Če bi želeli tega skrivnostnega ptiča še bolj natančno opisati, bi morali packu dodati še prašiček. Največkrat ga slišimo, ko kruli nekje globoko v kakšnem močvirju. Želja marsikaterega fotografa in ljubitelja ptic je, da bi mokoža zasačili kje na planem in bi si ga dodobra ogledali ali ga fotografirali.
Resda se mokož dosti bolje počuti v gostem trstičju ali rogozu, kot kje na odprtem. Če pa tam najde več hrane, bo previdno obiskoval tudi take predele. Dosti bolj pogumen je zgodaj zjutraj ali pozno popoldan in proti večeru.
Ko enkrat ugotovim, kje se giblje, bo fotografiranje mokoža postala mala malica.
Prvi dan se očitno nisem najbolje zakamufliral, kar je opazil tudi mokož in sprva tudi glasno protestiral.
A ni trajalo prav dolgo, da se je sprostil in pozabil na mojo prisotnost ter brezskrbno čofotal okrog mene.
Naslednji dan se odločim za jutranji obisk in popravim napake prejšnjega dne. Za jutranje fotografiranje je bilo potrebno na drugo stran bajerja, kjer se je mokož tudi rad sprehajal. Skril sem se v rogozu in upal, da se zopet srečava.
In sva tudi se. Na koncu sva si dobesedno zrla iz oči v oči.
Do nedavnega bi lahko ob taki priložnosti svoj fotoaparat le odložil, ker objektiv takih bližnjih posnetkov sploh ne omogoča. Zato se moram zahvaliti tudi novi fotografski opremi, ki zmore fotografirati tako od blizu.
Taka bližnja srečanja v naravi seveda niso prav pogosta. Ko pa se zgodi, je zoom objektiv zlata vreden, neslišno fotografiranje, ki ga omogočajo brezzrcalni fotoaparati, pa neprecenljivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar