PRVOMAJSKO POTEPANJE

Prvomajske počitnice. Destinacija; Prekmurje. Asociacija; bela štorklja. Presenečenje; neverjetno veliko število praznih gnezd. Evropska vas štorkelj, Mala in Velika Polana sta bila na praznični dan povsem prazni. Ravno tako je samevalo večina štorkljinih gnezd.

Kljub temu pa taki in drugačni kipci štorkelj krasijo vrtove hiš in ostalih poslopij. Polne so jih vse trgovine s spominki in lokalnimi dobrotami. Mislim, da prvi dan obiska žive štorklje sploh nisem srečal.

Zato sploh nisem bil toliko presenečen, ko sem na hodnikih velike gostilne v centru Beltincev videl poslikavo sten s plamenci : )

Pozitivno presenečenje pa so bile kavke. Mestni park v Murski Soboti jih je bil poln, ravno tako park med gradom in cerkvijo v Beltincih. Med sivimi in poljskimi vranami v grajskem parku v Rakičanih je bilo tudi pomešanih nekaj kavk.

Ptica, katero bi po številčnosti lahko označil za ptico prvomajskega potepanja, je gotovo belovrati muhar. Njegovo petje je bilo slišati skoraj v vsakem malo večjem gozdnem sestoju ali parku.

Spali smo v Dvorcu Rakičan, kjer je bilo v grajskem parku poleg vran in kavk, tudi sicer precej živahno. Z vranami se je že na vse zgodaj prerekal par postovk. Poleg že omenjenih muharjev so v parku peli tudi pogorelček in slavec ter vse vrste ščinkavcev in liščki. Po grajskem poslopju so se spreletavale šmarnice, grilčki, turške grlice in grivarji.

Kmečka lastovka nam je gnezdila praktično nad vrati.

Prvo večje presenečenje nas je čakalo v Soboški Kamenšnici.

Na večernem obisku nisem opazil nič posebnega. V trstičju so peli rakarji. Sem ter tja se je oglasila kakšna zelenonoga tukalica. Vodno gladino so preletavali rečni in rumenonogi galebi. Nekje na sredini sta se "zaljubljeno" obnašala dva čopasta ponirka. Zdelo se mi je, da se nekje zadaj potaplja še tretji.

Naslednji dan se je izkazalo, da je bil tretji ponirek v resnici rdečegrli slapnik. Njegov obisk v naših krajih se mi je zdel že kar malo pozen. A literatura pravi, da njegova selitev na daljni sever poteka med aprilom in junijem.

Na vzhodnem bregu gramoznice gnezdi kolonija naših najmanjših lastovk - breguljk.

Fotografiranje teh hitrih ptic v letu je svojevrsten izziv za fotografa in fotografsko tehniko. Oba morata biti 100% usklajena. Za uporaben rezultat pa mora biti prisotna še potrpežljivost in sreča.

Prekmurje je ravno kot palačinka. Idealno za družinsko kolesarjenje. Kljub temu moja fotografska oprema ni primerna za tovrstna prevažanja. Kot kaže, si bom moral za kolesarske ture omisliti kakšno lažjo in manjšo fotografsko aparaturo. Če ne drugega, bi lahko tokrat vsaj dokumentarno ovekovečil kar nekaj zanimivih vrst, kot so na primer: jerebica, slavček, rečni cvrčalec, itd. Na tridnevnem izletu, kjer ni bila prioriteta opazovanje ptic, se je v beležnici nabralo 70 vrst.

NAKLJUČNE NAJDBE

Konec januarja sonce kar nekaj dni zapored ni hotelo pokukati izza oblakov. Odločil sem se, da grem pogledat, kaj se s soncem dogaja. Nad 700 metri je bilo z njim vse v najlepšem redu.

Na vzponu na Sveti Peter me je večja količina odmrlega in podrtega drevja spomnila na detla, s katerim se že kakšno leto nisva srečala.  Na to, da se bo srečanje tokrat zgodilo na tem hribu, nisem računal.

Spontano trkanje belohrbtega detla na povratku v dolino mi je polepšalo dan : )

Skoraj natanko pred petimi leti sem gospoda ribjega orla prvič opazoval na Dolenjskem, na istem mestu kot letos. In tudi takrat je Krka kar zajetno prestopila bregove in poplavila.

Ribič je na lokaciji vztrajal kar nekaj dni. Da bi se mu približal, zaradi poplav ni bilo možno.

In še tretje, meni res ljubo presenečenje, me je čakalo v kamnolomu. Že na poti do kamnoloma je bilo v daljavi slišati smrdokavro. Preden se je oglasil samec velike uharice, sem nad kamnolomom opazoval tudi tri razigrane skalne lastovke, medtem ko je na vrhu žerjava pel puščavec.

Občasno se je spustil malo nižje. Moje želje so bile sicer drugačne, a so žal ostale neizpolnjene.

PTICE IZ NAŠIH KRAJEV IV.

V zimskih počitnicah so se v centru Novega mesta za kratek čas ustavile tudi tatarske žvižgavke. Ena sama samička s sedmimi "kerlci".

Tatarske žvižgavke

Siva čaplja

Še ena siva čaplja.

Srednji žagar

Rumeni strnad

KAPITALNI ULOV

Nisem si mislil, da bom kdaj iz ptičarskega fotolova, kot največjo trofejo domov prinesel ribo. Po pravici povedano, sem šel na lov za skalnim plezalčkom; kot že ničkolikokrat neuspešno. Imel sem še nekaj časa za hiter krog v Škocjanskem zatoku in glej zlomka, v podvodnem delu osrednje opazovalnice plava ščuka.

Ok, zanimivo, kaj naj rečem. Sicer pa je bilo "zanimivih" ptic dosti manj kot sem pričakoval. Glede na to, da se je selitev že začela, sem pričakoval kaj več pobrežnikov na postanku. Še tistih nekaj togotnikov se je hitelo prehranjevati precej izven dometa mojega objektiva.

Zadovoljiti sem se moral s kreheljci, ki so čofotali v bližini opazovalnice.

Poizkusil sem srečo še na Sv. Katarini pri Ankaranu. V plitvini se je sicer prehranjeval en zelenonogi martinec in še nekaj kreheljcev ter mlakaric, a sem se z martincem na tej lokaciji že ukvarjal in bi dosežek težko presegel.

Precej več zaupanja kot sem pričakoval, mi je naklonila mala bela čaplja. Zanimalo me je, kako blizu bo prišla. Bil sem brez maskirne opreme.

Prišla je čisto blizu. Ali je bila zelo lačna ali pa je navajena ljudi, ki se običajno sprehajajo v bližini.

Neverjetno. Kaj takega še nisem doživel.

ZIMSKE RADOSTI

Malo več snega, kot smo ga bili zadnja leta vajeni, je ponudilo tudi nekaj več priložnosti za fotografiranje ptic na snegu. Veliko je bilo tudi takih vrst, ki jih je debela snežna odeja presenetila.

Brinovke so bolj ali manj spretno pobirale primrznjene žuželke.

Precej nespretno pa se je končalo moje zalezovanje njenega početja. Kar naenkrat mi je zmanjkalo trdnih tal pod nogami in kot sem dolg in širok sem omahnil v cel sneg z vso opremo vred.

Še najslabše so jo odnesla moja kolena. Fotografska oprema je po približno polurnem čiščenju in sušenju na -10 stopinjah delovala brezhibno.

Ravno ko je bilo vse skupaj spet na red, razen mojih potolčenih kolen, se je od nikoder pojavil pepelasti lunj. Še danes se mi zdi, da je držal kljun na "nasmeh".

Nato sem ugotovil, da si je moj vratolomni padec ogledalo kar nekaj mimoletečih. Postovka je posedala na najbližjem drevesu.

Ko sem iskal boljšo pozicijo, kar se svetlobe tiče, se ji ni nikamor mudilo.

Skoraj se mi zdi prva fotografija v delni kontra svetlobi celo boljša od druge.

