PALUD - naravni rezervat v Istri

Naravni ornitološki rezervat Palud se nahaja približno 10 km južno od mesta Rovinj. Z glavne obmorske ceste iz Rovinja proti Puli nas v rezervat usmerijo označevalne table. V rezervatu lahko v različnih delih leta opazujemo več kot 200 vrst ptic.

Močvirje je nastalo ob topljenju ledu in potapljanju kraške doline, ki se je dodatno polnila iz sladkovodnih izvirov in ostalih sladkovodnih pritokov. Da bi preprečili širjenje malarije, so sladkovodno telo s kanalom povezali z morjem. Rešitev ni bila uspešna, močvirje pa je pridobilo še nekaj morskih prebivalcev.

Količina vodne površine tekom leta v močvirju niha. Pogled nanjo pa je zaradi gostega rastlinja možen le z opazovalnice na južnem delu. Celotna pešpot okrog močvirja je dolga okrog 3 km.

Na prvi pogled, sploh poleti, lokacija ne obeta prav posebne fotografske izkušnje. Z nekaj potrpežljivosti in obiskih v različnih delih dneva ugotovimo, da obrežje kipi od življenja.

Z opazovanjem skozi spektiv bomo kmalu zadovoljili naša pričakovanja. Sčasoma se ponudijo tudi fotografske priložnosti.

Divja grlica, Streptopelija turtur

Rana ura bo postregla z zanimivo svetlobo. In nekaj postajališč je postavljenih še ravno dosti blizu opazovalnice za fotografiranje z močnejšim teleobjektivom.

Vodomec, Alcedo atthis

Pritlikavi kormoran, Phalacrocorax carbo

Prve težave nastopijo, ko se zaveš, da boš lahko fotografiral le iz ene same točke. In čez dan bodo pred objektiv prihajale le še dovolj velike čaplje. Ves ostali živelj bo bodisi predaleč oziroma bo premajhen.

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Na srečo se bodo čaplje postavljale v različne like in zadeva bo postala zanimivejša. Urejanje perja je pri čapljah gotova ena zanimivejših predstav.

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Velika bela čaplja, Cosmerodius albus in

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Za konec si bomo verjetno zaželeli še nekaj akcijskih posnetkov in spraznili kartico. Le-ta naj bo dovolj velika, kajti vsekakor moramo domov prinesti sliko z ribico v odprtem kljunu :-)

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Velika bela čaplja, Cosmerodius albus

NASVET

Tokrat malo drugačen. Malico lahko pustite doma, kajti pred vstopom v naravni rezervat se nahaja agroturizem MOFARDIN, kjer postrežejo z odlično hrano in pijačo. Sam rezervat obsega tudi del krasne "divje" plaže. Tako lahko obisk rezervata nadomesti običajen dan vašega letovanja v Istri.

Če boste obtičali v gostilni pred obiskom močvirja, lahko svoje potrebe po fotolovu zadovoljite praktično v neposredni bližini šanka.

TEHNIKA

Spet klasika. 400 mm na stojalu. Večkrat je prav prišel 1.4X telekonverter. Zato bi bil tudi zoom objektiv tja do 500 mm dobra izbira. Maskirne oprave ne potrebujete.

ČRNOČELI SRAKOPER Lanius minor

Po neuspelem iskanju, se mi je ponudila priložnost, da sodelujem pri popisu te pri nas zelo redke in ogrožene ptice. Z Dominikom Bombkom sva se dobila v Šentjerneju in obiskala znane lokacije po Šentjernejskem polju in nato še v Beli krajini. Rezultat je bil po pričakovanju zaskrbljujoč: dva posamezna gnezdeča para s tremi in štirimi mladiči.

Na dan popisa je bilo Šentjernejsko polje v jutranjih urah še zavito v meglice in sonce še ni prodrlo skozi oblake. Zato je nastal le dokumentarni posnetek odrasle ptice (spodaja). Seveda sem fotografsko vajo ponovil naslednji dan in nastal je precej boljši posnetek. Tudi ptič se je malo uredil, kot da bi vedel da gre tokrat zares (zgora).

Srakoperja v Hrvaškem Brodu sva opazovala kar nekaj časa in zabeležila območje lova, ki se je naslednji dan zaradi košnje bližnjega travnika spremenilo.

