KAM S FOTOGRAFIJAMI?

V fotografski in telekomunikacijski digitalni dobi je fotografski aparat praktično vedno pri roki. Posledica tega je, da se naši digitalni arhivski mediji polnijo z veliko količino fotografskega materiala, in največkrat v najboljšem primeru ugledajo luč sveta na kakšnem družabnem omrežju.

Sam spadam še v staro fotografsko šolo. Fotografija na disku, nekje v drobovju osebnega računalnika, je fotografija, ki zame ne obstaja. Najenostavnejši način, da fotografija zaživi je, da se iz osebnega računalnika preseli na kakšen server take ali drugačne spletne galerije.

Na spletu pri nas obstaja kar nekaj galerij, namenjenih naravoslovni tematiki, ki so dostopne širši javnosti, tako za pregledovanje kot tudi za objavljanje fotografij. Tu bi izpostavil galerijo Foto-narava, ki je danes že prava zakladnica fotografij naravoslovne tematike, vključno s podatki o nastanku in lokacijah  samih fotografij.

Potem so tu galerije, ki so bolj tekmovalnega značaja, če temu lahko tako rečem. Če sami ne znate oceniti kvalitete svojih fotografij in ste pripravljeni sprejeti tudi kritiko, objektivno in subjektivno, potem je pravi naslov galerija portala slo-foto.net. Objavljanje v teh galerijah s časom pripelje tudi do novih poznanstev in povezovanje sorodnih duš med seboj.

Določene galerije pa so posebej specializirane za res vrhunsko fotografijo, in objavo v teh galerijah si lahko štejemo v veliko čast. Galerija 1X je galerija, kjer mora fotografija najprej navdušiti strogo komisijo, preden dobi mesto na njihovi strani.

Zame pa je tista prava fotografija le fotografija natisnjena na papir. Bodisi fotografski bodisi objavljena v kakšni publikaciji, reviji ali knjigi. Zato si tiste fotografije ki so mi posebej pri srcu, vedno "razvijem" v foto laboratoriju, kjer naše fotografije za relativno malo denarja zasijejo v polnem sijaju. V kolikor imamo doma dovolj kvaliteten foto tiskalnik, si lahko manjšo količino fotografij tudi natisnemo. Tu pa moramo biti pozorni, da uporabljamo res kvaliteten foto papir in kartuše z obstojnimi barvami.

S tem, ko se bomo izpostavili na spletu, bomo imeli večjo možnost, da bodo naše fotografije pritegnile pozornost tudi drugih in objave v različnih publikacijah so lepa nagrada za naše delo in vložen trud.

Posebej uspešne oz. zanimive fotografije lahko najdejo mesto v različnih objavah in aplikacijah.

Določeni foto natečaji na koncu pripravijo projekcije in izdajo katalog izbranih in nagrajenih del. Tu bi pohvalil Fotografsko društvo Grča iz Kočevja, ki je specializirano za naravoslovno fotografijo.

Izidi knjig z naravoslovno tematiko, še posebej s ptičjo, pri nas niso prav pogoste. Zato je fotograf objave v taki knjigi lahko še posebej vesel.

In nazadnje so tu še naslovnice. Vsaka revija in vsaka knjiga potrebuje tudi naslovnico. Pogosto so za naslovnico izbrane res najboljše, fotografsko dovršene fotografije. Uredniki, ki se ukvarjajo z izborom naslovnic, pa imajo v digitalni dobi veliko težavo. Fotografi smo navajeni pregledovanja fotografij na monitorjih in televizorjih. Tu pa najbolj do izraza pridejo ležeče fotografije, ki čim bolj napolnijo format nekje med 3 : 2 in 16 : 9. Za naslovnico pa v večini prav pridejo pokončno orientirane fotografije.

Na srečo je revija Svet ptic, ki jo izdaja DOPPS, oblikovana tako, da se fotografija na naslovnici pojavlja v formatu cca 1 : 1, in z izborom nekoliko omilimo omenjeno težavo. Se pa zgodi, da res odlične fotografije žal zaradi ležeče postavitve ne moremo objaviti na naslovnici. Zato nasvet fotografom: Ko ste pred res odličnim motivom, za vsak slučaj naredite še nekaj pokončnih fotografij!

ČEBELARJI IN ČIGRE V OPOLDANSKEM SONCU

Zlato fotografsko pravilo zlate ure (golden hour) je ključ do barvno všečnih in toplih fotografij brez prevelikih kontrastov in prežganih belin. To so trenutki takoj po sončnem vzhodu in pred sončnim zahodom. Včasih tudi tik pred vzhodom in po zahodu. Pravilo se s pridom uporablja tudi pri fotografiranju ptic.

Ne moremo pa si vedno privoščiti, da bi bili na želeni lokaciji tako zgodaj in smo primorani fotografirati v svetlobi, ki nam je na razpolago. V primeru, ko nam pozirajo tako barviti ptiči, kot so čebelarji, se da narediti solidne posnetke tudi v opoldanskem soncu.

Na zgornji fotografiji je bilo potrebno narediti korekcijo predvsem na veji, ki je bila na neobdelani fotografiji "prežgana", kot rečemo preosvetljenim delom na fotografiji. Drugače pa je potrebno izbrati primeren kot fotografiranja, tako da je na fotografiji čim manj podosvetljenih senc. Če so tla dovolj svetla in ptica ni previsoko, bo nekaj odbite svetlobe osvetlilo tudi spodnje dele, ki so v senci. Trebuh čebelarja na zgornji sliki bi bil povsem temen, če ne bi bil osvetljen z odbito svetlobo od tal.

Povsem drugi svetlobni pogoji pa so bili v neposredni bližini, za Savo, kjer so čigre lovile svoj plen. Fotografiral sem povsem v nasprotno smer, proti soncu (obrnjen za 180 stopinj).

Olajševalna okoliščina je bila le to, da sem fotografiral iz popolne sence. Vse ostalo pa je tvorilo nemogoče fotografske pogoje. Bleščanje na vodni gladini, moteča drevesa v ozadju in sonce v objektiv.

Če vsemu skupaj dodamo hitre in nepredvidljive manevre navadne čigre, potem sem lahko z nastalimi fotografijami povsem zadovoljen.

Po nekajminutni predstavi so čigre s svojim plenom izginile, predvidevam, nahranit svoje mladiče.

POGLED BELE ŠTORKLJE

Imeti gnezdo bele štorklje v svoji bližini bi moral vsekakor biti privilegij. Če imamo srečo, da živimo na območju, ki je štorkljam zanimivo, jih lahko privabimo v svojo bližino s tem, da jim na predvidoma primerno mesto pripravimo primeren podstavek, kjer bi štorklje lažje začele z gradnjo gnezda.

Kljub temu, da ima štorkljo na svojem dimniku naš sosed, ni nujno, da bo štorkljam všeč tudi lokacija za gnezdo, ki smo jo pripravili sami. A na srečo se da z denarjem kupiti prav vse. Dobijo se čudoviti plastični primerki in potrebujemo le nekaj domišljije in spretnosti, da zgradimo gnezdo. Štorklja pa nam bo krasila dvorišče tudi pozimi, ko bo sosedova odletela v tople kraje : )

Žal pa obstajajo tudi ljudje, ki jim poletni gostje niso všeč. Prav neverjetno je, česa je sposoben sodoben človek. Ko se štorklja enkrat odloči, kje bo gradila gnezdo, jo zelo težko prepričamo, da bi šla drugam. Kar predstavljam si, koliko truda je vložila uboga ptica in koliko energije je porabila, ko je poskušala gnezditi na drogu, obdanim z navzgor obrnjenimi jeklenimi palicami, ki jih je montiral lastnik sosednje hiše (fotografija zgoraj).

Na srečo pa je večina ljudi ponosnih na "svoje" štorklje. Ob pregledu gnezd in obročkanju mladičev največkrat poslušamo zanimive zgodbe o dogodkih na gnezdu.  In nedvomno marsikoga zanima, kako se imajo štorklje tam zgoraj.

Pogled s ptičje perspektive je seveda zelo zanimiv. Pričakoval bi, da bo gnezdo podobno ostalim, z vdolbino v sredini. Ko pa se dvignemo v višino gnezda, kaj kmalu ugotovimo, da je gnezdo relativno ploščato. Kljub temu so mladiči v njem povsem varni.

Na letošnjem obročkanju smo naleteli na kar nekaj praznih gnezd, kjer so bili na začetku sezone gnezdenja že opazovani mladiči. Očitno so močna neurja in obilne padavine ter mraz pobrala svoj davek.

