SIVI MUHAR drugič

O sivem muharju sem že pisal, kar pa ne pomeni, da ga ob dobri priložnosti ne bom več fotografiral. Na sobotnem sprehodu sem jih opazoval skoraj na vsakem grmu in kot kaže je njihova selitev v Afriko trenutno na vrhuncu.

Za boljši posnetek si bo pač treba vzeti malo več časa. Zato sem poiskal lokacijo, kjer bi se to lahko zgodilo. Nekaj časa sem opazoval muharja na suhi rogovili in ni trajalo prav dolgo, da je začelo spet deževati. Kar pa letos ni prav nič nenavadnega. Projekt muhar se prestavi na naslednji dan, ko naj bi menda celo sijalo sonce.

Na megleno jutro sicer nisem računal, a bolj pomembno kot to, je bilo, da me je muhar čakal na isti rogovili. Kot da bi bila dogovorjena. Vendar mu moja družba ni bila najbolj všeč.

Moje postavljanje opreme je opazoval z varne razdalje na drugi strani grmovja, in kar nekaj časa je trajalo, da je prišel pogledat, kaj se dogaja pod njegovo rogovilo.

Kljub meglenemu jutru je bil jutranji posnetek še najboljši. Vse ostalo je bolj dokumentarne narave.

Sivega muharja prepoznamo po njegovem svetlem oprsju že na daleč. Prepoznaven je tudi po svojem značilnem letu za plenom in stalno vračanje nazaj na mesto, od koder je poletel. Obvlada pa tudi "kolibrijev" let, ko opreza za plenom. Trudil sem se, da bi ujel tudi to, a mi ni uspelo.

ČRNOČELI SRAKOPER 2014

Tudi rezultati letošnjega popis črnočelega srakoperja na Šentjernejskem polju žal niso prav spodbudnimi. Kot že leta poprej je bil tudi letos prvi par popisan v Hrvaškem Brodu. Pri popisu sem se pridružil Luki Božiču in Dominiku Bombku, ki že vrsto let spremljata populacijo te vrste na Dolenjskem.

Letos je za gnezdenje izbral novo lokacijo na robu vasi in lovil na vrtu in travnikih okoliških hiš.

Kljub temu da črnočeli srakoper ni največji med srakoperji, je v primerjavi z veliko sinico prav postaven (fotografija spodaj).

Med popisom smo popisovali tudi bele štorklje. Ko smo popisovali gnezdo štorklje v Dobravi pri Škocjanu, je na travnik 3 metra stran od našega avta pristal srakoper. Črnočeli srakoper številka 2! Ko smo mu sledili, smo ugotovili, da par prinaša svoj ulov na topol pri kmetiji čez cesto. Tako sta letos potrjena dva gnezdeča para na Šentjernejskem polju.

POSTOVKE Z DOBRAVE

Pred leti je Andrej Hudoklin pisal o tem, kako so včasih pri nas na Dolenjskem gnezdile južne postovke. Tega članka se je spomnil gospod Granda z Dobrave pri Šentjerneju, ko je ugotovil, da v njegovem kozolcu gnezdi par postovk. A katerih? Zato se je obrnil na avtorja članka, ta pa je organiziral ogled morebitne senzacije.

Z Daretom in Aleksandrom smo "žal" kmalu ugotovili, da so postovke navadne. A je bil obisk na Dobravi kljub temu zelo zanimiv. Gospod Granda je na splošno velik ljubitelj narave. Postovke so namreč gnezdile v eni izmed dveh gnezdilnic na kozolcu, katere je gospodar dal narediti, ko so kozolec obnavljali.

Izvedeli smo tudi, da je leto poprej v isti gnezdilnici gnezdila sova. In to še pegasta povrhu, ki sploh ni več tako pogosta v teh krajih.

Zanimivo je, da so ptice v vseh primerih zasedle levo gnezdilnico.

Mladiči so bili ravno pravšnji za obročkanje in so že zvedavo kukali iz gnezdilnice.

Z veseljem se bomo oglasili tudi drugo leto, da ugotovimo, kdo bo naselil zanimivo gnezdilnico.

PTICE IZ NAŠIH KRAJEV

S časom se nabirajo posamezni posnetki, ki niso našli mesta v dosedanjih objavah, a so po moje vredni ogleda. Tako je nastala nova rubrika - Ptice iz naših krajev.

Poljska vrana

 Bela pastirica

Rdečenoga postovka

Veliki detel

Čopasti škrjanec

Repnik

NAŠA ŠMARNICA

Do nedavnega je v našem vinogradu še rasla šmarnica, trta iz katere so se "poznavalci vin" večkrat delali norca, kot jo častili. Šmarnico smo posekali in zasadili bolj žlahten sorte, čeprav danes spet postaja moderna.

