VRBINA V MEGLI

V Vrbini se vedno najde kaj zanimivega, se pa zgodi, da te preverjeni teren preseneti. Megla se nikakor ni hotela dvigniti in je vztrajala skoraj do poldneva. Fotografiranje na zadrževalniku tako ni bilo mogoče in je bilo potrebno najti drugo alternativo.

Kako že rečejo? Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado ... Na desni strani zadrževalnika je manjša vodna površina, tako imenovani nadomestni habitat - NH5. Vedel sem, da se tu pozimi zadržuje kar nekaj različnih vrst ptic.

Jutranje sonce se je z vso močjo poskušalo prebiti skozi meglo in sem ter tja tudi doseglo vodno površino. Temne silhuete so počasi dobivale želeno podobo in fotografiranje se je lahko začelo. Prvi so mi pred objektiv pričofotali mali ponirki.

Na delno zaledenelem priobalnem pasu, iz katerega so štrleli ostanki trstičja, so prvi mrčes pobirale različne male ptice. Najpogumnejši so bili vrbji kovački in sive pastirice.

Megla se je nad gladino valila v valovih, kar je pričaralo prav posebne, za fotografiranje kar zahtevne razmere. Da je zadeva še bolj zanimiva, temu prištejmo še temperaturo -10 stopinj in ležanje na trebuhu.

Sem ter tja se je na plano podala tudi taščica, a se je bolje počutila na robu, v trstičju.

Na trenutke se je megla popolnoma razkadila in čisto blizu, dober meter in pol od mene, zagledam trstnega strnada, ki se je nastavljal prijetnim sončnim žarkom.

Pepelasti lunji in čaplje so ves čas preletavali moj položaj.

Na hitro se je pred mojim objektivom ustavila tudi kakšna travniška cipa.

Po dobri uri poležavanje na trebuhu postane že zelo neudobno. Zato se obrnem na hrbet in malo počijem. Ni trajalo prav dolgo, ko zaslišim, da nekaj stopiclja okrog mene. Prav počasi se dvignem, da ne bi splašil obiskovalca. Bila je siva pastirica, ki je hitela nabirati, kar je bilo pač užitnega v bližini.

V resnici nikdar ne vemo, kako moteči smo, ko se potikamo po naravi. In takšni trenutki so zame potrditev, da je način, na kakršnega se tega lotevam sam, kolikor toliko sprejemljiv za ta mala čudovita bitja.

Med tem se je sneg pod mojim ležiščem že stopil in sploh opazil nisem, da me je voda počasi že začela zalivati. Bil je čas, da se z mokro ritjo odpravim domov.

Vse fotografije ptic v tej objavi so narejene iz ene same fotografske "preže", kjer sem v pisani družbi preždel čudovite štiri ure nedeljskega dopoldneva.