S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 1. januar 2024

NORVEŠKA - DEŽ, MRAZ, VETER IN NEKAJ PTIC

Za letošnji dopust smo se zopet odpravili v mojo obljubljeno deželo. Skandinavija mi je prirasla k srcu že ob prvem obisku davnega leta 1997. Ptice takrat še niso bile v mojem prvem planu in na družinskih potepanjih tudi danes niso. Kljub temu sem se letos ojunačil in s seboj vzel objektiv in stojalo, če na poti slučajno naletimo na kaj zanimivega.


"Uradni" začetek raziskovanja južnega dela Norveške je bil Oslo, ki se je od mojega zadnjega obiska precej spremenil. Glavno dogajanje se je preselilo v povsem obnovljeni pristaniški del mesta, kjer sem na moje veselje že srečal prve ptice severa, katerih pri nas ne moremo opazovati.

Samica gage je vodila svoje mladiče in se ni kaj dosti menila za trume turistov, ki so se valile mimo.

Še istega dne smo se odpravili dalje proti zahodu, prek največje gorske planote v Evropi - Hardangervidda - v osrčju južne Norveške. Tu smo za 14 dni pospravili kratke hlače in na plano privlekli vsa zimska oblačila, ki smo jih imeli s seboj.

Zbudili smo se v mrzlo jutro. Na termometru je sredi julija kazalo cele 3 stopinje. Na srečo ni več deževalo in tudi veter se je za silo umiril. Ko stopim na plano po nujnih jutranjih opravilih, zaslišim nepoznano oglašanje. Hitro pograbim fotografsko opremo in poskušam najti neznanega pevca.

Ni trajalo prav dolgo, ko na skali uzrem zlato prosenko, ki veselo prepeva.

V resnici je verjetno šlo za svarilno oglašanje, ki mi je dalo vedeti, da sem zašel na njeno gnezdilno območje. Ptica me je dobesedno pospremila nazaj do ceste. Takega obnašanja pobrežnikov, ki so pri nas na selitvi, ne poznamo.

Zlate prosenke smo nato srečevali povsod, kjer smo se potikali po hribih, tako podnevi kot ponoči. Kljub deževju se je dalo narediti kakšen soliden posnetek.

Nadaljevanje potovanja proti Bergnu je minilo v znamenju dežja, megle in čudovitih slapov.

V enem izmed fjordov smo naleteli na skupino kanadskih gosi.

Rjavi galebi so na norveškem pogosta vrsta.

7. dan potovanja je na zahodni obali končno posijalo sonce, kar pa žal ni trajalo dolgo.

Sonca je bilo ravno toliko, da sem uspel narediti nekaj fotografij prvih školjkaric, ki smo jih srečali na poti. Že popoldan so oblaki zagrnili nebo in martinčkanja je bilo konec.

Na srečo se je sonce zopet pokazalo zvečer in vztrajalo tudi zjutraj naslednjega dne, ko smo se že premaknili na otok Vagsoy, kjer sem  na rtu Krakenes zopet imel lepo priložnost fotografirati par školjkaric.

Školjkarica je zelo pogosta na obalah Norveške. Srečamo pa jo tudi v notranjosti.

Rečejo ji tudi morska sraka. Si mislim zakaj. Če se v času gnezdenja približaš njenemu teritoriju, je izredno glasna in neumorno preganja vsiljivca.

Plani za ta del obale so bili povsem drugačni. Plaže so zaradi nizkih temperatur in mrzlega morja povsem samevale. Tako so tudi kopalke ostale zapakirane na dnu prtljage.


Še ena ptica, ki nas je spremljala praktično povsod. Od obale do višje ležečih barij smo stalno srečevali in poslušali čivkanje travniških cip. Ptica je bila do nedavnega visoko na seznamu mojih fotografskih želja, tako visoko, da je prvo fotografiranje dobilo svojo objavo.


Priložnosti za fotografiranje travniške cipe so bile neskončne, primernega vremena pa toliko manj.


Z galebi si še vedno nisem povsem na jasnem. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem ugotovil, da sem med drugim fotografiral tudi velikega galeba.


Kljub temu da smo letos raziskovali jug Norveške, je bilo kar nekaj priložnosti za nočno ptičarjenje. Saj se lepo vidi kupčarja na skali zadaj, kajne? : )


Na panoramski gorski cesti Gamle Strynefjellsvegen so zjutraj mladi kupčarji že prosili za svoj zajtrk.


Fotografiranje na Norveškem se mi je zdelo dosti bolj enostavno, kot pri nas doma. Ubežne razdalje ptic so bile veliko manjše. Ptice so delovale izredno zaupljive in se sploh niso dale motiti. Vse fotografije v tej objavi so nastale brez vsake maskirne oprave.


Po deževni noči se je naredilo prelepo jutro. Ob potoku, ki je povezoval smaragdna jezera, sem zagledal ptico, katere nisem znal določiti. Glede na to, da smo bili precej daleč od domačih terenov, se mi to niti ni zdelo preveč nemogoče.


Časa sem imel dovolj in sem se odločil, da zadevi pridem do dna. Kaj kmalu je bilo jasno, da sem opazoval mladiče modre taščice, ki so se smukali po nizkorastlem grmičevju in na izpostavljenih mestih čakali na svoj obrok.


Šlo je za severnoevropsko različico modre taščice Luscinia svecica. Izdaja jo oranžna barva tudi v modrem podbradku. Modre taščice centralne in južne Evrope, Luscinia cyanecula, pa imajo v podbradku namesto oranžne belo liso ali pa so povsem brez lise.

Tudi brezovčke, katere srečamo višje na severu, spadajo pod severno podvrsto Cardulis flammea. Tu na jugu Norveške pa je možnost videti oba, cabaret in flammea, medtem ko je pri nas severna različica zelo redka. Na fotografiji je severna podvrsta.


V nacionalnem parku Dovreffjel smo poskušali najti muškatno govedo, a nam je zopet zagodlo vreme. Po štirih urah mraza, močnega vetra in dežja smo se vrnili v dolino.


Da prenašanje fotografske opreme ni bilo povsem zaman, sem naredil nekaj posnetkov trstnega strnada, ki se mi je zdel ravno tako premražen in moker do kože.


Opazovanje vseh teh vrst v njihovih gnezdiščih je bila zame prav zanimiva izkušnja.


Letošnje potovanje si bom zapomnil predvsem po nepričakovano slabem vremenu. Po drugi strani pa je bil to super dopust, daleč od turistično obleganih krajev, v prečudoviti naravi neskončnih norveških prostranstev. Pri zajtrku opazovati par polarnih slapnikov z mladičem - nepozabno.


1 komentar: