S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 4. september 2011

VODOMEC Alcedo atthis

Pred skoraj dvema letoma sem "lovil" vodomca na bližnjem potoku. Njegova pojava, barva perja, način leta in lova so me popolnoma prevzeli. Ure in ure sem ždel v bližini njegovega lovišča in poskušal fotografirati to prelepo ptico. Na koncu mi je uspelo narediti posnetek v polmraku, s katerim nisem ravno zadovoljen. Primoran sem bil uporabiti bliskavico, zato so barve perja nekoliko nenaravne. Ugotovil sem, da potrebujem boljšo lokacijo.
Našel sem jo, ko sem na Krki blizu Otočca oprezal za čapljami, katerih je v tem delu leta, ko je voda nizka, v izobilju.


Podrto drevo v bližini obrežja, s suhimi vejami nad plitvo vodo je delovalo kot idealno lovišče za vodomca. Veja z oguljenim lubjem in iztrebkom je domnevo samo še potrdila. Da bi vodomec kar priletel in počakal, da ga fotografiram, je bilo sicer težko pričakovati. Usedel sem se na deblo podrtega drevesa in pokril z maskirnim pregrinjalom, da bi se ptič, če slučajno pride, novega "grma" najprej navadil. Za vsak slučaj sem pripravil še fotoaparat. Zaradi malo nerodnega položaja tokrat brez stojala.


Na moje presenečenje je vodomec z ribo v kljunu priletel že po nekaj minutah. Točno tam, kjer sem ga pričakoval! A že prej sem vedel, da svetloba ne pada ravno z idealne strani. Ob pregledu posnetka ugotovim, da bo potrebno seanso ponoviti v zgodnjih jutranjih urah.

Naslednji dan še pred sončnim vzhodom sem si uredil prežo, tako s stolčkom in stojalom, prepričan, da bom fotografiral vodomca kot vrabce na vrtu. Ker je ponoči deževalo, se meglice nad reko nikakor niso hotele dvigniti in sončni žarki niso prodrli do reke.


Kljub slabim pogojem za fotografiranje, se je v okolici dogajalo precej zanimivega. Čaplje, kormorani, mlakarice in ponirki so bili že pri zajtrku. Obletavale so me sive pastirice, šoje in kosi. Visoko v zraku je bilo slišati kanjo. Na nasprotnem bregu se je spreletavala jata devetih malih martincev.


Čez dobro uro je priletel. Tokrat samček. Samec ima daljši in popolnoma črn kljun, samica pa ima del kljuna oranžnordeče barve. Zaradi majhne razdalje megla niti ni bila tako moteča. Nikakor ni hotel na konec veje. Sedel je na debelejšem delu, kjer pa ozadje ni bilo idealno.


Ko se je megla le razkadila in je posijalo sonce, vodomec ni hotel več na moje drevo. Letal je mimo mene, včasih le slab meter stran in nato mimo drevesa. Večkrat sem ga nato videl leteti ob nasprotnem bregu, ki je bil ves dopoldan v senci. Kot kaže raje lovi v senčnem delu obrežja.


Jutro tretjega dne je bilo brez meglic in sonce je sijalo. Vodomec se ni ustavljal na podrtem drevesu. Ugotovil sem, da je fotografiranje vodomca kar zahtevna zadeva. Sploh tam, kjer ima v svojem teritoriju veliko možnosti za lov. 

NASVET
Za dva solidna posnetka sem v treh dneh porabil dobrih 7 ur. Seveda ob vsakem podobnem fotografiranju nastane več posnetkov. Sam se izogibam objavljanju več med seboj podobnih posnetkov, razen če ti ne prikažejo kakšne posebne zgodbe.

TEHNIKA
Crop ohišje in 400 mm objektiv na stojalo oz. iz roke na posnetku vodomca z ribo, maskirno pregrinjalo.

petek, 19. avgust 2011

VIJEGLAVKA Jynx torquilla

Že dolgo si želim v naravi videti to skrivnostno ptico. Mojo željo so žal danes uresničile sosedove mačke, ko so ponosno prinesle pokazat svoj plen. Ptica je pravi ptičji mravljinčar. O načinu njenega prehranjevanja sem že bral, a me je dolžina njenega jezika vseeno presenetila. Pri preminuli ptici, dolgi  12 cm (verjetno mladostni osebek), je dolžina vidnega jezika znašala dobrih 4,5 cm!



