ZIMSKA IDILA

Zimske počitnice so bile v dolini tudi letos bolj zelene kot bele. Zimska idila se je s težavo upirala le v višjih legah, tam krepko nad 1000 mnv.

Smrtno tišino so od jutra do večera kalili v glavnem le razburjeni krivokljuni.

Imel sem občutek, da so v glavnem že poparčkani.

Mladinci pa so še vedno precej progasti.

DVA "LAJFERJA" NA PUSTNO SOBOTO

Prelepo spomladansko-zimsko vreme in pustna sobota - idealna kombinacija za izlet. Kam? Na Ptuj, kjer so ptice in maškare. Na poti pa še postanek na Medvedcih.

Prioriteta izleta je bil seveda obisk Ptujskega jezera. Na naše veselje na nasipu akumulacije najprej zagledamo Dejana. Pomoč pri določitvi določenih galebov je bila več kot dobrodošla. Še posebej pa podatek, da so na jezeru tudi rjavke in mali galeb. Brez večjega obotavljanja se odpravimo proti jezu v Markovcih, kjer naj bi precej enostavno našli rjavke, galeba pa z nekaj sreče in potrpljenja.

Lauferji so tradicionalne pustne maske iz Cerknega, "lajferji" (ang. lifer) pa nekaj povsem drugega. To je ptica, ki jo opazuješ prvič v življenju in jo z veseljem vpišeš v svoj seznam opazovanih vrst, takoimenovani life list. Na zgornjem, sicer nič kaj posebnem posnetku, je šest samcev rjavke, s katerimi smo imeli dosti več dela kot z malim galebom. Samci rjavke so na daleč zaradi svetlejšega, sivega hrbta dosti bolj svetli od samcev čopaste črnice, a bi jih brez Dejanovih navodil v množici rac gotovo spregledali.

Na celodnevnem potepu smo brez večjega truda opazovali skoraj 50 ptičjih vrst in uživali v spomladanskem vremenu. (zgoraj kreheljc, spodaj sivka)

STARA ZVESTA SEDMICA IN ISO 6400

Za sodobne fotoaparate, še posebej za tiste s senzorjem polnega formata, ISO 6400 ni več prav poseben izziv. Za mojo staro sedmico (Canon EOS 7D) pa je ISO 6400 zgornja meja, namenjena bolj posnetkom dokumentarnega značaja.

Prejšnjo soboto sem imel priložnost narediti manjši ovinek čez Ljubljansko barje. Vreme je bilo kislo, na meji dežja, fotografska oprema pa pospravljena v prtljažniku. Ko srečam tretjega fazana, se odločim, da preizkusim, kaj še zmore moja sedmica v takih razmerah.

Fotografija direktno iz fotoaparata je bila tako grozna, kot so bili grozni svetlobni pogoji. Z nekaj izreza, obdelave in odpravo šuma, je fotografija postala več kot uporabna za objavo na spletu.








Fazanom se prav posebej še nisem posvečal, verjetno prav zaradi fotografije, ki je nastala pred leti, ravno ko sem prvič preizkušal novo canonovo sedmico. Dejstvo je, da se takšne fotografije težko ponovijo.

S fazani se redno srečujem na terenu. Zgodi se, da se fazan pritaji in je prepričan, da ga ne vidimo.

Tako priložnost je vredno izkoristiti za portret, za katerega pa nam navadno ne ostane prav dosti časa.

IWC 2016

Letošnje zimsko štetje vodnih ptic (IWC) je bilo, kar se ptic tiče, podobno ostalim letom, z eno izjemo. Skupaj z labodi sta se na Krko spustili dve gosi.

Foto: Jani Vidmar

Sam sem ju na daleč proglasil kar za sive gosi. Ko pa sva se jima z Janijem približala, sva si bila enotna, da ti dve goski nista sivi. Po občutku sta bili nekoliko manjši in imeli sta črno konico kljuna ter temnejše perje na glavi za kljunom. Priročnika seveda ni bilo pri roki. Ker gosi nista imeli belega čela, sva kot možnost črtala tudi beločelo gos, kar se je kasneje pokazalo za napačno. Začasno sta bili tako proglašeni za njivski goski.

S pomočjo priročnikov sta bili goski na koncu določeni za beločeli, saj mladostne ptice še nimajo beline okrog kljuna. Konica kljuna pa je črna, podobno kot pri njivskih goseh, ki pa imajo perje na hrbtu temnejše in belo obrobljeno. (Zgoraj beločela gos brez in z belim čelom.)

V centru Novega mesta je popis popestrila žvižgavka. Kasneje sem ugotovil, da sta "žvižgavca" dva. Eden popolnoma in drugi delno prebarvan v svatovsko perje.

PTUJSKO JEZRO PRVIČ, PTUJSKO JEZERO DRUGIČ

V zimskem času se je za opazovanje vodnih ptic pametno odpraviti v severo-vzhodno Slovenijo, na različne vodne akumulacije kot sta Ormoško in Ptujsko jezero. Nekaj teh izletov sem že opisal v objavah prejšnjih let: PTUJSKO JEZERO POZIMI, ZIMSKA RACA, ORMOŠKO JEZERO, LAGUNE IN PTUJSKO JEZERO...

Letos smo se odpravili že zarana in Dolenjska se je ravno prebujala v lep sončen dan. Meglice po dolinah nas niso posebej skrbele.

Meglice so se od Maribora proti Ptuju neverjetno hitro gostile in sončen dan se je spremenil v eno samo megleno sivino. Podrobnejše spremljanje lokalne vremenske napovedi bi zagato gotovo preprečilo.

