Ko si nekaj časa v tem "poslu", se teme hočeš nočeš začnejo ponavljati. Tako ugotavljam, da se pacek mokož ponovi približno vsakih pet let PACEK MOKOŽ - prvič, PACEK MOKOŽ - drugič. In ne, fotografiranje mokoža ni tako enostavno, da bi si enostavno rekel: "No, danes pa grem fotkat tega packa." Mokož ostaja za marsikoga skrivnostna ptica in lepa priložnost se ne ponudi prav vsak dan.
Ker je bilo glede mojega sodelovanja s to ptico že veliko povedanega, bom tokrat bolj kratek.
Ko takole ležim v močvirju, zadnje čase mokoža v glavnem le opazujem, seveda pripravljen, če slučajno uprizori kakšno vragolijo. Njegovo pretegovanje mi je ena ljubših : )
Tako kot leta minevajo, tako ugotavljam, da na terenu čedalje težje ležim na trebuhu, sploh kadar to traja več ur. Zato se zadnje čase, če je to le mogoče, poslužujem ležanja na hrbtu ali na boku. Je pa res, da so ti v taki pozi pogosto lastne noge v napoto.
In ko tako udobno ležim, tam proti koncu dneva postajajo mokoži v našem bajerju čedalje bolj aktivni. In ko je sončna svetloba samo še nekje daleč v ozadju, takrat je smrtni greh vstati in oditi domov.
Točno sem vedel, kaj hočem - da se mokož premakne iz svojega zavetja v sredino zlatorumenozelene luže, ki bo trajala samo še nekaj minut, predno sonce zaide.
Na koncu sva se kar dobro zmenila : ) Svetloba je pri fotografiji vse, vedno bila in vedno bo!