Letošnja pridobitev v vinogradu je nadstrešnica za zidanico. In v skriti kotiček so se takoj naselili novi stanovalci. Šmarnica Phoenicorus ochruros je naredila gnezdo in izvalila 5 jajc. Kot je kazalo so bile ptice malo presenečene nad našim obiskom, a so se prav kmalu navadile naše bližine. Na začetku so hrano prinašale bolj previdno, nato že bolj korajžno in pogosteje.

Šmarnica se s svojim ulovom po žlebu približa gnezdu, ki je postavljeno na betonsko ploščo pod nadstreškom. Mladiči spodaj so bili posneti 4.7.

Seveda sem si vzel nekaj časa, da sem fotografiral pridna starša. ko sta prinašala hrano.

Levo samček in desno samička.

Zanimivo je, da so bile vse večje kobilice servirane brez nog in brez kril.

Prva se je na našo prisotnost privadila samička. Dosti kasneje se je opogumil samček. Kot kaže je materinski nagon pri mami močnejši. Mislim, da to velja tudi pri večini ostalih živalih, ne samo pri pticah.

Zanimivo je, kako je od osvetlitve odvisno, kako opazen je samčkov oranžni rep. V zgornjem primeru je posnetek doosvetljevan z bliskavico in so peresa kar zažarela. Pri spodnjem pa so skrita v senci dopoldanskega sonca.

VIJEGLAVKA Jynx torquilla

Končno, lahko rečem. Vijeglavka je bila do nedavnega na spisku mojih fotografskih želja. Prva foto seansa se je kljub navidez enostavni nalogi končala precej klavrno. Starša sta za tisti dan že zaključila s hranjenje že skoraj odraslih mladičev.

Vedel sem, da nimam več dosti časa, saj se bodo že povsem odrasli mladiči kmalu speljali iz gnezda. Kljub slabemu vremenu in nemogoči svetlobi se odločim, da jih obiščem ponovno.

Medtem ko so prvi dan mladiči le kukali iz dupla, so tokrat že raziskovali bližnjo okolico.

Nato se je zgodilo. Prvi polet malih ptic mogoče le ni tako spektakularen kot pri nekaterih večjih vrstah, pa vendar je zanimivo doživetje.

Prvi pogumni mladič je najprej skočil stran od dupla na odžagano vejo in nato poletel na sosednje drevo. Tam je nadaljeval s svojim  značilnim oglašanjem in verjetno pričakoval svoj naslednji obrok.

Starša sta naprej hranila ostale mladiče v duplu.

Odrasla ptica je v primerjavi z "buckastimi" mladiči videti dosti bolj vitka.

Fotografiranje vijeglavk je bilo zahtevno predvsem zato, ker ob oblačnem vremenu v krošnji ob deblu skoraj ni bilo uporabne svetlobe. Skozi listje pa je narobe hodila še močna kontra svetloba z neba. Zato je bila za izenačevanje svetlobe nujno potrebna uporaba bliskavice in rezultati sploh niso slabi.

SOSEDOVE SRAKE

Že drugo leto zapored sem imel priložnost opazovati gnezdenje srake neposredno iz dnevne sobe. Gnezdile so na sosedovih smrekah sredi naselja ob glavni prometni cesti.

Kljub vsemu gnezda verjetno sploh ne bi opazil, če ne bi videval srake kako znašajo gnezdilni material v smreko čez cesto. Prepričan sem bil, da bodo srake skakljale tudi po mojem vrtu in da se bo ponudila kakšna zanimiva priložnost za fotografiranje.

Seveda je bil to račun brez krčmarja. Srake so namreč izredno previdne in menda tudi pametne ptice. Ob vsakem mojem sumljivem gibanju po vrtu so se umaknile na strehe sosedovih hiš.

V času gnezdenja so s svojega območja preganjale prav vse. Tudi naša stara muca jim je bila napoti, ko je poležavala na parkirišču.

Še najlažje jih je bilo fotografirati ob cesti, ko so bile predvsem pozorne na pešce in avtomobile.

Ob cesti najdejo tudi dovolj hrane in na splošno niso izbirčne. Srake so pravi vsejedi.

Plenijo tudi pri sosedih. Jajca jim gredo prav posebej v slast in tudi mladiči niso varni.

Ko so se mladiči speljali, jih je bilo vse polno okrog hiše, po drevju in na sosedovih strehah. Moje fotografske želje so ostale kljub potrojenemu številu srak v okolici neuslišane.