petek, 5. avgust 2011

POJEDINA

Škorci (Sturnus vulgaris) so znani po tem, da se množično spravijo na sadove narave. V tokratni foto zgodbi so se spravili na plodove lovorikovca (Prunus laurocerasus). Zbirali so se na sosednjem večjem drevesu in kot bombniki strmoglavci v valovih napadali bogato obložen grm.








ponedeljek, 18. julij 2011

PALUD - naravni rezervat v Istri

Naravni ornitološki rezervat Palud se nahaja približno 10 km južno od mesta Rovinj. Z glavne obmorske ceste iz Rovinja proti Puli nas v rezervat usmerijo označevalne table. V rezervatu lahko v različnih delih leta opazujemo več kot 200 vrst ptic.

Močvirje je nastalo ob topljenju ledu in potapljanju kraške doline, ki se je dodatno polnila iz sladkovodnih izvirov in ostalih sladkovodnih pritokov. Da bi preprečili širjenje malarije, so sladkovodno telo s kanalom povezali z morjem. Rešitev ni bila uspešna, močvirje pa je pridobilo še nekaj morskih prebivalcev.


Količina vodne površine tekom leta v močvirju niha. Pogled nanjo pa je zaradi gostega rastlinja možen le z opazovalnice na južnem delu. Celotna pešpot okrog močvirja je dolga okrog 3 km.



Na prvi pogled, sploh poleti, lokacija ne obeta prav posebne fotografske izkušnje. Z nekaj potrpežljivosti in obiskih v različnih delih dneva ugotovimo, da obrežje kipi od življenja.


Z opazovanjem skozi spektiv bomo kmalu zadovoljili naša pričakovanja. Sčasoma se ponudijo tudi fotografske priložnosti.

Divja grlica, Streptopelija turtur

Rana ura bo postregla z zanimivo svetlobo. In nekaj postajališč je postavljenih še ravno dosti blizu opazovalnice za fotografiranje z močnejšim teleobjektivom.

Vodomec, Alcedo atthis

Pritlikavi kormoran, Phalacrocorax carbo

Prve težave nastopijo, ko se zaveš, da boš lahko fotografiral le iz ene same točke. In čez dan bodo pred objektiv prihajale le še dovolj velike čaplje. Ves ostali živelj bo bodisi predaleč oziroma bo premajhen.

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Na srečo se bodo čaplje postavljale v različne like in zadeva bo postala zanimivejša. Urejanje perja je pri čapljah gotova ena zanimivejših predstav.

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Velika bela čaplja, Cosmerodius albus in
Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Za konec si bomo verjetno zaželeli še nekaj akcijskih posnetkov in spraznili kartico. Le-ta naj bo dovolj velika, kajti vsekakor moramo domov prinesti sliko z ribico v odprtem kljunu :-)

Mala bela čaplja, Egretta garzetta

Velika bela čaplja, Cosmerodius albus

NASVET
Tokrat malo drugačen. Malico lahko pustite doma, kajti pred vstopom v naravni rezervat se nahaja agroturizem MOFARDIN, kjer postrežejo z odlično hrano in pijačo. Sam rezervat obsega tudi del krasne "divje" plaže. Tako lahko obisk rezervata nadomesti običajen dan vašega letovanja v Istri.


Če boste obtičali v gostilni pred obiskom močvirja, lahko svoje potrebe po fotolovu zadovoljite praktično v neposredni bližini šanka.



TEHNIKA
Spet klasika. 400 mm na stojalu. Večkrat je prav prišel 1.4X telekonverter. Zato bi bil tudi zoom objektiv tja do 500 mm dobra izbira. Maskirne oprave ne potrebujete.

petek, 8. julij 2011

ČRNOČELI SRAKOPER Lanius minor

Po neuspelem iskanju, se mi je ponudila priložnost, da sodelujem pri popisu te pri nas zelo redke in ogrožene ptice. Z Dominikom Bombkom sva se dobila v Šentjerneju in obiskala znane lokacije po Šentjernejskem polju in nato še v Beli krajini. Rezultat je bil po pričakovanju zaskrbljujoč: dva posamezna gnezdeča para s tremi in štirimi mladiči.