Odrasla ptiča sta na dan popisa letala iz izhodišča 0 (hrast) do vrta pred hišo A, na bližnji travnik D in do manjšega sadovnjaka E. Tu so posedali tudi vsi trije mladiči in čakali na hrano. Naslednji dan pa se je kosil travnik na robu vasi in srakoper je nabiral hrano na ravno pokošenem travniku z dreves B in C.

Pojedino na pokošenem travniku so izkoristili tudi drugi ptiči. Štorklja še posebej obvlada kmetijsko mehanizacijo.

Drugi par s štirimi mladiči sva opazila v Orehovici, če se ne motim. Vrnilo se je upanje, da jih najdeva še več, a žal je bil to zadnji par tega dne. V Beli krajini Črnočelega srakoperja nisva našla.

Tudi tu so mladiči sledili staršem na osamljena drevesa sredi pašnikov.

Če koga zanima kaj več o Črnočelem srakoperju pri nas si lahko prebere članek Andreja Hudoklina, Ekološke zahteve črnočelega srakoperja Lanius minor v gnezditvenem habitatu na Šentjernejskem polju (JV Slovenija) v 136. številki Acrocephalusa.

VSAKO OPAZOVANJE TE PTICE PRI NAS JE DRAGOCEN PODATEK. LAHKO GA SPOROČITE DRUŠTVU ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE (DOPPS)

TEHNIKA:

Ves fotografije srakoperja razen prve so fotografirane z roke in 400 mm objektivom ter precej izreza. Prva pa je fotografirana s stojala in dodanim 1.4X telkonverterjem.

VELIKOST PTIČJIH JAJC

Med popisovanjem ptičjih gnezdilnic sem ter tja naletiš tudi na kakšno neoplojeno jace. Ko v gnezdilnici zagledaš veliko število odprtih kljunov (tudi do 14 pri plavčku), se navadno vprašaš, kako velika sploh ta jajčka so.

OD SRAKOPERJA DO VRABCA

Šentjernejsko polje je znano gnezdišče črnočelega srakoperja in moj namen je bil poiskati to pri nas precej redko ptico. Po bolj ali manj natančnem pregledu znanih lokacij, ptic ni bilo od nikoder. Po večurnem oprezanju pa opazim zanimivo druščino treh navadnih postovk, ki so posedale na transformatorski postaji med njivami.

Moje kritje za prebrisane postovke ni bilo dovolj dobro in s kakšnim posebej zanimivim posnetkom ni bilo nič.

Nato se izkaže, da je transformatorska postaja priljubljeno žbirališče še drugim pticam. Med drugimi tudi poljskim vrabcem.

Vrabci so si naredili gnezdo v različnih odprtinah. Še posebej je bila zanimiva nekakšna cev, ki je vsake toliko časa posrkala in nato izpljunila starša, ki sta nosila hrano glasnim mladičem.

Na začetku je naloga delovala precej enostavno, a sem kljub temu postreljal polovico kartice za dva uspešna posnetka.

Kar je šlo enkrat noter, slej kot prej prileti tudi ven.

Nauk te objave naj bi bil, da so lahko tudi precej vsakdanje ptice dober motiv za zanimive fotografije.

TEHNIKA
Pri taki vrsti fotografije je najbolje pozabiti na še tako dobro sposobnost avtomatskega ostrenja vašega fotoaparata. Vrabec je namreč priletel kot izstrelek iz topovske cevi. Ostrino je bilo potrebno po občutku prednastaviti na določeno razdaljo, o vsem ostalem nato odloča sreča in vaš refleks. Pri fotografiranju s cca 6 posnetki na sekundu je bil vrabec v kadru samo na enem posnetku v nizu, ali pa še to ne. Zato sem po nekaj poskusih vrabca le ujel s posamičnim proženjem.
(Crop ohišje in 400 mm na stojalu.)

ČEBELAR Merops apiaster

Čebelar je gotovo eden najbolj barvitih ptičev nasploh in je zato fotografsko izredno zanimiv. Pri nas je čebelar ogrožena vrsta, zato pri fotografiranju čim manj posegajmo v njegov življenski prostor.

V začetku maja prileti iz tropske Afrike in gnezdi v parih kolonijah v vzhodni Sloveniji. Za gnezdenje si izberejo ilovnato ali peščeno-ilovnato steno v katero izkopljejo gnezdilne rove, ki so dolgi od enega do dveh metrov.

