se mu približam kar peš prek njiv, kar bo pa bo. Kot sem že omenil, sem bil tako primoran uporabiti svoj 400mm objektiv s 1.4X telekonverterjem, na stojalu, seveda. Najprej sem poskušal z ročnim ostrenjem (avtomatsko pri tej kombinaciji objektiv-konverter ne deluje), a zaradi oddaljenosti nisem dobil dobrih rezultatov. Edino kar je funkcioniralo, je bilo avtomatsko ostrenje preko live view funcije in z zamikom proženja 2s. Kdor ni zadovoljen s svojim telekonverterjem, naj poskusi to tehniko, ki pa nam prav pride le pri ne preveč živahnih motivih.

Ker ptič le ni pustil prav zelo blizu, je bilo  na fotografijah potrebno narediti kar precej izreza. Za primer je tu ena originalna zgoraj objavljena fotografija:

RJAVI SRAKOPER Lanius collurio

Nekje sem prebral, da je včasih moral vsak osamljeni grm imeti svojega srakoperja. Danes temu ni več tako, je pa rjavi srakoper najpogostejši med vsemi srakoperji, ki obiskujejo naše kraje. V tem času je rjavi srakoper že odletel v južno Afriko, zamenjal pa ga je večji a manj pogost veliki srakoper.

Srakoperji so izredni plenilci. Poleg žuželk lovijo tudi miši in menda tudi majhne ptiče. Svoj plen za kasnejše obroke nabadajo na trne. Sam sem sicer nekaj časa opazoval vse naše vrste srakoperjev, a nisem opazil, da bi kateri uplenil kakšno miš ali ptiča in tudi nisem opazil, da bi kateri kaj nataknil na trn.

Tipično življensko okolje rjavega srakoperja. Osamljeno grmičevje sredi travnika, ki se kosi, z dobrim pogledom na okolico. Kjer se travnik konča, so obdelane površine z njivami in vrtovi.

Samica ni "maskirana" tako kot samec, je brez črne proge preko oči in zelo podobna mladim rjavim srakoperjem, le da zgoraj po rjavem delu pleč in po perutih nima temnih prog.

Za prežo služijo navadno posušene izpostavljene veje z dobrim razgledom ali najvišje veje v grmu.

Samec je pravi ptičji Zoro.

Največkrat pobira svoj plen s tal, včasih pa se loti tudi letečega plena. Ko ga enkrat dobi na muho, je po njem.

Na območju, kjer sem letos opazoval rjavega srakoperja, sta gnezdila le dva para in na srečo tudi uspešno speljala mladiče. Lani so na enakem območju gnezdili štirje pari.

Curtiss A-12 Shrike = srakoper. Dostikrat dobijo tudi vojaška letala imena po izrednih ptičjih lovcih. Ime/vzdevek po srakoperju je dobilo manj znano letalo, ki ni imelo posebnih lovskih sposobnosti?

NASVET
Rjavi srakoper sodi med tiste ptice, ki so še dovolj pogoste, da jih bomo lahko fotografirali. Najprej najdemo njegove preže, izberemo tisto, kateri se bomo najlažje približali in skrili, postavimo svojo prežo in počakamo na svoj foto ulov.

TEHNIKA
400mm, crop ohišje, stojalo, maskirno pregrinjalo.

BLISKAVICA pri fotografiranju ptic

Umetna svetloba in fotografiranje v naravi naj ne bi bila najboljša kombinacija. Pa vendar je pri določeni vrsti naravoslovne fotografije skoraj neizogibna - pri makro fotografiji žuželk na primer. Kako pa je z uporabo bliskavice pri fotografiranju ptic?

Sam uporabljam bliskavico zelo redko, medtem ko nekateri naravoslovni fotografi bliskavico uporabljajo zelo pogosto. Ker se ptice, sploh poleti, dosti zadržujejo v zavetju krošenj, kjer je svetlobe malo, nam lahko bliskavica pomaga izenačiti razliko med osvetljenostjo ozadja in našim motivom. Ublaži tudi kontrast med sončno svetlobo, ki sije med listjem in senco. Struktura perja in barve so izrazitejše. Pomaga pa tudi pri zamrznitvi gibanja, ko si ne moremo privoščiti krajših časov osvetlitve.

