RJASTA KANJA Buteo rufinus

"Navadna" kanja Buteo buteo je naša najpogostejša ujeda. Najdemo jo praktično povsod, tudi v gorah tja do drevesne meje. Pri nas pa se občasno potikata še dve kanji: koconoga Buteo logopus in rjasta Buteo rufinus. Letos je bilo po meni dostopnih podatkih zabeleženo sedmo opazovanje rjaste kanje, koconogih pa ni prav dosti več.

Menim, da je bila rjasta kot tudi koconoga kanja kljub očitnim razlikam lahko marsikdaj spregledana. Tudi navadna kanja je lahko precej svetlo obarvana. Rjasta pa ima izrazito svetlo glavo, vrat in rep - svetlo, svetlo rjave barve.

Na temnem ozadju njena svetla obarvanost še toliko bolj izstopa.

V primerjavi z navadno in koconogo kanjo je rjasta kanja malenkost večja, med letom pa drži krila nekoliko višje. Opazil sem, da v družbi navadnih kanj ni najbolj priljubljena. Njeno obnašanje je podobno ostalim kanjam, oglaša pa se manj.

Za razliko od koconogih kanj dosedanja opazovanja rjaste kanje niso bila vezana le na zimski čas. Opazovana je bila: januarja, aprila, maja, avgusta in oktobra. Zato bodimo na terenu pozorni skozi celo leto. Mogoče kanja le ni samo kanja.

Za opazovanje te čudovite ptice v bližini Grosuplja se zahvaljujem Tomažu Miheliču.

VELIČASTNI JASTREBI

Beloglavi jastreb gotovo ne sodi med najbolj ljubke ptice na našem planetu. Bližnje srečanje s to mogočno ptico pa je prav posebno doživetje. Pri nas ga lahko opazujemo, saj ga v naše kraje prinese gibanje zračnih mas iz nam najbližjih gnezdišč na Kvarnerju.

Moje prvo opazovanje teh veličastnih ptic je bil nepozaben dogodek. Med pohajkovanjem po hribovju okrog Baške na Krku sta se od nikoder v močnem vetru pojavila dva beloglava jastreba. Pojav za te kraje ni prav posebej nenavaden, saj je na Krku eden izmed štirih ornitoloških rezervatov za beloglave jastrebe. Dva rezervata sta še na Cresu in eden na otoku Prvić.

Foto: Goran Sambt

Ko smo iz najjužnejšega vrha Bag prispeli do Bratinca, so se iz nizkega rastja na vrhu naslednjega hriba začeli dvigati jastrebi. 2, 3, 5, 10, 20, 50 ... Več kot 100-glava jata nas je preletela nekaj metrov nad našimi glavami. Za fotografiranje pa pri roki le ubogi telefon.

Foto: Goran Sambt

Vsi smo si bili enotni, da je bil prizor enkraten in res nepozaben. Kasneje doma ugotovim, da smo opazovali skoraj polovico celotne populacije beloglavih jastrebov na Kvarnerju. Leta 2015 je bila populacija ocenjena na 100 -110 parov.

Vrsta se je v zadnjih letih nekoliko stabilizirala in je iz kritično ogrožene vrste postala "le" še ogrožena. Beloglavi jastreb skorajda nima naravnih sovražnikov razen človeka. Gnezda so ogrožena s strani drugih plenilcev le takrat, ko jastreb za daljši čas zapusti gnezdo, kar pa se prepogosto zgodi zaradi človeške prisotnosti. Turistično obleganje gnezdišč v času gnezdenja je namreč preveliko in ga je težko omejiti. Druge najpogostejše nevarnosti beloglavim jastrebom so veterne elektrarne na celini in na otoku Pagu, visokonapetostni daljnovodi, zastrupitve z različnimi strupi ter nezakonito streljanje.

(vir podatkov: Procjena stanja populacije bjeloglavih supova na području ornitoloških rezervata na Cresu, Krku i Prviću, te na Plavniku u 2013. godini in splet).

SPREMENLJIVI PRODNIKI

Majhna "lužica" Sv. Katarine pri Ankaranu je ena izmed boljših loakacij v Sloveniji za fotografiranje martincev, prodnikov in njim podobnih pobrežnikov, saj je vodne površine relativno malo in ptice niso nikdar prav daleč od obale. Majhnim prodnikom se tako z lahkoto približamo na primerno razdaljo.

