IZLET V SEČOVELJSKE SOLINE

DOPPS-ova druščina se je pod vodstvom Vojka Havlička odpravila na Sečoveljske soline, ki naj bi bile v tem času za ornitologe in ostale ljubitelje ptic še posebej zanimive. Sam sem po deževni poti jutro pričakal na Sv. Katarini in pogled v nebo je bil milo rečeno dramatičen. Poleg dveh labodov so mi lepo pozirale tudi kričave čigre.

Kljub ne najboljšim napovedim, se nas je kar nekaj zbralo pred vhodom v Sečoveljske soline, kjer nas je pričakal naš vodnik, ornitolog in naravovarstvenik Iztok Škornik.

Na Fontaniggah bo letos odprta nova krožna pot po jugo-vzhodnem delu območja.

Opazovanje naj bi bilo osredotočeno predvsem na vodne ptice in pobrežnike, a je njihov obisk pri nas in tudi drugod bolj skromen. Zato smo bili veseli skoraj vsake ptice. Na hrvaški strani Dragonje nam je svoje lovske spretnosti prikazala samica pepelastega lunja.

Glavna atrakcija našega obiska so bile duplinske kozarke, ki so se letos zbrale v velikem številu. Bilo jih je prek 300.

Kozarke sem dodal iz svojega arhiva, ker so bile za fotografiranje predaleč in tudi vreme se je počasi kisalo.

Najprej je začel pihati jugo in mi smo se skrili v zavetje. Poleg duplinskih kozark, katerih je bilo mimo grede več kot mlakaric, smo opazovali še ostale race: konopnice, žvižgavke in tudi par žlicaric mi je na koncu uspelo ujeti v spektiv.

Tale spektiv ni iz muzejske zbirke, temveč Daretu še vedno zvesto služi.

Nato se je nebo že precej zaprlo in po hrvaški strani je že pošteno lilo. Mi pa smo na naši strani neustrašno opazovali naprej. Na morju je bilo največ čopastih in črnovratih ponirkov, nekaj že v svatovskem perju. Zgornji (črnovrati) je sicer s Sv. Katarine, ker so bili tudi ti tukaj za fotografiranje predaleč.

Ko nas je dodobra opralo, se je na odprtem dalo videti lepo število polarnih slapnikov. Tudi ti so bili zelo daleč. Tale pa je z rudniškega jezera v Kočevju.

Pot nazaj je bila sicer dolga in vetrovna, a z mislijo na na toplo joto je šlo lažje.

Hvala Vojkotu in Iztoku za dobro organizacijo in na koncu še Viljani, ki nas je tako lepo pogostila. Se še oglasim! Takih pic še nisem jedel : )

TEMENICA IN GLINOKOPI V ZALOGU

Spodnji tok reke Temenice, ki vijuga od Prečne do izliva v reko Krko pri Zalogu, je še posebej zanimiv v času poplav, ko tu nastane pravo jezero. Skupaj z opuščenimi glinokopi v Zalogu je to območje del evropskega omrežja Natura 2000.

Če se poplave pokrijejo še s časom selitve, takrat tak habitat postane zanimiv za številne vodne ptice in pobrežnike. Letos je poplava malo prehitela glavni del selitve. Kljub temu je bilo opaziti večje število velikih belih in sivih čapelj. Tudi labodi so se z deroče Krke preselili na mirno jezero.

Na kopnih travnikih med poplavljenimi območji se je prehranjevala jata 22 prib. Pepelasti lunj je v nizkem letu preletaval njive in travnike. Kozica je brodila po plitvini na robu poplave.

Trstičje v opuščenih glinokopih deluje v tem času še precej mrtvo. Ko se vrnejo rakarji bo tu precej bolj živahno.

Območje ni pomembno samo za ptičji svet, temveč predvsem za želvo močvirsko sklednico ter skrivnostno in ogroženo vidro.

V zadnjem zalitem glinokopu, ki je sicer uradno izven območja Natura 2000, me je presenetila večja skupina kreheljcev, ki so se držali bolj v zavetju trstičja.

Preštel sem 56 ptic.

Največkrat sem pozimi te ptice opazoval na mokriščih severnega Jadrana in na ostalih večjih vodnih telesih severo vzhodne Slovenije. Občasno pa tudi v manjših skupinah na Krki. Kreheljci in pribe niso prav posebna redkost, a me je srečanje z njimi tako blizu doma prav razveselilo.

IWC 2014

Letošnji IWC (International Waterbird Census) je bilo pravo nasprotje lanskega. S štetjem sem začel v dežju in končal v soncu pri pomladanskih 13 stopinjah. Skupaj sem preštel 170 ptic. Zmagovalke pa so bile pričakovano zopet race mlakarice (83 ptic).

Zgornji posnetek bi bilo na mojem popisnem odseku praktično nemogoče narediti. Race so namreč bežale na razdalji več kot 100 m, kar pomeni, da človeka nimajo v najlepšem spominu.

Drugo mesto so osvojili labodi (55 ptic), kar je skoraj dvakrat toliko kot lani. Od tega se jih je 37 paslo na poljih ob reki Krki.

Tretje mesto so osvojili mali ponirki (14 ptic). Liske so se odrezale povprečno (9 ptic). Kormoranov je bilo glede na ostala leta malo (4 ptice), sive čaplje so bile tudi le 4. Zadnje mesto sta si razdelila zelenonoga tukalica in vodomec z po enim predstavnikom.