Pod gnezdi se poleg bogato pognojene zemlje in bujnega rastja najdejo tudi ostanki plena, ki je uspel pobegniti. Tu so tudi kadavri poginulih mladičev in različen gradbeni material za gnezda.

Večina gnezd na Dolenjskem je na električnih in telegrafskih drogovih. V več strani potekajo kabli bolj primeren je drog za štorkljino gnezdo. Človek bi pomislil, da vzdrževalci in upravljalci električnih in telekomunikacijskih vodov niso prav posebej navdušeni nad štorkljami. A se moram ob tej priliki prav posebej zahvaliti Elektru Ljubljana in Elektru Celje, ki sta pri obročkanju na Dolenjskem sodelovala z dvema svojima voziloma. Sodelujejo tudi pri postavljanju nadomestnih podstavkov in ostalih intervencijah povezanih s štorkljinimi gnezdi.

Gnezda se z leti dograjujejo in s časom postajajo prevelika in pretežka in ogrožajo varnost drogov. Takrat se gnezda po gnezdenju odstrani in pripravi primerne podstavke.

Samo obročkanje je s pomočjo tehnike relativno enostavno.

Mladiči so navadno povsem mirni in se jim brez večjih težav nadane aluminijaste ali v zadnjem času plastične obročke. Štorklja navadno prav kmalu prileti nazaj v gnezdo in nadaljuje s svojimi obveznostmi.

Na območju med Kostanjevico na Krki in Brežicami smo obiskali 11 gnezd. Od teh je bilo 5 gnezd brez mladičev, v ostalih 6 gnezdih pa je bil eden do štirje mladiči.

Skupaj smo obročkali 16 mladičev, do dveh pa s tovornjakom nismo mogli. Število mladičev je sicer nekoliko pod povprečjem, število gnezd pa se povečuje.

PTICE IZ NAŠIH KRAJEV II.

Spet se je nabralo nekaj fotografij, ki niso našle svojega mesta v ostalih objavah:

Veliki detel

Rjavi srakoper

Bela pastirica

Zelenonoga tukalica

Čopasti škrjanec

Črna štorklja

Siva čaplja

SPEKTIV

Spektiv je, tako kot daljnogled, nepogrešljiv pripomoček pri opazovanju ptic. Velikokrat slišim, da se spektivu reče kar teleskop, kar pa ni pravilno. Teleskop je optična naprava z večjimi povečavami kot spektiv, namenjena predvsem opazovanju zvezd oz. nočnega neba. Kljub veliki uporabnosti se s spektivom najpogosteje srečamo le na kakšnem organiziranem opazovanju ptic, ko spektive priskrbi recimo društvo za opazovanje ptic oz. kakšen malo bolj opremljeni posamezniki.

V Angliji je opazovanje ptic dosti bolj množičen pojav in vojska do zob oboroženih ptičarjev ni prav posebna redkost. V primerih opazovanja kakšne izjemne redkosti pa vse skupaj zgleda že kar strašljivo.

Sveta trojica - Carl Zeiss, Swarovski in Leica so s svojimi visokimi cenami (2000€ + ) marsikomu nedosegljivi. Res je, da je v tej ceni vključena najboljša optika in kvaliteta izdelav, a je škoda, da ti proizvajalci ne ponujajo modelov, ki bi bili cenovno dostopnejši. Na srečo so za to poskrbeli drugi proizvajalci, kot so Nikon, Kowa, Pentax itd. Moj nasvet je, da za spektiv odštejemo, kolikor pač moremo. Tako kot pri daljnogledih, pri spektivih še bolj velja rek - več denarja več muzike. Cenenih izdelkov zato raje ne kupujemo, saj so ponavadi milo rečeno pogojno uporabni, velikokrat pa celo neuporabni.

Če se bomo z opazovanjem ptic začeli ukvarjati bolj resno, bomo verjetno kaj kmalu razmišljali o nakupu lastnega spektiva. Kako se zadeve lotiti, bom poskušal opisati v nadaljevanju.

KAKŠEN SPEKTIV POTREBUJEMO?
Predvsem takega, ki ga bomo s seboj nosili na terenu in nam zaradi svoje velikosti in teže ne bo v breme. Pri tem ne smemo pozabiti, da je spektiv brez stojala neuporaben. Če se pri daljnogledih pogovarjano o 400 - 800 gramih, se pri spektivih o 600 - 2000 gramih, kjer dodamo za solidno in stabilno stojalo še dodatna 2 kg.

