ZLATA PROSENKA Pluvialis apricaria

Hud mraz in za ta čas predebela snežna odeja je mnoge ptice selivke primorala, da so se ustavile na redkih kopnih površinah in se poskusile nahraniti in odpočiti za nadaljevanje svoje poti.

Tako smo lahko opazovali tudi vrste, ki običajno bolj skrivnostno prečkajo naše kraje. Pri nas na Dolenjskem je praktično vsaka, še tako majhna zaplata izpostavljene trave, gostila vsaj nekaj prib in jato škorcev.

Vsako tako prizorišče si je bilo vredno pobliže pogledati. V množici ptic se je lahko skrivalo tudi kakšno presenečenje, kot recimo zlata prosenka.

Zlata prosenka se je ustavila na svoji dolgi poti na sever, nekatere pribe pa bodo našle gnezdišče tudi pri nas.

Prehranjevanje je bilo izredno intenzivno in ptice so se bile za velikega deževnika pripravljene precej približati.

Dostikrat se zgodi, da so ti "severnjaki" dosti manj dovzetni za našo prisotnost.

Kot fotografa me pri gledanju izvrstnih fotografij vedno zanima tudi ozadje njenega nastanka, tako imenovano "behind the scenes". Tokrat se je kot izvrstno in predvsem udobno izkazalo fotografiranje iz avtomobila. Na koncu so ptice prišle celo preblizu in sem jih lahko naprej le opazoval. Svetlobe je bilo malo, zato sem si pri nekaterih fotografijah pomagal z bliskavico. Na koncu še zahvala Sandiju Božiču za sporočilo o zanimivem obisku in Janiju Vidmarju za manevriranje z avtom : )

-20 STOPINJ

Pravijo, da polarni mraz pride k nam s severa. Ko na severu začnejo zamrzovati stoječe vodne površine, se začnejo vodne ptice premikati proti jugu. Na to sem računal in ponovil prednovoletno turnejo na severo-vzhodni del Slovenije, kjer je takih vodnih površin več kot pri nas na Dolenjskem.

Zgodaj zjutraj je v avtu pokazalo -17 stopinj, v Celju so po radiu razglasili že -20 stopinj. Medvedce so bile z avtom nedostopne in najverjetneje zamrznjene, zato me gazenje v celo pri -20 ni mikalo.

Zdi se mi, da v takem mrazu tudi svetloba dobi eno posebno svežino. V zraku je bila nežna meglica, skozi katero se je začelo prebijati napovedano sonce.

Ptujsko jezero je bilo še zavito v meglo, večji del vodne površine pa je bil že vkovan v led. Upal sem, da še ne bo toliko ledu. Tako poizkusim srečo v centru Ptuja.

Tu se je življenje šele začelo prebujati. Vse skupaj je delovalo precej obetavno.

Svetloba se je naredila, meglice so se razblinile. Akcija!

Prvi so bili na vrsti pritlikavi kormorani.

Operjenost je v tem času precej različna.

Zračni promet in dogajanje na vodi je bilo precej pestro. Fotoaparat je imel precej dela. Fotografiranje v rokavicah je sicer malo bolj nerodno, vse ostalo je delovalo brzhibno le baterija je zaradi mraza rapidno pešala.

Za posnetek frontalnega pristajanja sem se kar načakal. Rezultat ni tako dober, kot če bi fotografiral v nivoju vodne gladine. Se bo treba prihodnjič še malo bolj potruditi.

Poleg pritlikavih kormoranov so bili na voljo še čopasti in mali ponirki,

največ je bilo galebov, večina rečnih,

vmes tudi nekaj sivih.

Dogajanje na mostu si je z zanimanjem ogledovala siva vrana. Fotografiranje z mostu je kar enostavno, saj so ptice navajene nenevarnih pešcev, ki se tu sprehajajo vsak dan. In kot fotograf si postavljen v višino ptic v letu.

KO PADA SNEG IN KO PADE NOČ

Ko smo že mislili, da letošnjo zimo snega ne bo, smo ga le dočakali. Enim v veselje, živalim v naravi verjetno malo manj. Ko snežna odeja doseže nekaj 10 cm, mora veliko ptic, ki so vezane na hrano, ki jo dobijo na tleh, povsem spremeniti prehranjevalne navade.