ŽERJAVI ZA 5 EVROV

Na poti domov mimo izliva Soče, sem se kljub pozni uri odločil za krajši postanek. Ker je sonce že zahajalo sem se odločil, da bom z velike opazovalnice opazoval kako jate gosi, kormoranov in ostalih vodnih ptic prihajajo na prenočišče.

Ko sem že nekak časa opazoval ptice sem v daljavi skozi daljnogled opazil znane postave sivih žerjavov, ki so se prehranjevali v bližini naslednje opazovalnice. Do opazovalnice je bilo dobrih 20 minut hoje, svetlobe pa praktično nič več.

Ko sem prispel do opazovalnice, mi je v svetlobi zadnjih sončnih žarkov uspelo narediti še nekaj posnetkov.

Zadnje posnetke sem naredil, ko so ostali kolegi že pospravili svojo opremo. 

Te veličastne ptice sem opazoval prvič od tako blizu. Doživetje, ki je bilo vredno petih evrov vstopnine.

2013/2014

NARAVNI REZERVAT VALLE CAVANATA

V času okrog novega leta poskušam obiskovati za ptice zanimiva območja Severnega Jadrana. Valle Cavanata je zahodni sosed izliva Soče in tudi tu je habitat nastal iz nekdanje ribogojnice. Poleg opuščenih bazenov vključuje tudi kanal Averto, nekaj močvirskih predelov, gozdove in travnike v okolici ter obmorski predel s peščeno obalo.

Opazovanje sončnega vzhoda na obali je bilo fascinantno. Oglašanje številnih ptic je obljubljalo lepo fotografsko izkušnjo.

Dan pa je razkril bolj kot ne pusto obalo. Glede na to, da jutro sovpada s plimo, se mi je zadeva zdela še kar logična. Kljub temu sem se odpravil na daljši sprehod ob obali, saj se rezervat odpira šele ob 10:30.

Spreminjanje barvne temperature iz minute v minuto s prostim očesom precej težko zaznamo. Fotografije pa razkrijejo neverjeten spekter barvnih kombinacij.

Kombinacija hladne in tople svetlobe je precejšen izziv za avtomatiko beline. Kljub temu, da fotografiram v RAW načinu, mi je nastavitev beline pri obdelavi zgornjega posnetka povzročala precej težav in z rezultatom nisem preveč zadovoljen.

Ptic res ni bilo veliko. Razen nekaj čapelj, galebov, oddaljenih srednjih žagarjev in enega velikega škurha. Tako sem imel precej časa za raziskovanje okolice. Območje Caneo ob samem izlivu Soče je delovalo precej zapuščeno in tudi hotel Carol je že doživel boljše čase.

Zemljevid območja - (klikni na zemljevid za povečavo)

Tudi v okolici so bile najpogostejše čaplje in galebi.

Ob 10:30 se le odpravim v sam rezervat, ki je obdan z visoko ograjo. To, da pred vrati ni čakala vojska do zob oboroženih fotografov, že ni bil dober znak. Pravzaprav sem bi edini obiskovalec. Iz prve opazovalnice pri centru za obiskovalce se da opazovati bazene bivše ribogojnice, kar pa lahko naredite tudi iz poti ob cesti ne da bi vstopili v rezervat. Iz druge opazovalnice pa se opazuje po trstičju, kjer pa razen ene taščice ni bilo nobene druge ptice. V bazenih je sicer veliko vrst vodnih ptic, a so za fotografiranje preveč oddaljene.

Prijazna gospa v centru za obiskovalce me je razveselila s tem, da vstopnine ni in mi še ponudila brezplačno izposojo kolesa. Povedala mi je tudi, da se popoldne ob oseki na obali zbere veliko število ptic.

Ponovno se odpravim proti obali. Tokrat se ustavim tudi ob kanalu Averto in opazujem vodne ptice malo bolj od blizu kot v bazenih rezervata. Na obali pa sem lahko opazoval pobrežnike le na informacijski tabli. Kljub oseki se niso prikazali.

Za tolažbo mi je lepo pozirala dolgorepka.

Ostalo mi je še nekaj območij v bližini, kjer bi mogoče lahko opazoval prezimujoče pobrežnike, a sem se raje odločil da obiščem še izliv Soče. V zadnji zimski svetlobi me je tam čakalo presenečenje za zaključek izleta. Več v naslednji objavi.

VRANE DRUŽIJO SE RADE

Že deset let živim v bližini gozdiča, kjer očitno prenočujejo sive vrane. Zadeva ni prav posebej nenavadna, a me je njihovo število presenetilo. Zbiranje se začne kmalu po sončnem zahodu in ptice prihajajo z zahoda v valovih po od nekaj 10 do 200 ptic.

Nato se začnejo zbirati nad mestom prenočevanja in skupine se združujejo v eno veliko. Moja ocena je 1000+. Že same vragolije, ki jih zganjajo, so dovolj zanimive. Predstava je bila podobna tisti, ki jo odigrajo škorci.

Ko so bile zbrane vse ptice, je bilo svetlobe že zelo malo in fotografiranje je postalo težavno. Če bi bila luna polna, bi bila zadeva nekoliko enostavnejša.

Množica ptic je bila tako velika, da je v celoti sploh nisem mogel fotografirati, zato sem se odločil, da naredim izjemo in vse skupaj posnamem: