TRAVNIŠKA CIPA - KONČNO!

Travniška cipa, včasih imenovana mala cipa. Oba imena se ji podata. Je majhna in najpogosteje jo opazimo, ko se sprehajamo po travnikih in se nam posamič ali v manjših jatah splaši in z značilnim nežnim oglašanjem odleti dalje.

Priložnosti za fotografiranje so zelo slabe. Čakanje v kritju na odprtem travniku je nesmiselno. Pozno popoldan se zberejo v manjših skupinah kje na tleh in verjetno tam tudi prenočujejo? Našel sem že tako mesto, del vlažnega travnika, kjer je še stala voda po deževju. Cipe so proti mraku priletavale in se urno poskrile med travnimi kopučami, ki so štrlele iz vode.

Ure čakanja se niso obrestovale. Vse, kar sem dobil, je bilo srnjakovo posmehovanje. Travniške cipe pri nas v glavnem lahko opazujemo le na preletu, v milih zimah pa tudi na prezimovanju. Če na selitvi ujamemo velik selitveni val, lahko mogoče najdemo celo kakšno izpostavljeno mesto, kjer za trenutek počijejo, preden odletijo naprej.

Tako je postala travniška cipa v mojih očeh praktično neulovljiva, hkrati izjemno zanimiva in celo na pogled prav čudovita ptica. Potem pa se je le zgodilo, na precej turoben dan sredi aprila.

Sedel sem v avtomobilu vmes med eno in drugo pošiljko dežja, ta isti dan, ko sem opazoval svatovsko razpoloženega kupčarja. Okno sem imel spuščeno do polovice, ker nisem vedel, kdaj se bo spet ulilo in ker sem kupčarja pričakoval visoko na grmu.

Nato kar na enkrat, povsem v spodnjem delu vidnega polja, za steklom seveda, zagledam majhno ptico vrabčastih barv. Prva misel, ki me je prešinila, je bila: koliko časa že sedi tu in takoj za tem - koliko časa še bo. Seveda so bila na vrsti povsem druga, bolj pomembna vprašanja: ali naj spustim steklo ali naj fotografiram skozi steklo, ali naj nekako izvedem akrobacijo v avtu, zavzamem pozicijo, s katere bom lahko fotografiral skozi odprtino nad steklom. V delčku sekunde se odločim za slednjo rešitev.

Uspelo mi je narediti nekaj posnetkov s ptico na mestu, kjer je sedela, ko sem jo opazil. Nato se je obrnila in zletela višje v grm, kjer je postala za sekundo ali dve in odletela. Tudi višje mi je uspelo narediti tri posnetke še z belim ozadjem. Vse skupaj se je zgodilo v treh, štirih sekundah in cipe ni bilo nikjer več.

Vsa taka bližnja srečanja s pticami, sploh tistimi tamajhnimi, name naredijo zelo močan vtis. Če si potem nagrajen še z uspelimi fotografijami, je zadovoljstvo toliko večje. Travniška cipa kar na enkrat ni več le majhen rjav ptič ali v ptičarskem žargonu LBB, temveč pisana ptica z mnogimi rjavimi odtenki in z neverjetnim zadnjim krempljem, ki vsako leto na selitvi premaga spoštljive razdalje.