NAKLJUČNE NAJDBE

Konec januarja sonce kar nekaj dni zapored ni hotelo pokukati izza oblakov. Odločil sem se, da grem pogledat, kaj se s soncem dogaja. Nad 700 metri je bilo z njim vse v najlepšem redu.

Na vzponu na Sveti Peter me je večja količina odmrlega in podrtega drevja spomnila na detla, s katerim se že kakšno leto nisva srečala.  Na to, da se bo srečanje tokrat zgodilo na tem hribu, nisem računal.

Spontano trkanje belohrbtega detla na povratku v dolino mi je polepšalo dan : )

Skoraj natanko pred petimi leti sem gospoda ribjega orla prvič opazoval na Dolenjskem, na istem mestu kot letos. In tudi takrat je Krka kar zajetno prestopila bregove in poplavila.

Ribič je na lokaciji vztrajal kar nekaj dni. Da bi se mu približal, zaradi poplav ni bilo možno.

In še tretje, meni res ljubo presenečenje, me je čakalo v kamnolomu. Že na poti do kamnoloma je bilo v daljavi slišati smrdokavro. Preden se je oglasil samec velike uharice, sem nad kamnolomom opazoval tudi tri razigrane skalne lastovke, medtem ko je na vrhu žerjava pel puščavec.

Občasno se je spustil malo nižje. Moje želje so bile sicer drugačne, a so žal ostale neizpolnjene.

PTICE IZ NAŠIH KRAJEV IV.

V zimskih počitnicah so se v centru Novega mesta za kratek čas ustavile tudi tatarske žvižgavke. Ena sama samička s sedmimi "kerlci".

Tatarske žvižgavke

Siva čaplja

Še ena siva čaplja.

Srednji žagar

Rumeni strnad

KAPITALNI ULOV

Nisem si mislil, da bom kdaj iz ptičarskega fotolova, kot največjo trofejo domov prinesel ribo. Po pravici povedano, sem šel na lov za skalnim plezalčkom; kot že ničkolikokrat neuspešno. Imel sem še nekaj časa za hiter krog v Škocjanskem zatoku in glej zlomka, v podvodnem delu osrednje opazovalnice plava ščuka.

Ok, zanimivo, kaj naj rečem. Sicer pa je bilo "zanimivih" ptic dosti manj kot sem pričakoval. Glede na to, da se je selitev že začela, sem pričakoval kaj več pobrežnikov na postanku. Še tistih nekaj togotnikov se je hitelo prehranjevati precej izven dometa mojega objektiva.

Zadovoljiti sem se moral s kreheljci, ki so čofotali v bližini opazovalnice.

Poizkusil sem srečo še na Sv. Katarini pri Ankaranu. V plitvini se je sicer prehranjeval en zelenonogi martinec in še nekaj kreheljcev ter mlakaric, a sem se z martincem na tej lokaciji že ukvarjal in bi dosežek težko presegel.

Precej več zaupanja kot sem pričakoval, mi je naklonila mala bela čaplja. Zanimalo me je, kako blizu bo prišla. Bil sem brez maskirne opreme.

Prišla je čisto blizu. Ali je bila zelo lačna ali pa je navajena ljudi, ki se običajno sprehajajo v bližini.

Neverjetno. Kaj takega še nisem doživel.

ZIMSKE RADOSTI

Malo več snega, kot smo ga bili zadnja leta vajeni, je ponudilo tudi nekaj več priložnosti za fotografiranje ptic na snegu. Veliko je bilo tudi takih vrst, ki jih je debela snežna odeja presenetila.

Brinovke so bolj ali manj spretno pobirale primrznjene žuželke.

Precej nespretno pa se je končalo moje zalezovanje njenega početja. Kar naenkrat mi je zmanjkalo trdnih tal pod nogami in kot sem dolg in širok sem omahnil v cel sneg z vso opremo vred.

Še najslabše so jo odnesla moja kolena. Fotografska oprema je po približno polurnem čiščenju in sušenju na -10 stopinjah delovala brezhibno.

Ravno ko je bilo vse skupaj spet na red, razen mojih potolčenih kolen, se je od nikoder pojavil pepelasti lunj. Še danes se mi zdi, da je držal kljun na "nasmeh".

Nato sem ugotovil, da si je moj vratolomni padec ogledalo kar nekaj mimoletečih. Postovka je posedala na najbližjem drevesu.

Ko sem iskal boljšo pozicijo, kar se svetlobe tiče, se ji ni nikamor mudilo.

Skoraj se mi zdi prva fotografija v delni kontra svetlobi celo boljša od druge.

Med očividci je bilo tudi nekaj ducatov rečnih galebov. Kakorkoli, nekaj prask je gotovo dobra cena za tole zimsko doživetje in fotografije, ki so pred in po tem nastale.

Kraj zločina : )

ZLATA PROSENKA Pluvialis apricaria

Hud mraz in za ta čas predebela snežna odeja je mnoge ptice selivke primorala, da so se ustavile na redkih kopnih površinah in se poskusile nahraniti in odpočiti za nadaljevanje svoje poti.

