GOSPA KANJA

Kanje posedajo na izpostavljenih prežah, zelo pogosto ob cestah, saj tam najdejo veliko hrane z malo vloženega truda. Zdijo se kot lahka fotografska tarča, a običajno zletijo preden pripravimo svoje fotografske aparature. Kot vedno sem tudi tokrat poizkusil srečo. A glej ga zlomka. Kanja je kar občepela in se ni dala motiti.

Eksperimentiral sem lahko z vseh strani, kanja pa je pridno pozirala.

Sonce je že zašlo in svetlobe je bilo iz minute v minuto manj. Nastavitve za slikanje "iz roke" so bile zato temu primerne: f5.6, 1/125 s, ISO 3200. Če objektiva ne bi imel naslonjenega na vrata avtomobila, bi bili rezultati neuporabni. Motor pri tem seveda ne sme teči, saj bi vibracije naredile še večjo škodo.

ŽIVEL 1. MAJ

Če se le da, jo med prvomajskimi počitnicami mahnemo kam proti morju. Letos smo se nehote izognili pravim zimskim razmeram in maksimalno izkoristili sončne, pa čeprav tudi vetrovne razmere. Sečoveljske soline so bile v dometu naših kolesarskih sposobnosti, zimske razmere na celini pa so gotovo prizemljile velik del selečih se ptic. Zato je bilo pričakovanje toliko večje.

V solinah se da s solidno fotografsko opremo narediti kar nekaj, za soline tipičnih posnetkov. Najlažje bomo fotografirali nekoliko večje ptice, kot so male bele čaplje in polojniki.

Kakšna čaplja nam bo pustila bližje, kot bi pričakovali, saj so očitno navajene ljudi v bližini.

Podobno je s polojniki. Z nekaj potrpljenja nam bo v tem času uspelo par fotografirati pri nespodobnem opravilu. Sam sem bil tokrat od dogajanja malo preveč oddaljen.

Raje sem poskušal sestaviti kakšno zanimivo kompozicijo, tipično za soline.

Če bomo dovolj blizu čapljam in polojnikom, bomo pticam velikosti prodnikov in deževnikov še mnogo predaleč. Po pričakovanju je bilo v solinah teh ptic zelo veliko. Najštevilčnejši so bili spremenljivi prodniki.

Ker je gibanje v solinah omejeno, je fotografiranje teh malih ptic skorajda nemogoče. Če pa bomo imeli srečo, bo kakšen prikorakal nekoliko bliže (Na sliki: Temminckov prodnik).

Kaj več sreče bi lahko imeli s kakšno pastirico, predvsem z belo.

Z opazovalne ploščadi se da ujeti kakšnega galeba. Moja želja pa je bila spet dosti bolj zahtevna "trofeja" - hitra in nepredvidljiva mestna lastovka.

Temni oblaki na celini so bili krasna barvna kulisa s soncem obsijanim solinam. Že dolgo nisem ustrelil toliko "rafalov" v prazno. Lastovke so bile očitno prehitre in moji refleksi niso bili kos zadani nalogi.

Zadovoljiti sem se moral s solidnim portretnim posnetkom kmečke lastovke : (

V daljavi za pravo živo zaveso iz kmečkih in mestnih lastovk so se mirno sprehajale in prehranjevale večje in manjše skupine močvirskih in zelenonogih martincev, beločelih in komatnih deževnikov, spremenljivih prodnikov ... Najbolj pa sem se razveselil zame prvih letošnjih sabljark.

Na poti domov smo se ustavili še na Cerkniškem jezeru, kjer so bile tudi zelo velike jate pobrežnikov. Opazoval sem več jat po 100, 150 zelenonogih martincev, izredno veliko število velikih belih čapelj, na robu poplavljenega travnika je lovila rjava čaplja. Za lep zaključek prvomajskih počitnic pa  smo skozi spektiv opazovali tri sive žerjave, ki so se prehranjevali na njivi.

KOVAČEK, VRBJI ALI SEVERNI?

Vrbji kovaček Phylloscopus collybita in severni kovaček Phylloscopus trochilus, dve med seboj izredno podobni penici. Da je zmeda še nekoliko večja, se je vrbji kovaček do nedavnega imenoval vrbja listnica in severni kovaček samo kovaček.

Kovačka, takšnega ali drugačnega, bomo najlažje opazovali v marcu in aprilu, ko se bo na selitvi v večjih skupinah zadrževal bolj pri tleh na različni obrežni vegetaciji. Kasneje, v gnezditvi, je vrbji kovaček pri nas zelo pogosta vrsta in ga bomo zlahka prepoznali tudi po njegovem petju, medtem ko je severni kovaček pri nas poleti precej redek.