Na dan popisa je bilo Šentjernejsko polje v jutranjih urah še zavito v meglice in sonce še ni prodrlo skozi oblake. Zato je nastal le dokumentarni posnetek odrasle ptice (spodaja). Seveda sem fotografsko vajo ponovil naslednji dan in nastal je precej boljši posnetek. Tudi ptič se je malo uredil, kot da bi vedel da gre tokrat zares (zgora).


Srakoperja v Hrvaškem Brodu sva opazovala kar nekaj časa in zabeležila območje lova, ki se je naslednji dan zaradi košnje bližnjega travnika spremenilo.


Odrasla ptiča sta na dan popisa letala iz izhodišča 0 (hrast) do vrta pred hišo A, na bližnji travnik D in do manjšega sadovnjaka E. Tu so posedali tudi vsi trije mladiči in čakali na hrano. Naslednji dan pa se je kosil travnik na robu vasi in srakoper je nabiral hrano na ravno pokošenem travniku z dreves B in C.


Pojedino na pokošenem travniku so izkoristili tudi drugi ptiči. Štorklja še posebej obvlada kmetijsko mehanizacijo.


Drugi par s štirimi mladiči sva opazila v Orehovici, če se ne motim. Vrnilo se je upanje, da jih najdeva še več, a žal je bil to zadnji par tega dne. V Beli krajini Črnočelega srakoperja nisva našla.


Tudi tu so mladiči sledili staršem na osamljena drevesa sredi pašnikov.


Če koga zanima kaj več o Črnočelem srakoperju pri nas si lahko prebere članek Andreja Hudoklina, Ekološke zahteve črnočelega srakoperja Lanius minor v gnezditvenem habitatu na Šentjernejskem polju (JV Slovenija) v 136. številki Acrocephalusa.

VSAKO OPAZOVANJE TE PTICE PRI NAS JE DRAGOCEN PODATEK. LAHKO GA SPOROČITE DRUŠTVU ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE (DOPPS)

TEHNIKA:
Ves fotografije srakoperja razen prve so fotografirane z roke in 400 mm objektivom ter precej izreza. Prva pa je fotografirana s stojala in dodanim 1.4X telkonverterjem.

četrtek, 30. junij 2011

VELIKOST PTIČJIH JAJC

Med popisovanjem ptičjih gnezdilnic sem ter tja naletiš tudi na kakšno neoplojeno jace. Ko v gnezdilnici zagledaš veliko število odprtih kljunov (tudi do 14 pri plavčku), se navadno vprašaš, kako velika sploh ta jajčka so.


torek, 14. junij 2011

OD SRAKOPERJA DO VRABCA

Šentjernejsko polje je znano gnezdišče črnočelega srakoperja in moj namen je bil poiskati to pri nas precej redko ptico. Po bolj ali manj natančnem pregledu znanih lokacij, ptic ni bilo od nikoder. Po večurnem oprezanju pa opazim zanimivo druščino treh navadnih postovk, ki so posedale na transformatorski postaji med njivami.


Moje kritje za prebrisane postovke ni bilo dovolj dobro in s kakšnim posebej zanimivim posnetkom ni bilo nič.


Nato se izkaže, da je transformatorska postaja priljubljeno žbirališče še drugim pticam. Med drugimi tudi poljskim vrabcem.


Vrabci so si naredili gnezdo v različnih odprtinah. Še posebej je bila zanimiva nekakšna cev, ki je vsake toliko časa posrkala in nato izpljunila starša, ki sta nosila hrano glasnim mladičem.


Na začetku je naloga delovala precej enostavno, a sem kljub temu postreljal polovico kartice za dva uspešna posnetka.


Kar je šlo enkrat noter, slej kot prej prileti tudi ven.


Nauk te objave naj bi bil, da so lahko tudi precej vsakdanje ptice dober motiv za zanimive fotografije.

TEHNIKA
Pri taki vrsti fotografije je najbolje pozabiti na še tako dobro sposobnost avtomatskega ostrenja vašega fotoaparata. Vrabec je namreč priletel kot izstrelek iz topovske cevi. Ostrino je bilo potrebno po občutku prednastaviti na določeno razdaljo, o vsem ostalem nato odloča sreča in vaš refleks. Pri fotografiranju s cca 6 posnetki na sekundu je bil vrabec v kadru samo na enem posnetku v nizu, ali pa še to ne. Zato sem po nekaj poskusih vrabca le ujel s posamičnim proženjem.
(Crop ohišje in 400 mm na stojalu.)