Tako smo lahko opazovali tudi vrste, ki običajno bolj skrivnostno prečkajo naše kraje. Pri nas na Dolenjskem je praktično vsaka, še tako majhna zaplata izpostavljene trave, gostila vsaj nekaj prib in jato škorcev.

Vsako tako prizorišče si je bilo vredno pobliže pogledati. V množici ptic se je lahko skrivalo tudi kakšno presenečenje, kot recimo zlata prosenka.

Zlata prosenka se je ustavila na svoji dolgi poti na sever, nekatere pribe pa bodo našle gnezdišče tudi pri nas.

Prehranjevanje je bilo izredno intenzivno in ptice so se bile za velikega deževnika pripravljene precej približati.

Dostikrat se zgodi, da so ti "severnjaki" dosti manj dovzetni za našo prisotnost.

Kot fotografa me pri gledanju izvrstnih fotografij vedno zanima tudi ozadje njenega nastanka, tako imenovano "behind the scenes". Tokrat se je kot izvrstno in predvsem udobno izkazalo fotografiranje iz avtomobila. Na koncu so ptice prišle celo preblizu in sem jih lahko naprej le opazoval. Svetlobe je bilo malo, zato sem si pri nekaterih fotografijah pomagal z bliskavico. Na koncu še zahvala Sandiju Božiču za sporočilo o zanimivem obisku in Janiju Vidmarju za manevriranje z avtom : )

-20 STOPINJ

Pravijo, da polarni mraz pride k nam s severa. Ko na severu začnejo zamrzovati stoječe vodne površine, se začnejo vodne ptice premikati proti jugu. Na to sem računal in ponovil prednovoletno turnejo na severo-vzhodni del Slovenije, kjer je takih vodnih površin več kot pri nas na Dolenjskem.

Zgodaj zjutraj je v avtu pokazalo -17 stopinj, v Celju so po radiu razglasili že -20 stopinj. Medvedce so bile z avtom nedostopne in najverjetneje zamrznjene, zato me gazenje v celo pri -20 ni mikalo.

Zdi se mi, da v takem mrazu tudi svetloba dobi eno posebno svežino. V zraku je bila nežna meglica, skozi katero se je začelo prebijati napovedano sonce.

Ptujsko jezero je bilo še zavito v meglo, večji del vodne površine pa je bil že vkovan v led. Upal sem, da še ne bo toliko ledu. Tako poizkusim srečo v centru Ptuja.

Tu se je življenje šele začelo prebujati. Vse skupaj je delovalo precej obetavno.

Svetloba se je naredila, meglice so se razblinile. Akcija!

Prvi so bili na vrsti pritlikavi kormorani.

Operjenost je v tem času precej različna.

Zračni promet in dogajanje na vodi je bilo precej pestro. Fotoaparat je imel precej dela. Fotografiranje v rokavicah je sicer malo bolj nerodno, vse ostalo je delovalo brzhibno le baterija je zaradi mraza rapidno pešala.

Za posnetek frontalnega pristajanja sem se kar načakal. Rezultat ni tako dober, kot če bi fotografiral v nivoju vodne gladine. Se bo treba prihodnjič še malo bolj potruditi.

Poleg pritlikavih kormoranov so bili na voljo še čopasti in mali ponirki,

največ je bilo galebov, večina rečnih,

vmes tudi nekaj sivih.

Dogajanje na mostu si je z zanimanjem ogledovala siva vrana. Fotografiranje z mostu je kar enostavno, saj so ptice navajene nenevarnih pešcev, ki se tu sprehajajo vsak dan. In kot fotograf si postavljen v višino ptic v letu.

KO PADA SNEG IN KO PADE NOČ

Ko smo že mislili, da letošnjo zimo snega ne bo, smo ga le dočakali. Enim v veselje, živalim v naravi verjetno malo manj. Ko snežna odeja doseže nekaj 10 cm, mora veliko ptic, ki so vezane na hrano, ki jo dobijo na tleh, povsem spremeniti prehranjevalne navade.

Ko se zima pokaže v svoji pravi podobi, je pravi čas za nočni ptičarski izlet. Ponovili smo nočno panoramsko vožnjo po Šentjernejskem polju: MALA UHARICA V SOJU ŽAROMETOV. V prvem krogu smo bili malo razočarani, v drugem pa so se sove začele pojavljati na svojih prežah - obcestnih količkih.

Na tem terenu vsako pomlad popisujem ptice za SIPKK. Prešinila me je misel: le kje so vsi tisti škrjanci, ki se spomladi podijo po poljih in travnikih, saj jih posedanje po drevju prav posebej ne veseli?

Kmalu za tem naletimo na skupino čopastih škrjancev, ki so mokri do kolen dremali na spluženi makadamski poti. Očitno ostanejo v bližini svojih gnezdišč.

Očitno presenečen škrjanec se ni dal motiti. Le toliko se je umaknil v sneg, da smo lahko peljali mimo.

Tudi mi smo se umaknili na toplo. V Zakrakovc, kjer so nas čakale klobase, jagenjček, pa reberca in ostale dobrote izpod peke.