Sam ne poznam nobene naravne stene pri nas, kjer bi gnezdili čebelarji. Zato pa dokaj uspešno izkoriščajo stene v gramoznicah in peskokopih. Kot kaže, jih tudi brnenje strojev ne moti preveč?

Ptica ni zanimiva samo zaradi svojih barv. Užitek je gledati, kako ta spreten letalec v zraku lovi večje žuželke.

Njegovo posedanje na golih vejah še najbolj spominja na jate tropskih papig. Če se uspemo neopaženi približati njihovim  postajam, ga bomo fotografirali brez težav.

Pri fotografiranju čebelarjev priporočam uporabo zoom teleobjektiva. Zakaj? Zgodilo se mi je, da sem postavil prežo in pričakoval enega čebelarja. Potem pa je priletel še drugi in tretji. Z zoom objektivom bi lažje lovil njihove vragolije, tako pa sem si moral pomagati z menjavo ohišja (crop ohišje sem zamenjal z ohišjem polnega formata in s tem izgubil nekaj mm).

Čebelar je tako zanimiva ptica, da bomo kaj kmalu zadovoljni z njenim portretom. Pa vseeno poskušajmo narediti boljši posnetek od običajnega portreta. Poskušajmo mogoče posneti zgodbo iz njihovega vsakdana in gotovo se bo med fotografijami našel boljši posnetek.

Samec ali samica (ne vem natančno) prileti na svojo vejo in čaka na svojega partnerja.

Če hočemo ujeti prihod partnerja, lahko zadevo opazujemo skozi iskalo in trepetanje z delno razprtimi repnimi peresi je zanesljiv znak, da ljubimec prihaja.

Na začetku se ne zmenita drug za drugega, dokler nekdo ne da pobude, četudi le za prepir.

Lepo bi bilo, če bi se vsi skupaj potrudili, da bi ta čudovita bitja še naprej brezskrbno jadrala po našem nebu.

NASVET:
Čebelarji kot večina ostalih ptic zelo dobro poznajo svojo okolico, zato bo naša neopaznost ključnega pomena in hkrati koristna pri nemoteni vzreji njihovih mladičev. Čebelarji niso prav posebej jutranje ptice. Aktivni postanejo, ko je sonce že visoko na nebu. Če uspete pred sončnim vzhodom postaviti svoje kritje, toliko bolje. V tem primeru raziščite teren dan prej.

TEHNIKA:
Kot sem že omenil priporočam uporabo zoom objektiva, če se jim boste dovolj približali seveda. Maskirna oprema obvezna.

BELOREPEC Haliaeetus albicilla

Ptica, katero navadno vidimo med preletom kake večje celinske vodne površine in se nam zdi, kot da bi opazovali let v počasnem posnetku. Ali pa visoko v zraku opazimo deski podobno jadralno napravo. Bližnje srečanje nas gotovo ne bo pustilo ravnodušne.

Ptica je pri nas relativno pogost zimski in preletni gost. Število gnezdečih parov pri nas pa lahko preštejemo na prste ene roke.

V kolikor boste naleteli na gnezdečega belorepca ali na mladiča v gnezdu, bo najbolje, da se mu v velikem krogu izognete oz. opazujete z velike razdalje s pomočjo spektiva. Ko boste zaslišli svarilno krakanje staršev, boste najverjetnje opaženi in se odmaknite iz njihovega območja, lokacijo gnezda pa raje obdržite zase oz. jo sporočite na Društvo za opazovanjein proučevanje ptic Slovenije. (DOPPS) 01 426 58 75, dopps@dopps.si

Moje prvo srečanje z belorepčevo družino je name naredilo prav poseben vtis. Prvič sem ptico raje opazoval z varne razdalje, kot se trudil za čim boljši posnetek.

Ko sem zagledal velikansko gnezdo, je na moje presenečenje v njem stal že skoraj odrasel "piščanec".

Umaknil sem se v zavetje in naredil dokumentarni posnetek mladiča skozi spektiv.










Pogled skozi spektiv je potrdil, da gre za mladiča. Kljun še ni bil rumen in rep še brez belih peres.

Želja po tem, da spoznam še starše, je bila velika. V zavetju noči sem se v zgodnjih jutranjih urah približal območju gnezdenja in upal, da vidim še odraslo ptico. Moja polprespana noč se je obrestovala.