Opazovanje ptic je tako splavalo po vodi.

O tem, da je v tej gosti megli ptic veliko, ni bilo dvoma, a je bilo za potrditev potrebno izlet ponoviti.

Najbolj številčne so bile seveda liske, mlakarice, sivke, čopaste črnice in kreheljci. V velikem številu so zbrani tudi labodi, galebi (rečni, rumenonogi, sivi...), zvonci, veliki in tudi pritlikavi kormorani ter mali in veliki ponirki. Malo bolj pa se je bilo treba potruditi za opazovanje žvižgavk, konopnic in malega žagarja ter dolgorepe race.

Zanimiva družba je bila zbrana v delno zamrznjenih Ormoških lagunah. Med labodi se je po ledu sprehajalo in v vodi čofotalo 15 zelenonogih tukalic.

THE BIG YEAR

Božični čas 19. stoletja v Severni Ameriki pticam ni bil prav posebej naklonjen. Lovci so gojili praznično tradicijo imenovano Christmas "Side Hount". Šlo je za nekakšno lovsko tekmo na božični dan. Kdor je postrelil več ptic, je bil zmagovalec.

Udeleženec tekme Side Hunt, izvorna slika http://www.islandguardian.com

Naravovarstvo konec 19. stoletja je bilo čez lužo še precej v povojih, a so nekateri znanstveniki že opozarjali na opazno zmanjševanje populacije določenih vrst ptic. Eden izmed njih je bil gotovo tudi ornitolog Frank M. Chapman, član društva Audobon, ki je prav na božični dan leta 1900 predlagal, da bi namesto pobijanja ptice raje preštevali. Nova božična tradicija "Christmas Bird Censu" se je prijela in se kasneje razširila na celoletno neformalno tekmo imenovano "The Big Year".

"The Big Year" je individualna preizkušnja, lahko rečemo tudi tekma, kjer ni pokalov in medalj in ravno tako ne denarnih nagrad. Kako zadeva poteka, je na komičen način prikazano v istoimenskem filmu "The Big Year". Originalni "Big Year" se odvija na območju severne Amerike, trenutno pa se rekord giblje nekje okrog 745 opaženih ptic v enem letu.

Slovenski ljubitelji ptic v organizaciji DOPPS in regionalnih sekcij DOPPS enkrat letno pripravijo podoben enodnevni dogodek imenovan Ptičarijada. Gre za družaben dogodek, kjer ekipe poskušajo opaziti, slišati ali fotografirati čim več ptic na določen dan, v določenem časovnem obdobju na omejenem področju.

Ptičarijada 2014 na Dolenjskem, 44 udeležencev, 101 opažena ptičja vrsta.

Več o ptičarijadi 2014 tukaj.

Pri vpisovanju opazovanj ptic v Atlas ptic Slovenije se v okviru statistike vodi neformalna tekma za naj popisovalca oz. opazovalca. Najbolj pridni so v enem letu vpisali okrog 270 različnih ptičjih vrst.

Obstaja pa tudi svetovni "Big Year", kar pomeni opazovanje vseh živečih ptic na našem planetu. Svetovni "Big Year" zahteva izredno zahtevno pripravo in logistiko, da o finančni podpori sploh ne govorimo. Namen posameznikov je v večini primerov ozaveščanje ljudi širom sveta, predvsem na naravovarstveno manj razvitih predelih našega planeta.

Foto: Corey Arnold 

Letos sem navdušeno spremljal  svetovni "Big Year" mladega biologa Noaha Stryckerja iz Oregona, ki je svoj podvig imenoval "Birding Without Borders" in svoja doživetja dnevno opisoval na svojem blogu. S 6042 vrstami je krepko presegel svoj cilj (5000 vrst) in postavil nov svetovni rekord.

Noahovo leto v petih minutah.

Naključno ali načrtno je bil Noahov rekord napaden takoj naslednji dan. 1. 1. 2016 se je na svoj svetovni "Big Year" podal Nizozemec Arjan Dwarshuis. Tudi njegovo potovanje bo možno spremljati na njegovem blogu ali na socialnih omrežjih kot sta facebook ali twitter.

GRADBENIŠTVO KRIVOKLJUN

Posedanje krivokljunov v vrhovih dreves in njihovo značilno oglašanje je to, kar krivokljuni običajno počno. In običajno so ta drevesa iglavci, saj so semena v storžih njihov glavni vir hrane.

Če pa je to drevo ne prav visok listavec, ki mu je odpadlo že vse listje, na dvorišču propadajoče hiše, potem mora za to biti že kakšen poseben razlog.

In ta razlog je prav propadajoča fasada objekta.

Krivokljuni k svoji prehrani dodajajo snovi, ki jih najdejo na fasadah objektov. O tem mi je pravil že Jože Gračner, velik poznavalec ptic in obročkovalec. Pokazal mi je fasado objekta v Kočevskem rogu, katerega so se lotili krivokljuni. A jih pri delu takrat nismo zalotili.

Na spletu sem našel članek (stran 182) o rdečih krivokljunih in njihovih prehranjevalnih navadah, ki pravi, da krivokljuni k svoji dieti dodajajo sol, kalcij in za boljšo prebavo tudi pesek in malto.

Opečno obarvan samec se je kar dobro zlil z opečnim zidom.

Samicam pa se dosti bolje poda živa podlaga v smislu zelenja.

Glede na to, da sem štel ponirke na reki Krki, so bili tile zidarski krivokljuni lepa popestritev.