Kljub vsem prednostim, se prav lahko zgodi, da na koncu fotografija ne deluje dovolj naravno. Lahko se pojavijo neželjeni odbleski na mokrih vejah, v očeh ali celo na ptici sami. Do določene mere se zadeve da popraviti v kasnejši obdelavi, a ne vedno.

Nekaj primerov različne osvetlitve istega motiva, velikega detla:

Precej pomembno je razmerje med jakostjo bliska in osvetljenostjo ozadja. Izogibajmo se tudi takim ozadjem, na katere bi padala senca. Moč bliskavice je navadno dobro ročno zmanjšati za -1 do -1.5. Včasih je vredno narediti nekaj testnih posnetkov, tam kjer ptiča pričakujemo in nato nastaviti najprimernejšo kombinacijo.

Izbira programske avtomatike ni najbolša. V senčnem delu gozda bo osvetljen samo naš motiv, ozadje bo pretemno oz. črno, kot bi bila slika narejena ponoči. Zato uporabljamo časovno avtomatiko (na fotoaparatih navadno oznčeno z Av), kjer izbiramo zaslonko, fotoaparat pa temu prilagodi čas zaklopa. Če pri tej nastavitvi dodamo še bliskavico, bo le ta osvetlila naš motiv, ozadje pa se bo zarisalo kljub temu, da ga svetloba bliskavice ne doseže. Glej prejšnji posnetek.

Če je pri zgoraj navedeni nastavitvi čas zaklopa le prevelik, lahko pride kljub uporabi bliskavice do zamazane slike. Lahko pa pride tudi do zanimivega efekta kot v tem primeru.

Na koncu še vedno lahko povečamo občutljivost (ISO3200), odpravimo šum, kot na spodnji fotografiji in s tem dobimo tisto naravno osvetlitev, kar v času filmov niti sanjati nismo mogli.

NASVET
Sam bi svetoval čim manjše uporabljanje bliskavice, čeprav nisem opazil, da bi blisk ptice prav posebej vznemirjal. Veliko prej reagirajo na sam zvok ob proženju. Sploh če se pticam precej približamo. Če nam že primanjkuje svetlobe in je uporaba bliskavice nujna, vseeno poskusimo narediti še kakšen posnetek brez nje in nastaviti večjo občutljivost. Mogoče nam bo doma pri obdelavi uspelo vseeno narediti solidno, ali pa celo boljšo fotografijo. Smiselna bi bila tudi uporaba difuzorja pred bliskavico, a nam bo ta zaradi prevelike oddaljenosti največkrat pobral preveč svetlobe. Redki so primeri, ko bi si lahko v naravi uspeli postaviti pravi mali studio z več bliskavicami.

Ta fotografija kmečke lastovke je nastala sicer sredi dneva v skoraj popolnoma temnem skednju. Uporabljeni sta bili dve bliskavici: ena na fotoaparatu in druga na tleh usmerjena proti stropu, kjer sem pričakoval prelet.

TEHNIKA
400mm objektiv in crop ohišje na stojalu (razen sove kozače), bliskavica (razen zadnji posnetek detla).
Lastovka je bila posneta z 200mm objektivom brez stojala, servo ostrenje in ročno nastavitvijo 1/250s f5.6 in dvema bliskavicama, kot sem že omenil zgoraj.

KLAVŽAR Geronticus eremita

Conrad Gesner Historia Animalium

V starem Egiptu zelo cenjeno ptico so kasneje preganjali in streljali, mladiči pa so bili na svečanih jedilnikih takratnih veljakov. Domnevno pa naj bi gnezdila tudi pri nas. Ptica je v Evropi izumrla v začetku 17. stoletja

Večja kolonija teh ptic danes živi v maroškem narodnem parku, nekaj selečih parov pa v Siriji. Pri nas jo lahko vidimo le, če imamo srečo, da opazujemo selitev v ujetništvu vzrejenih ptic, katere poskušajo znanstveniki vrniti nazaj v naravo.