POVEČAVA IN VELIKOST SPEKTIVA
Povečava pri spektivih je definirana nekoliko drugače kot pri daljnogledih. Boljši spektivi imajo izmenljive okularje, pri cenejših so okularji fiksirani na ohišje. Kar pomeni, da lahko pri boljših spektivih prilagodimo povečavo in vrsto okularja svojemu načinu opazovanja in jo po potrebi spreminjamo. Pri cenejših pa smo vezani na povečavo, ki jo ponuja okular, ki je na spektivu. Res je, da so ti okularji navadno s spremenljivo povečavo - zoom okularji, česar pa si vedno ne želimo!

Povečava na spektivih je navadno opisana s povečavo okularja, npr.: 25-75 X in velikostjo objektiva zunanje leče, ki jo ima spektiv, npr.: 82 mm. Izmenljivi okularji pa imajo povečavo navadno napisano nekoliko drugače, npr.: 13-40 X/20-60 X/25-75 X. Zakaj? Če tak zoom okular namestimo na spektiv z velikostjo leče 82 mm, bo njegova povečava 25-75-kratna, na spektivu z lečo veliko 60 mm bo povečava 20-60-kratna, na spektivu z lečo 50 mm pa bo povečava "le" 13-40-kratna.

Kakšno povečavo in kako velik spektiv torej potrebujemo? Odgovor bi bil lahko preprost. Čim večjo povečavo in čim večji spektiv. Pa temu ni tako. Najprej se odločimo za velikost spektiva in nato za primeren okular. Če je naša primarna dejavnost le opazovanje ptic, ki poteka relativno blizu našega vozila, je velik spektiv z lečo cca 80 mm naša prava izbira. Če pa na naših pohodih v naravo nosimo še fotografsko opremo za fotografiranje ptic in ostale potrebščine, ali če se na opazovanje ptic pogosto podajamo v gore, potem je manjši spektiv vreden razmisleka.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE 80+ mm
Prednosti:
- veliko udobje opazovanja,
- večja izhodna zenica okularja = svetlejša slika,
- maksimalen izkoristek okularja = večja povečava,
- primerni za digiskopijo.
Slabosti:
- velikost in teža,
- zaradi večje povečave je vidno polje manjše,
- pri večji povečavi potrebujemo stabilnejše in težje stojalo,
- visoka cena.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE cca 60 mm
so kompromis med obema skrajnostima.

SPEKTIVI Z VELIKOSTJO LEČE cca 50 mm
Prednosti:
- so lahko izredno lahki in "okretni",
- z izbiro kvalitetnega spektiva in primernega okularja so lahko zelo uporabni,
- zaradi manjše povečave je vidno polje večje,
- nižja cena.
Slabosti:
- manjša izhodna zenica okularja = temnejša slika,
- povečava je manjša,
- za digiskopijo so pogojno uporabni.

Ko se odločimo, kako velik spektiv bomo nosili s seboj, moramo izbrati še okular. Navadno imamo na razpolago kar nekaj različnih okularjev za različne načine opazovanja in namen.

V osnovi so razdeljeni na zoom okularje - okularji s spremenljivimi povečavami - in fiksne okularje - okularje, kjer je povečava samo ena. Povečave pa se gibljejo nekje med 20 X in 80 X.

OKULARJI S SPREMENLJIVO POVEČAVO - "ZOOM" OKULARJI

So najpogostejši pri samem opazovanju ptic. Načeloma imajo zoom okularji pri enakih povečavah manjše vidno polje od fiksnih. Ravno tu pa blestijo okularji proizvajalcev svete trojice (Carl Zeiss, Swarovski in Leica), saj ponujajo zoom okularje v širokokotnih različicah. Pri takih okularjih skorajda ni potrebe po fiksnih modelih. Zoom okularji so praktični predvsem zato, ker z nižjo povečavo lažje pregledujemo in poiščemo ptice, nato pa z večjo povečavo pogledamo podrobnosti, ki nas zanimajo. Razmerje med najmanjšo in največjo povečavo pri zoom okularjih so navadno 3X npr.: 20-60 X. Zoom okularji imajo navadno tudi manjšo minimalno oddaljenost očesa od okularja.