Ko se zima pokaže v svoji pravi podobi, je pravi čas za nočni ptičarski izlet. Ponovili smo nočno panoramsko vožnjo po Šentjernejskem polju: MALA UHARICA V SOJU ŽAROMETOV. V prvem krogu smo bili malo razočarani, v drugem pa so se sove začele pojavljati na svojih prežah - obcestnih količkih.

Na tem terenu vsako pomlad popisujem ptice za SIPKK. Prešinila me je misel: le kje so vsi tisti škrjanci, ki se spomladi podijo po poljih in travnikih, saj jih posedanje po drevju prav posebej ne veseli?

Kmalu za tem naletimo na skupino čopastih škrjancev, ki so mokri do kolen dremali na spluženi makadamski poti. Očitno ostanejo v bližini svojih gnezdišč.

Očitno presenečen škrjanec se ni dal motiti. Le toliko se je umaknil v sneg, da smo lahko peljali mimo.

Tudi mi smo se umaknili na toplo. V Zakrakovc, kjer so nas čakale klobase, jagenjček, pa reberca in ostale dobrote izpod peke.

ZANIMIV ZAČETEK LETA

Prva letošnja zanimivost se imenuje plevica, Plegadis falcinellus.

S prijatelji se odpravimo na obalo, bolj na izlet kot na intenzivno ptičarjenje. Seveda smo se nadejali določenih vrst, ki bi jih v tem letnem času lahko srečali. Kakšnega skalnega plezalčka pa se tudi ne bi branili.

Presenečenje dneva nas je pričakalo na urejenem posestvu Ministrstva za obrambo v Ankaranu. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem, a še preden sem se prepričal s pogledom skozi daljnogled, sem vedel, da se na travniku sprehajajo tri plevice.

Eno je ptico videti prvič v življenju, drugo pa je ptico prvič fotografirati. Prvi posnetki so bili narejeni precej od daleč, toliko za dokaz, če nam slučajno kdo ne bi verjel, saj je opazovanje plevic v zimskem času precej redko.

Tri ptice so se precej brezskrbno prehranjevale na drugi strani ograje. Ograji se je bilo potrebno čim bolj približati, da je njena mreža izginila v neostrini fokusa. Objektiv je bil prevelik, da bi kjerkoli pokukal čez mrežo, zato  je bila to edina možna rešitev.

Na naše veselje se ptice niso kaj dosti ozirale na nas in so vneto brodile po delno poplavljenem travniku ter iskale svoje kosilo. Opoldansko sonce sicer ni metalo najboljše svetlobe, kljub temu pa se je spominska kartica prav hitro polnila - v upanju, da se bo zgodilo kaj zanimivega.

Prehranjevale so se z običajno velikimi deževniki, dokler ena ni našla kapitalnega primerka, ki je zamikal ostali dve kolegici. Plevica z velikanskim deževnikom najdbe ni bila pripravljena deliti.

Umaknila se je in ga v miru pohrustala.

Srečanje plevice je zasenčilo opazovanje ostalih 50 vrst, ki smo jih opazovali, med katerimi so bili tudi: sokol selec, zlatouhi ponirek, kričava čigra, velika bobnarica in druge.

ZADNJI TERENI V 2017

Ko je sonce na Ormoškem jezeru zapustilo zlato uro, se mi je približal čopasti ponirek, očitno lačen, saj je kmalu začel loviti svoj zajtrk. S seboj nisem imel maskirne opreme, zato si nisem obetal prav posebej uporabnega foto ulova.

Ponirek je bil v približno dvajsetih potopih dvakrat uspešen. Obakrat je ujel isto vrsto ribe, meni žal nepoznane. Zanimivo se mi je zdelo to, da jo je najprej hotel pospraviti nad vodno gladino, ko mu to po nekaj poskusih ni uspelo, je to opravil tako, da se je potopil in jo pogoltnil pod vodo.

Na poti proti Medvedcam srečam kanjo ob cesti, kjer bi se dalo narediti posnetek iz avtomobila. Moja izkušnja je, da najprej peljem mimo in nato slikam nazaj. Bolje, kot da ustavim prej in slikam naprej. Seveda mora biti tudi ptič pravilno obrnjen in svetloba na pravi strani.