S spremljanjem objav lokalnih fotografov na spletu hitro ugotoviš, katere ptice se tam trenutno zadržujejo. Te ptice so tu navadno na preletu, kjer si nabirajo novih moči za nadaljevanje svoje poti v toplejše kraje. Zato se prav lahko zgodi, da pridemo prepozno in uspemo ujeti le še kakšno čapljo, ki je tu reden gost.

Tokrat sem na školjčišče Sv. Katarine prispel tik preden je sonce padlo v morje. Zlate svetlobe - svetlobe za bogove - je bilo komaj še dovolj za fotografiranje in spremenljivi prodniki so se tako zavzeto prehranjevali, da se niso prav dosti menili zame.

Za boljše, bolj všečne posnetke, z več neostrine v ozadju se je seveda potrebno spustiti čim niže, na nivo vodne gladine. Tu so v prednosti fotografi s fotoaparatom z LCD zaslonom na preklop, saj lahko fotoaparat položijo dobesedno na tla in fotografirajo ne da bi si zlomili vrat.

Ko se je sonce dotaknilo horizonta, se je svetloba začela hitro spreminjati in ptice so ostale brez direktne osvetlitve. Nadaljevanje fotografiranja je bilo še težje, rezultati pa zanimivi.

Na srečo se kmalu po sončnem zahodu tudi ptice spravijo spat.

Ko sonce popolnoma ugasne, so uporabne fotografije hitrih prodnikov zgolj še srečno naključje.

NOČNA "TIČA"

Letošnja Mrežijada se je odvijala na isti lokaciji kot lani, le mesec dni prej.

In tudi letos sta bila najpogostejša nočna ptiča veliki skovik in podhujka.

VELIKA ČRNO-BELA ČAPLJA

Sem ter tja me še prime, da bi naredil kakšno črno-belo fotografijo. Tokrat mi barvna različica serije na temo velike bele čaplje nikakor ni štimala, zato objavljam črno-belo verzijo.

GOZDNI DUHEC

Narava nam vsake toliko časa postreže s kakšno zanimivostjo. Na začetku poletja me pokliče prijatelj in vpraša: "Kateri povsem beli ptiči, velikosti vrabca, živijo v gozdu?" Ko mi pošlje še fotografijo, mi je bilo takoj jasno, da gre za taščico v beli preobleki.

Seveda se ob prvi priložnosti odpravim čudo narave pogledat tudi sam. Ptica me je čakala točno tam, kjer so jo videvali minule dni. Tudi po obnašanju se je razlikovala od ostalih "normalnih" taščic. Bila je dosti manj plašna in spreletavala se je na zelo kratke razdalje. Prehranjevala se je predvsem na gozdni poti, ko se je začelo mračiti pa je smuknila v gozdno podrast.

Ptica je popoln albin. Doletela jo je popolna izguba pigmenta. Pigmenta nimajo niti oči, zato so zaradi odseva krvi na mrežnici tudi oči videti rdeče. Če so oči črne, pomeni, da je izguba pigmenta le delna. Temu pravimo levcizem. Stopnja levcizma je različna; tako so ptice lahko povsem bele s črnimi očmi ali pa je belih le nekaj peres ... in vse stopnje vmes. Nasprotno od levcizma pa je melanizem, ko je pigmenta preveč. Takrat so ptice temnejše le delno ali skoraj povsem črne.

Take ptice vidimo zelo redko. Pa ne toliko zaradi tega, ker so tako zelo redke, temveč tudi zato, ker je njihova življenjska doba običajno tudi zelo kratka.

Foto: Aleš Pršina

V naravi so take ptice zelo vpadljive, tako nam, kot verjetno tudi plenilcem.

Ptico smo videvali od začetka do konca julija letos, slab mesec dni, nato pa je izginila.

Hvala Tomažu Miheliču za kratko in jedernato razlago o albinizmu in levcizmu.

SOSED SKOVIK

Na začetku letošnjega poletja me je razveselilo oglašanje velikega skovika, nedaleč stran od naše hiše. Oglašal se je praktično vsak večer dobre tri tedne, nato pa je utihnil. A ni izginil. Še vedno se je zadrževal v bližini in se spreletaval od hiše do hiše. Konec julija pa je značilno "skovikanje" zamenjal s katkimi piskajočimi opozorilnimi klici.

Ali je skovik v bližini gnezdil, ne morem potrditi. Dejstvo pa je, da si je za letošnje domovanje izbral naše naselje z nekaj smrekami in vrtnim sadnim drevjem.