Prva fotografija belorepca ob sončnem vzhodu. Ko se je sonce že dvignilo, sta se starša odpravila. Na lov, sem predvideval. Trdno prepričan sklenem, da počakam njuno vrnitev. S plenom, po možnosti. Bral sem že v knjigah, kako so fotografi po več dni ždeli in zmrzovali za svoje posnetke. Mraza sicer ni bilo, belorepca pa tudi ne od nikoder.

Nekje blizu poldneva je par sicer jadral visoko v zraku, a kaj kmalu izginil iz mojega vidnega polja. Ure so minevale, moje veke pa so se zapirale. V svojem skrivališču sem zaspal v strahu, da zamudim dogodek. Blizu šeste ure popoldan v daljavi zagledam znan obris. Belorepec s plenom, sem ugotovil že pri pogledu skozi spektiv. Bil sem toliko stran od gnezda, da o fotografiranju sploh nisem razmišljal. Kljub temu sem imel vse pripravljeno. Ko se je belorepec s plenom približal gnezdu, se je zgodil čudež. Kot bi mi hotel pokazati svoj ulov je zakrožil še malo v mojo smer in nato v gnezdo. Sprožil sem kratek "rafal" in dobil kar sem čakal debelih 12 ur.

Kljub temu da fotografije ne dosežejo kvalitete za veliko povečavo, sem z rezultatom zelo zadovoljen.

NASVET:

Ne želite si za vsako ceno belorepca za vašo naslednjo fototrofejo in bodite veseli, če vam bo to veličastno ptico uspelo opazovati v naravnem okolju.

TEHNIKA:

Vse fotografije so narejene iz maskirane preže. Fotografije gnezda s kompaktnim fotoaparatom skozi spektiv. Fotografije belorepca v letu so narejene brez stojala (iz roke) s 400mm objektivom in precej povečane.

POLOJNIK Himantopus himantopus

Zelo fotogeničen  ptič in niti ne preveč sramežljiv (beri plašen). Je tipična solinska ptica in jo tam pri nas tudi gotovo najdemo. Se pa pojavlja tudi na celinskih vodnih površinah, kjer je dovolj plitve vode, kjer brodi in išče hrano.

Pri fotografiranju ptic včasih naredimo kak posrečen posnetek določene vrste, katerega bomo težko ponovili. Vendar ne razmišljajmo, da posnetka ne moremo preseči ob naslednji priložnosti, kajti narava je vedno polna presenečenj.

Tako sem ob zadnjem obisku Sečoveljskih solin posnel paritveni obred polojnika, ki je po svoje nekaj prav posebnega.

Kaj kmalu se da ugotoviti, kateri dve ptici spadata skupaj, ker pač vsakdanje stvari počneta skupaj.

Potem pa se začne. Samica na prav specifičen način, z nekakšno stegnjeno pozo povabi samca "v posteljo". Kjub svojim nerodnim dolgim nogam zadevo opravita še kar elegantno, a vseeno parjene traja le nekaj sekund. Ko končata z orgijo, naredita nekaj zaljubljenih korakov z roko v roki. Do tu vse lepo in prav.

Potem pa gospa malo počije, se posveti urejanju perja in brezbrižno postopa okrog hiše. Medtem ko začne gospod intenzivno urejati njuno gnezdo.

Samec s prsmi utrjuje nametan material. Pri nalaganju materiala se mu kasneje pridruži tudi samica.

Polojnik pozna poleg elegantno umirjene hoje tudi nekakšno agresivno držo, katero uporablja predvsem za odganjanje vsiljivcev.

Samica ima povprečno manj črnine na glavi in zatilju.

Polojnik je po velikosti nekje vmes med malimi belimi čapljami in ostalimi večjimi pobrežniki, zato ga bomo lahko fotografirali z večje razdalje.

Fotografije so bile narejene v Sečoveljskih solinah in Škocjanskem zatoku konec aprila.

NASVET:
Pri fotografiranju polojnikov v Sečoveljskih solinah ne zapuščajte poti namenjenih obiskovalcem. Slej kot prej bo kakšen prikorakal v vašo bližino.

TEHNIKA:
Večina fotografij je narejena s 400mm objektivom in 1.4X telekonverterjem in stojalom. Ker je v solinah navadno dovolj svetlobe, uporaba telekonverterja ni problematična.  Maskirna oprema ni bila vedno potrebna.