Kovaček je zelo živahen ptič. Zato je precej zahteven tako za določanje, kot za fotografiranje. V času selitve sem na obrežnem grmovju dva dni fotografiral na desetine različnih kovačkov v upanju, da bo med njimi tudi nekaj severnih.

Najbolj očitna vizualna razlika med obema vrstama so temne noge vrbjega kovačka v vsakem perju. Nežna obarvanost vratu, vitkejša postava, daljše peruti in intenzivnejša nadočesna proga pri severnem kovačku niso tako izrazite značilnosti, da bi ju na terenu z lahkoto opazili.

Za zgornjega severnega kovačka bi težko trdil, da je kaj vitkejši, da ima daljša krila in da je rumena obarvanost vratu bolj nežna. Noge pa so očitno svetlejše od vrbjega kovačka na dveh fotografijah višje. Podobno velja za severnega kovačka spodaj. Tu je svetlejša obarvanost nog še bolj vidna.

Za potrditev moje določitve sem potreboval še mnenje izkušenih ornitologov. Petra in Al, hvala vama.

GLASNE, HITRE IN NEVIDNE

Pribe v zraku precej hitro opazimo. So zelo glasne in s svojimi vratolomnimi akrobacijami težko ostanejo neopažene. Pri tem početju so izredno hitre, a na srečo tudi predvidljive, zato fotografiranje s solidno fotografsko opremo ni preveč zahtevno.

Ko pa so na tleh, jih navadno prej slišimo, kot opazimo.

ZIMSKA IDILA

Zimske počitnice so bile v dolini tudi letos bolj zelene kot bele. Zimska idila se je s težavo upirala le v višjih legah, tam krepko nad 1000 mnv.

Smrtno tišino so od jutra do večera kalili v glavnem le razburjeni krivokljuni.

Imel sem občutek, da so v glavnem že poparčkani.

Mladinci pa so še vedno precej progasti.

DVA "LAJFERJA" NA PUSTNO SOBOTO

Prelepo spomladansko-zimsko vreme in pustna sobota - idealna kombinacija za izlet. Kam? Na Ptuj, kjer so ptice in maškare. Na poti pa še postanek na Medvedcih.

Prioriteta izleta je bil seveda obisk Ptujskega jezera. Na naše veselje na nasipu akumulacije najprej zagledamo Dejana. Pomoč pri določitvi določenih galebov je bila več kot dobrodošla. Še posebej pa podatek, da so na jezeru tudi rjavke in mali galeb. Brez večjega obotavljanja se odpravimo proti jezu v Markovcih, kjer naj bi precej enostavno našli rjavke, galeba pa z nekaj sreče in potrpljenja.

Lauferji so tradicionalne pustne maske iz Cerknega, "lajferji" (ang. lifer) pa nekaj povsem drugega. To je ptica, ki jo opazuješ prvič v življenju in jo z veseljem vpišeš v svoj seznam opazovanih vrst, takoimenovani life list. Na zgornjem, sicer nič kaj posebnem posnetku, je šest samcev rjavke, s katerimi smo imeli dosti več dela kot z malim galebom. Samci rjavke so na daleč zaradi svetlejšega, sivega hrbta dosti bolj svetli od samcev čopaste črnice, a bi jih brez Dejanovih navodil v množici rac gotovo spregledali.

Na celodnevnem potepu smo brez večjega truda opazovali skoraj 50 ptičjih vrst in uživali v spomladanskem vremenu. (zgoraj kreheljc, spodaj sivka)

STARA ZVESTA SEDMICA IN ISO 6400

Za sodobne fotoaparate, še posebej za tiste s senzorjem polnega formata, ISO 6400 ni več prav poseben izziv. Za mojo staro sedmico (Canon EOS 7D) pa je ISO 6400 zgornja meja, namenjena bolj posnetkom dokumentarnega značaja.

Prejšnjo soboto sem imel priložnost narediti manjši ovinek čez Ljubljansko barje. Vreme je bilo kislo, na meji dežja, fotografska oprema pa pospravljena v prtljažniku. Ko srečam tretjega fazana, se odločim, da preizkusim, kaj še zmore moja sedmica v takih razmerah.

Fotografija direktno iz fotoaparata je bila tako grozna, kot so bili grozni svetlobni pogoji. Z nekaj izreza, obdelave in odpravo šuma, je fotografija postala več kot uporabna za objavo na spletu.








Fazanom se prav posebej še nisem posvečal, verjetno prav zaradi fotografije, ki je nastala pred leti, ravno ko sem prvič preizkušal novo canonovo sedmico. Dejstvo je, da se takšne fotografije težko ponovijo.

S fazani se redno srečujem na terenu. Zgodi se, da se fazan pritaji in je prepričan, da ga ne vidimo.

Tako priložnost je vredno izkoristiti za portret, za katerega pa nam navadno ne ostane prav dosti časa.