Pred nekaj dnevi so se na naših spletnih galerijah in na forumih začeli pojavljati klavžarji. To je bil znak, da letošnja selitev poteka prek naših krajev. Priložnost za fotografiranje, ki bi jo bilo škoda zamuditi.

Moja zgodba prvega srečanja s klavžarjem se začne z izgubljenim klavžarjem, ki ga je našel Matej Gamser in ga vrnil lastnikom, vse skupaj pa objavil na forumu. Tako sem prišel do informacij, kje se klavžarji nahajajo.

Waldrappteam se imenuje skupina ljudi, ki si prizadeva vrniti klavžarja nazaj v naravno okolje. Mladiče v ujetništvu živečih ptic poskušajo naučiti selitve iz Avstrije v Toskano in nazaj. Glede na to, da ptice nimajo prirojenega nagona za selitev, je naloga precej težavna. Prvotno naj bi pot selitve potekala preko alp, a je ptice niso zmogle. Tako letošnja trasa zaobide alpe in poteka tudi preko Slovenije. Skupina 15 klavžarjev, starih 4 mesece, sledi motornemu jadralnemu padalu, na katerem poleg pilota sedi tudi njihov skrbnik in jih spodbuja, da sledijo.

Prvi postanek v Sloveniji so klavžarji in ekipa naredili v vasi blizu Štor. Po predvidenem nekajdnevnem postanku so poskušali nadaljevati, a so se klavžarji obrnili nazaj. Ugotovili so, da so ptice izgubile na teži in da verjetno potrebujejo daljši postanek in obilno hranjenje.

Vsaka ptica ima svoje ime in zdi se, da se nanj tudi odziva. Če pa že ne na svoje ime, pa na waldi, komm, komm gotovo. Klavžarji imajo v svoji kletki tudi jedilnico, mizo za katero jih skrbnici hranita.

Pričakoval sem, da si bom klavžarje lahko ogledal le v njihovi kletki. Na moje presenečenje sem jih zagledal v zraku že, ko sem se približeval njihovemu kampu. Na slemenu hleva pa se je eden nastavljal soncu podobno kot kormoran, ko suši krila.

Klavžarji so bili ravno na "sprehodu" pred zajtrkom. Prav elegantno so preletavali travnik pod kmetijo in posedali na strehah okoliških objektov.

Kuhinja za vso ekipo in klavžarje. Vrane so z varne razdalje opazovale nepoznane obiskovalce. Sicer pa se klavžarji z vranami dostikrat družijo in prehranjujejo po travnikih.

Klavžarji so označeni s po dvema obročkoma na vsaki nogi. Če kdo želi, lahko z donacijo projektu klavžarja tudi posvoji.

Ko je bil čas za zajtrk, se je ena izmed skrbnic ulegla na travnik pred kletko in začela klicati ptice ter trkati z žlico po kovinski posodi. Klavžarji so drug za drugim pristajali okrog skrbnice in začeli korakati v kletko.

V dobrih petnajstih minutah so bili vsi klavžarji v kletki. Klavžarji so na poti odvisni od hranjenja skrbnikov, a ko so izpuščeni, zelo uspešno pobirajo murne in druge žuželke.

Cilj projekta, da se bodo ptice same selile in gnezdile v naravi, je verjetno še precej oddaljen, ker te navade ptice nimajo prirojene. In tudi smiselnost projekta dajejo nekateri strokovnjaki pod vprašaj. Vendar možnost obstaja. Nekaj ptic se je že samostojno vrnilo iz lagune v Orbetellu v Toskani nazaj v Avstrijo.

Sam načeloma ne fotografiram ptic v ujetništvu. V tem primeru pa vidim početje te predane ekipe kot plemenito dejanje in kletko kot pot do svetlejše prihodnosti.

VODOMEC Alcedo atthis

Pred skoraj dvema letoma sem "lovil" vodomca na bližnjem potoku. Njegova pojava, barva perja, način leta in lova so me popolnoma prevzeli. Ure in ure sem ždel v bližini njegovega lovišča in poskušal fotografirati to prelepo ptico. Na koncu mi je uspelo narediti posnetek v polmraku, s katerim nisem ravno zadovoljen. Primoran sem bil uporabiti bliskavico, zato so barve perja nekoliko nenaravne. Ugotovil sem, da potrebujem boljšo lokacijo.

Našel sem jo, ko sem na Krki blizu Otočca oprezal za čapljami, katerih je v tem delu leta, ko je voda nizka, v izobilju.

Podrto drevo v bližini obrežja, s suhimi vejami nad plitvo vodo je delovalo kot idealno lovišče za vodomca. Veja z oguljenim lubjem in iztrebkom je domnevo samo še potrdila. Da bi vodomec kar priletel in počakal, da ga fotografiram, je bilo sicer težko pričakovati. Usedel sem se na deblo podrtega drevesa in pokril z maskirnim pregrinjalom, da bi se ptič, če slučajno pride, novega "grma" najprej navadil. Za vsak slučaj sem pripravil še fotoaparat. Zaradi malo nerodnega položaja tokrat brez stojala.

Na moje presenečenje je vodomec z ribo v kljunu priletel že po nekaj minutah. Točno tam, kjer sem ga pričakoval! A že prej sem vedel, da svetloba ne pada ravno z idealne strani. Ob pregledu posnetka ugotovim, da bo potrebno seanso ponoviti v zgodnjih jutranjih urah.

Naslednji dan še pred sončnim vzhodom sem si uredil prežo, tako s stolčkom in stojalom, prepričan, da bom fotografiral vodomca kot vrabce na vrtu. Ker je ponoči deževalo, se meglice nad reko nikakor niso hotele dvigniti in sončni žarki niso prodrli do reke.

Kljub slabim pogojem za fotografiranje, se je v okolici dogajalo precej zanimivega. Čaplje, kormorani, mlakarice in ponirki so bili že pri zajtrku. Obletavale so me sive pastirice, šoje in kosi. Visoko v zraku je bilo slišati kanjo. Na nasprotnem bregu se je spreletavala jata devetih malih martincev.

Čez dobro uro je priletel. Tokrat samček. Samec ima daljši in popolnoma črn kljun, samica pa ima del kljuna oranžnordeče barve. Zaradi majhne razdalje megla niti ni bila tako moteča. Nikakor ni hotel na konec veje. Sedel je na debelejšem delu, kjer pa ozadje ni bilo idealno.

Ko se je megla le razkadila in je posijalo sonce, vodomec ni hotel več na moje drevo. Letal je mimo mene, včasih le slab meter stran in nato mimo drevesa. Večkrat sem ga nato videl leteti ob nasprotnem bregu, ki je bil ves dopoldan v senci. Kot kaže raje lovi v senčnem delu obrežja.

Jutro tretjega dne je bilo brez meglic in sonce je sijalo. Vodomec se ni ustavljal na podrtem drevesu. Ugotovil sem, da je fotografiranje vodomca kar zahtevna zadeva. Sploh tam, kjer ima v svojem teritoriju veliko možnosti za lov. 

NASVET

Za dva solidna posnetka sem v treh dneh porabil dobrih 7 ur. Seveda ob vsakem podobnem fotografiranju nastane več posnetkov. Sam se izogibam objavljanju več med seboj podobnih posnetkov, razen če ti ne prikažejo kakšne posebne zgodbe.

TEHNIKA

Crop ohišje in 400 mm objektiv na stojalo oz. iz roke na posnetku vodomca z ribo, maskirno pregrinjalo.

VIJEGLAVKA Jynx torquilla

Že dolgo si želim v naravi videti to skrivnostno ptico. Mojo željo so žal danes uresničile sosedove mačke, ko so ponosno prinesle pokazat svoj plen. Ptica je pravi ptičji mravljinčar. O načinu njenega prehranjevanja sem že bral, a me je dolžina njenega jezika vseeno presenetila. Pri preminuli ptici, dolgi  12 cm (verjetno mladostni osebek), je dolžina vidnega jezika znašala dobrih 4,5 cm!

POJEDINA

Škorci (Sturnus vulgaris) so znani po tem, da se množično spravijo na sadove narave. V tokratni foto zgodbi so se spravili na plodove lovorikovca (Prunus laurocerasus). Zbirali so se na sosednjem večjem drevesu in kot bombniki strmoglavci v valovih napadali bogato obložen grm.