Med očividci je bilo tudi nekaj ducatov rečnih galebov. Kakorkoli, nekaj prask je gotovo dobra cena za tole zimsko doživetje in fotografije, ki so pred in po tem nastale.

Kraj zločina : )

ZLATA PROSENKA Pluvialis apricaria

Hud mraz in za ta čas predebela snežna odeja je mnoge ptice selivke primorala, da so se ustavile na redkih kopnih površinah in se poskusile nahraniti in odpočiti za nadaljevanje svoje poti.

Tako smo lahko opazovali tudi vrste, ki običajno bolj skrivnostno prečkajo naše kraje. Pri nas na Dolenjskem je praktično vsaka, še tako majhna zaplata izpostavljene trave, gostila vsaj nekaj prib in jato škorcev.

Vsako tako prizorišče si je bilo vredno pobliže pogledati. V množici ptic se je lahko skrivalo tudi kakšno presenečenje, kot recimo zlata prosenka.

Zlata prosenka se je ustavila na svoji dolgi poti na sever, nekatere pribe pa bodo našle gnezdišče tudi pri nas.

Prehranjevanje je bilo izredno intenzivno in ptice so se bile za velikega deževnika pripravljene precej približati.

Dostikrat se zgodi, da so ti "severnjaki" dosti manj dovzetni za našo prisotnost.

Kot fotografa me pri gledanju izvrstnih fotografij vedno zanima tudi ozadje njenega nastanka, tako imenovano "behind the scenes". Tokrat se je kot izvrstno in predvsem udobno izkazalo fotografiranje iz avtomobila. Na koncu so ptice prišle celo preblizu in sem jih lahko naprej le opazoval. Svetlobe je bilo malo, zato sem si pri nekaterih fotografijah pomagal z bliskavico. Na koncu še zahvala Sandiju Božiču za sporočilo o zanimivem obisku in Janiju Vidmarju za manevriranje z avtom : )

-20 STOPINJ

Pravijo, da polarni mraz pride k nam s severa. Ko na severu začnejo zamrzovati stoječe vodne površine, se začnejo vodne ptice premikati proti jugu. Na to sem računal in ponovil prednovoletno turnejo na severo-vzhodni del Slovenije, kjer je takih vodnih površin več kot pri nas na Dolenjskem.

Zgodaj zjutraj je v avtu pokazalo -17 stopinj, v Celju so po radiu razglasili že -20 stopinj. Medvedce so bile z avtom nedostopne in najverjetneje zamrznjene, zato me gazenje v celo pri -20 ni mikalo.

Zdi se mi, da v takem mrazu tudi svetloba dobi eno posebno svežino. V zraku je bila nežna meglica, skozi katero se je začelo prebijati napovedano sonce.

Ptujsko jezero je bilo še zavito v meglo, večji del vodne površine pa je bil že vkovan v led. Upal sem, da še ne bo toliko ledu. Tako poizkusim srečo v centru Ptuja.

Tu se je življenje šele začelo prebujati. Vse skupaj je delovalo precej obetavno.

Svetloba se je naredila, meglice so se razblinile. Akcija!

Prvi so bili na vrsti pritlikavi kormorani.

Operjenost je v tem času precej različna.

Zračni promet in dogajanje na vodi je bilo precej pestro. Fotoaparat je imel precej dela. Fotografiranje v rokavicah je sicer malo bolj nerodno, vse ostalo je delovalo brzhibno le baterija je zaradi mraza rapidno pešala.

Za posnetek frontalnega pristajanja sem se kar načakal. Rezultat ni tako dober, kot če bi fotografiral v nivoju vodne gladine. Se bo treba prihodnjič še malo bolj potruditi.

Poleg pritlikavih kormoranov so bili na voljo še čopasti in mali ponirki,

največ je bilo galebov, večina rečnih,

vmes tudi nekaj sivih.

Dogajanje na mostu si je z zanimanjem ogledovala siva vrana. Fotografiranje z mostu je kar enostavno, saj so ptice navajene nenevarnih pešcev, ki se tu sprehajajo vsak dan. In kot fotograf si postavljen v višino ptic v letu.