OKULARJI Z NESPREMENLJIVO POVEČAVO - "FIKSNI" OKULARJI

Se najpogosteje uporabljajo pri digiskopiji, saj so optično kvalitetnejši in imajo širše vidno polje. Največkrat so to širokokotni okularji z najmanjšimi povečavami. Običajne povečave fiksnih okularjev so 20 X, 30 X, 50 X, 75 X v širokokotni ali normalni izvedbi. Fiksni okularji imajo večjo minimalno oddaljenost očesa od okularja.

SPEKTIV V PRAKSI

V resnici na terenu največkrat srečamo velike spektive z velikostjo leče 80 + mm in z zoom okularjem. Ko na takem spektivu enkrat preizkusiš fiksni širokokotni okular povečave cca 30 X, je pogled skozi normalen zoom okular presenetljivo ozek in temen. In kaj kmalu ugotoviš, da s stabilnejšo in svetlejšo sliko in s širšim vidnim poljem vidiš vse ali celo več kot z zoom okularjem. Predvsem pa je dolgo opazovanje s kombinacijo velikega spektiva in širokokotnega fiksnega okularja s povečavo 30 X lažje in udobnejše.

Sam imam največ izkušenj prav s to kombinacijo: NIKON Fieldscope ED82 A + 30 X Wide DS okular. Spektiv je s to kombinacijo primerljiv z najboljšimi, a za polovično ceno. Uporaba večjih povečav je v naravi dostikrat omejena. Poizkusil sem uporabljati tudi sicer odličen okular 25-75 X MCII, a je pri povečavah večjih od 40 X dosti manj uporaben, kot se zdi. Vidno polje je res majhno, slika postane temna, minimalna razdalja od očesa do okularja pa se zmanjša na minimum. Če dodamo še atmosfersko "migotanje", še posebej ko temperatura narašča, in tresenje med ostrenjem, potem pri povečavi 75 X in večji oddaljenosti ne ločimo ptiča od zajca. Kar pa ne pomeni, da ne moremo shajati z zoom okularjem, saj ga seveda lahko uporabljamo pri manjših povečavah. Na blizu pa lahko na pticah opazujemo razne podrobnosti. Tudi v zimskih dneh nam bo velika povečava prišla prav na velikih vodnih površinah.

Večina boljših spektivov je na voljo v dveh različicah: ravni in v kotni, kjer se okular namesti pod kotom. Za opazovanje ptic se večinoma uporablja kotna različica. Tako lažje opazujemo ptice na nebu in stojala ni treba imeti tako visoko. S tem zmanjšamo tudi vibracije. Je pa res, da se moramo na tak način opazovanja navaditi. Ravna različica pride v poštev pri manjših spektivih, ko so tudi povečave manjše, in ga lahko uporabljamo tudi brez stojala, tako kot daljnogled. Kar je pri povečavi 13 X še v okviru uporabnega.

Med manjšimi spektivi bi izpostavil NIKON Fieldscope ED50, ki je kljub svoji velikosti izredno uporaben. Skupaj z okularjem 13-40 X MCII tehta dobrih 600 g, je vodotesen, ima ED leče in je kompatibilen z večino Fieldscope okularjev. Okular 13-40 X (25-75 X na ED82), ki me na ED82 ni povsem prepričal, je na ED50 verjetno najboljša izbira za opazovanje ptic. Res da je pri večjih povečavah slika temnejša in vidno polje majhno, a je kljub temu še uporabno. Po drugi strani pa ima pri povečavi 13 X širše vidno polje, kot ga ima ED82 s širokokotnim okularjem 30 X, in tako lahko zelo dobro pregledujemo teren in najdemo ptice. Večje povečave kot 40 X pa praktično ne potrebujemo. Najpomembneje pa je, da ga imamo lahko vedno pri sebi ali v fotografski torbi. Vprašanje "Ali vzamemo spektiv" oz. "Kdo bo nosil spektiv" odpade. Kljub izredni uporabnosti majhen spektiv ne more enakovredno nadomestiti velikega.

STOJALO ZA SPEKTIV
Pomembno je, da s cenenim stojalom ne pokvarimo kvalitetnih lastnosti dobrega spektiva. Stojalo ne sme biti prelahko, saj ga bo zamajal že malo močnejši veter. Stojalo mora biti dovolj visoko. Najbolje, da za uporabno stojno višino ni treba izvleči sredinskega droga, saj je pri tem stojalo dosti manj stabilno. Stojalo naj ima glavo z ročico. Tako bomo najlažje spremljali ptice tudi v letu.