Na Medvedcah so kraljevale gosi. Z njiv so se na delno zaledeneli zadrževalnik začele odpravljati že sredi dneva. Manj številčne so bile beločele gosi, ki pa jih prepoznaš že v zraku po drugačnem oglašanju in značilni progavosti po trebuhu (le pri odraslih pticah).

Ob dveh popoldan je bila večina ptic na zadrževalniku  že v položaju "stand by".

Ko so z nasipa odšli še zadnji romantiki in razposajeni otroci, je zavladala čarobna spokojnost.

Nato so z večerje odšli še zadnji gosti. Ostali so le tisti, ki v hotelu s petimi zvezdicami prenočujejo.

ŽAREČI BOŽIČ

Tam nekje med božičem in novim leto se tradicionalno odpravim na celodnevni teren, običajno v severo-vzhodni del Slovenije. Letošnji plan je bil preprost. Božični sončni vzhod pričakam na Ormoškem jezeru, sončni zahod pa na Medvedcah.

Da bo vreme sodelovalo, mi je bilo jasno že na avtocesti, ko je začelo počasi žareti na hrvaški strani.

Svetloba je bila kakih petnajst pred osmo že pogojno uporabna za fotografiranje. Istočasno so se začeli prvi preleti nad jezerom. Kormorani, čaplje in race vseh vrst so se spreletavali v vse smeri.

Takoj, ko je velika žareča krogla pokukala na obzorju, je svetloba postala ubijalska. Saturacije dovolj za še tako velike ljubitelje nasičenih barv in "kičastih" posnetkov.

Kmalu po osmi so se svetlobne razmere začele počasi umirjati. Vse, kar se je zgodilo po pol deveti, ni bilo več tako žareče in sodi v svojo objavo.

Na Medvedcah se je podobna svetlobna predstava začela okrog četrte, le v obratnem vrstnem redu. Več tisočglavo ptičjo družbo, ki se je že spravljala k počitku, je še zadnjič zmotil belorepec. Samo gosi je bilo zbranih več kot tisoč. Večji del sivih, manjši beločelih gosi.

Ob 16.20 me je preletelo deset žerjavov in se po dobrih dvajsetih minutah spustilo zahodno od zadrževalnika. Prav zanimivo jih je opazovati, ko iščejo primerno mesto za prenočevanje ali mogoče le za krajši počitek?

Ko je že kazalo, da je vsega konec, so se začele dvigovati race, v večini verjetno mlakarice in odletele proti severo-vzhodu. Vse skupaj je trajalo dobrih pet minut.

Gagajoče skupine prikazni so bile čedalje manjše.

Zadnje so se odpravile tja do 17.00, ostalo je le še oglašanje v temi.

SREČNO 2018

"DOLGOVRATI" PONIREK

Pri nas lahko opazujemo pet vrst ponirkov. Največji čopasti in najmanjši mali ponirek sta precej pogosta in ju ni težko določiti. Črnovrati in zlatouhi sta si bolj podobna in redkejša, sploh zlatouhi, ki se pojavlja v manjšem številu. Rjavovrati pa je tudi precej redek. Po velikosti in po videzu je nekje med manjšim in čopastim ponirkom. Včeraj sva se z rjavovratim srečala na Krki, kjer sicer prezimuje veliko število malih ponirkov.

V daljavi se rjavovrati ponirek zdi kot nekam čudno velik mali ponirek ali kot nekam majhen čopasti ponirek, brez značilnih čopkov ali grebenčka na temenu. Ko smo malo bolj pozorni, ugotovimo, da je kljun predolg za malega ponirka in da je sam definitivno prevelik.

Velenjsko jezero, december 2010.

Sam sem ga do sedaj opazoval le enkrat - na Velenjskem jezeru, kjer se mi je zdel v primerjavi z včerajšnjim opazovanjem precej siv. Včeraj pa je verjetno tudi pozna svetloba prispevala k bolj rjavkasto obarvani podobi. Tudi s korekcijo barvne temperature velenjskega primerka nisem uspel obarvati tako rjavo.

Tudi v ne preveč atraktivnem zimskem perju ima rjavovrati ponirek vrat spredaj temen v primerjavi s čopastim, ki ima spredaj vrat bel. Čeprav ima velenjski primerek vrat spredaj precej svetel.

Ko sem se ponirku hotel približati, je postal bolj pozoren in se spremenil v "dolgovratega".