PTICE IZ NAŠIH KRAJEV

S časom se nabirajo posamezni posnetki, ki niso našli mesta v dosedanjih objavah, a so po moje vredni ogleda. Tako je nastala nova rubrika - Ptice iz naših krajev.

Poljska vrana

 Bela pastirica

Rdečenoga postovka

Veliki detel

Čopasti škrjanec

Repnik

NAŠA ŠMARNICA

Do nedavnega je v našem vinogradu še rasla šmarnica, trta iz katere so se "poznavalci vin" večkrat delali norca, kot jo častili. Šmarnico smo posekali in zasadili bolj žlahten sorte, čeprav danes spet postaja moderna.

Letošnja pridobitev v vinogradu je nadstrešnica za zidanico. In v skriti kotiček so se takoj naselili novi stanovalci. Šmarnica Phoenicorus ochruros je naredila gnezdo in izvalila 5 jajc. Kot je kazalo so bile ptice malo presenečene nad našim obiskom, a so se prav kmalu navadile naše bližine. Na začetku so hrano prinašale bolj previdno, nato že bolj korajžno in pogosteje.

Šmarnica se s svojim ulovom po žlebu približa gnezdu, ki je postavljeno na betonsko ploščo pod nadstreškom. Mladiči spodaj so bili posneti 4.7.

Seveda sem si vzel nekaj časa, da sem fotografiral pridna starša. ko sta prinašala hrano.

Levo samček in desno samička.

Zanimivo je, da so bile vse večje kobilice servirane brez nog in brez kril.

Prva se je na našo prisotnost privadila samička. Dosti kasneje se je opogumil samček. Kot kaže je materinski nagon pri mami močnejši. Mislim, da to velja tudi pri večini ostalih živalih, ne samo pri pticah.

Zanimivo je, kako je od osvetlitve odvisno, kako opazen je samčkov oranžni rep. V zgornjem primeru je posnetek doosvetljevan z bliskavico in so peresa kar zažarela. Pri spodnjem pa so skrita v senci dopoldanskega sonca.

VIJEGLAVKA Jynx torquilla

Končno, lahko rečem. Vijeglavka je bila do nedavnega na spisku mojih fotografskih želja. Prva foto seansa se je kljub navidez enostavni nalogi končala precej klavrno. Starša sta za tisti dan že zaključila s hranjenje že skoraj odraslih mladičev.

Vedel sem, da nimam več dosti časa, saj se bodo že povsem odrasli mladiči kmalu speljali iz gnezda. Kljub slabemu vremenu in nemogoči svetlobi se odločim, da jih obiščem ponovno.

Medtem ko so prvi dan mladiči le kukali iz dupla, so tokrat že raziskovali bližnjo okolico.

Nato se je zgodilo. Prvi polet malih ptic mogoče le ni tako spektakularen kot pri nekaterih večjih vrstah, pa vendar je zanimivo doživetje.

Prvi pogumni mladič je najprej skočil stran od dupla na odžagano vejo in nato poletel na sosednje drevo. Tam je nadaljeval s svojim  značilnim oglašanjem in verjetno pričakoval svoj naslednji obrok.

Starša sta naprej hranila ostale mladiče v duplu.

Odrasla ptica je v primerjavi z "buckastimi" mladiči videti dosti bolj vitka.

Fotografiranje vijeglavk je bilo zahtevno predvsem zato, ker ob oblačnem vremenu v krošnji ob deblu skoraj ni bilo uporabne svetlobe. Skozi listje pa je narobe hodila še močna kontra svetloba z neba. Zato je bila za izenačevanje svetlobe nujno potrebna uporaba bliskavice in rezultati sploh niso slabi.

SOSEDOVE SRAKE

Že drugo leto zapored sem imel priložnost opazovati gnezdenje srake neposredno iz dnevne sobe. Gnezdile so na sosedovih smrekah sredi naselja ob glavni prometni cesti.

Kljub vsemu gnezda verjetno sploh ne bi opazil, če ne bi videval srake kako znašajo gnezdilni material v smreko čez cesto. Prepričan sem bil, da bodo srake skakljale tudi po mojem vrtu in da se bo ponudila kakšna zanimiva priložnost za fotografiranje.

Seveda je bil to račun brez krčmarja. Srake so namreč izredno previdne in menda tudi pametne ptice. Ob vsakem mojem sumljivem gibanju po vrtu so se umaknile na strehe sosedovih hiš.

V času gnezdenja so s svojega območja preganjale prav vse. Tudi naša stara muca jim je bila napoti, ko je poležavala na parkirišču.

Še najlažje jih je bilo fotografirati ob cesti, ko so bile predvsem pozorne na pešce in avtomobile.

Ob cesti najdejo tudi dovolj hrane in na splošno niso izbirčne. Srake so pravi vsejedi.

Plenijo tudi pri sosedih. Jajca jim gredo prav posebej v slast in tudi mladiči niso varni.

Ko so se mladiči speljali, jih je bilo vse polno okrog hiše, po drevju in na sosedovih strehah. Moje fotografske želje so ostale kljub potrojenemu številu srak v okolici neuslišane.

MOJ SRAKOPER

Srakoper je "moj", ker se že četrto leto zapored pojavlja na isti jasi, na istem grmu. A v resnici ne vem, če je srakoper sploh vsako leto isti. Če bi ga obročkali, bi to lahko ugotovili. Se ga pa vsako leto razveselim in letos sva se prvič srečala 12. maja.

Sedel je na svoji veji ob poti, ki mimo jase vodi v gozd. Prepričan sem bil, da bo odletel takoj, ko me bo zagledal. A se začuda ni kaj dosti menil zame. Zanimalo me je, kako blizu me bo spustil. Naredim posnetek, za katerega sem bil tudi prepričan, da bo prvi in zadnji.

Kot kaže, se res že dolgo poznava. Tako od blizu (brez maskirne oprave) sem lahko do sedaj fotografiral le vrabce v McDonaldsu.

KRAVJA ČAPLJA Bubulcus ibis

Kravje čaplje so v Škocjanskem zatoku redne obiskovalke in najraje se družijo z boškarini. Tako so posnetki kot je spodnji precej pogosti.

Ko trava že malo zraste jih je dosti težje fotografirati saj so precej manjše od velike bele in tudi od male bele čaplje.

DOG FIGHT

Dog Fight oz. zračne bitke letalskih modelov me zelo spominjajo na svatovske lete prib. Letale so povsem blizu ceste, kar je seveda dobra priložnost za zanimive posnetke.

V tem času so svatovske lete uprizarjale tudi druge ptice. Poljski škrjanci, na primer, se že veliko težje ujamejo v objektiv. Ptica je dosti manjša in težko se ji bomo v letu dovolj približali.

Vrane je težko fotografirati predvsem zaradi tega, ker so temne, če ne že povsem črne. Zato nam kak zanimiv kot svetlobe prav pride, sicer bo na fotografiji samo silhueta.

Poljska vrana.

Siva vrana.