TORBICA ZA SPEKTIV

Spektiv je tako kot daljnogled inštrument, občutljiv na udarce in grobo ravnanje. Kvalitetni in dragi spektivi so narejeni precej robustno. Kljub temu priporočam "stay on" prevleko. S tem bomo zmanjšali možnost poškodb in podaljšali življenjsko dobo spektiva.

MALI DEŽEVNIKI NOVOMEŠKE QLANDIJE

Ostanke nekdanje separcije, priložnostno parkirišče in občasno postavno površino za cirkus, si narava počasi jemlje nazaj. Na nekdaj veliki peščeni površini zelenje že prav lepo uspeva. Če temu dodamo še nekaj luž, ki se obdržijo po deževju dlje časa, tu dobimo idealno življenjsko okolje za malega deževnika.

Če se deževniki v gnezditvenem obdobju ne bi značilno oglašali in se spreletavali sem ter tja, jih verjetno sploh ne bi opazili.

S svojim oglašanjem na začetku paritvenega obdobja označujejo svoj teritorij in komunicirajo s svojimi partnerji. Ko pa so mladiči izvaljeni, jih z oglašanjem opozarjajo in usmerjajo proč od nevarnosti. Na določen klic se mladiči oddaljujejo od staršev, ti pa s tem hkrati pozornost vsiljivca preusmerijo nase. Na spet določen klic pa pritečejo mali begavci k njim v varno zavetje.

Mali deževnik sedaj že nekaj let zapovrstjo gnezdi pred nakupovalnim centrom Qlandija v Novem mestu. To pa ni prav nič nenavadnega, saj ga lahko srečamo tudi v različnih tovarnah, papirnicah, parkiriščih itd, kjer se nahajajo relativno mirne peščene ali prodnate površine.

PROJEKT REPNIK IN SIPKK

Kaj SIPKK sploh pomeni? Več o tem si lahko preberete na DOPPSovih spletnih straneh, na kratko povedano pa gre za monitoring oz. popisovanje ptic kulturne krajine pri nas. Popisovalci vsako leto dvakrat popišejo ptice na točno določenem območju, z analizo podatkov pa se ugotovi, katere ptice številčno upadajo, katerih številčnost se ne spreminja in katere so celo v porastu.

Akcija je letos dobila svojo celostno grafično podobo. Za predstavnika pa je bil izbran repnik, ptica, ki je na spisku tistih, katerih številčnost strmo upada.

Sam sem na svojem transektu letos preštel kar nekaj repnikov. Ugotovil sem, kje se bi ga dalo fotografirati, in že naslednji dan je bila tam postavljena moja preža.

Samec je v svatovskih barvah izredno barvit ptič. V nizki jutranji svetlobi so mu prsa dobesedno zažarela. Po dobri uri čakanja je nastal posnetek, po katerega sem prišel, le vejica pred repnikom ni bila v planu.

Tudi pri repniku so samice prikrajšane za živo pisane barve.

Medtem ko se je samec postavljal pred menoj, je samica pridno nabirala material za gnezdo.

Kmalu se je repniku pridružil še en predstavnik ptic kulturne krajine, ki mu prav nič kaj dobro ne kaže v prihodnosti. Prosnik. Na fotografiji (zgoraj) je spodaj samica prosnika, nad njo pa samec repnika.

Prosnik je za fotografiranje dosti bolj predvidljiv. Saj se dosti bolje drži svojih prež, iz katerih lovi svoj plen. Ko enkrat ugotoviš njegov vzorec premikanja, ga pač počakaš tam, kjer ti najbolj odgovarja. Vseeno si moramo vzeti kar nekaj časa za dober posnetek.

Nedaleč stran sem zaslišal znan napev. Pesem, podobno odbijajoči se ping pong žogici, značilno petje velikega strnada. Tudi število velikih strnadov upada.

Poleg značilnega petja ga lahko prepoznamo tudi po spreletavanju s spuščenimi nogami. Deluje kot letalo, ki se mu je pokvaril mehanizem za dvigovanje koles. Sonce je bilo že visoko na nebu in nikakor mi ni uspelo fotografirati te njegove značilnosti.

Velikega strnada mi do sedaj še ni uspelo fotografirati. Zato mi bo letošnji popis SIPKK na Šentjernejskem polju ostal še v lepšem spominu.