MEDVEDCE, RJAVI LUNJI IN RIBJI OREL

Kot sem že omenil v prejšnji objavi, me je na obisku zadrževalnika Medvedce v začetku aprila, presenetilo res veliko število rjavih lunjev. Kmalu sem ugotovil, da bodo lunji moj glavni motiv tistega dne.

Večinoma so se spreletavali nad trstičjem, redki so posedali na drevesih ob zadrževalniku. Letali so precej predvidljivo in relativno nizko, kar fotografiranje zelo olajša. Poiskati je potrebno primerno mesto, kjer se lahko skrijemo in potrpežljivo čakamo, da lunji priletijo mimo.

Lunj je v večini časa skoncentriran na dogajanje pod njim, ko opreza za svojim plenom.

Tudi če nismo zelo dobro zamaskirani, nas bo opazil precej pozno. Če pa smo zanj neopazni, bo v nizkem letu letel mimo nas in fotografiranje bo relativno enostavno. Poskrbeti moramo v glavnem za to, da nam svetloba pada s prave strani.

Ko lunj opazi plen, se s hitrim manevrom obrne in spusti proti tlom. Takrat je priložnost, da dobimo tudi fotografijo ptice z zgornje strani. Moramo pa biti malo bolj oddaljeni, ali pa za svojo prežo izkoristimo kakšno lovsko opazovalnico.

Če imamo dovolj časa in je lunjev res veliko, se bo nabralo precej posnetkov. In ni vrag, da se vmes ne najde tudi nekaj dobrih fotografij.

Rjavi lunj je precej temna ptica, zato je že pri fotografiranju potrebno upoštevati pravilno nastavitev svetlobne korekcije, sploh če imamo v ozadju samo nebo. Sicer kasneje, tudi z obdelavo fotografij, ne bo vidnih nobenih podrobnosti na spodnji strani ptice.

Če bomo na terenu dovolj zgodni, nam bo nizko jutranje sonce v pomoč. Lunja bo obsijalo tudi od spodaj, medtem ko bo izvajal svoje manevre. Višje kot bo sonce, manjše bodo možnosti za fotografiranje ptic v letu.

Okrog devete ure se je precej višje kot so letali lunji pojavila drugačna silhueta. Ribji orel! Že zelo dogo se nisva srečala. Na moje veselje se je spustil tudi malo nižje. Toliko, da sem lahko naredil nekaj uporabnih posnetkov.

Sonce se je skrilo za oblake. Kljub temu je ostalo nekaj zanimive difuzne svetlobe.

MEDVEDCE IN TOGOTNIKI

Še pred sončnim vzhodom, nekaj pred šesto uro, prispem na zadrževalnik Medvedce. Kljub temu da se dan še ni naredil do konca, je bilo v zraku nad trstičjem že zelo živahno. Sam sem v številnih ujedah prepoznal rjave lunje. V takem številu jih nisem videl še nikoli.

Ker se je obisk zgodil v začetku aprila, povrhu vsega še po malo večji vremenski spremembi, sem v resnici želel fotografirati kakšne zanimive selivce, ki bi preživeli noč v okolici zadrževalnika. Žal pa razen velike jate togotnikov, ki so se prehranjevali po okoliških njivah in travnikih, nisem opazil nič primernega.

Na moje veselje so se vsake toliko časa dvignili v zrak in naredili nekaj krogov nad zadrževalnikom.

Te ptice je čakala še zelo dolga pot in ni mi jasno, čemu je potrebno trošiti ravno pridobljeno energijo za tovrstne manevre. To preletavanje je trajalo dobre pol ure. Razmišljam, da v resnici gre za nekakšno formiranje jate pred nadaljevanjem poti.

Sledilo je še nekaj nizkih preletov nad nasipom, potem pa so začeli pridobivati na višini in odleteli v smeri severovzhod. Togotnik je ptica z zelo zanimivim svatovskim ritualom. Samci si nadenejo zelo raznoliko svatovsko opravo, s katero želijo pridobiti naklonjenost samic. Se pa to dogaja visoko na severu Evrope in Sibirije.

Za kašne bližnje posnetke ni bilo nobene prave priložnosti. Na srečo kakšen togotnik počije in nabere moči tudi kje bližje mojemu domu, na našem domačem terenu recimo.

VELIKO PRESENEČENJE - BRKATA SINICA

Ko te obvesti prijatelj, da ima na domačem terenu brkate sinice na 5 metrov, se vse spusti iz rok in gre zadevo pogledat. Pred leti sta se pri nas na Dolenjskem med obročkanjem sicer že ujeli dve brkati sinici. Poleg tega pa imamo le še en podatek iz leta 2015, ko je bil opazovan en osebek na jesenski selitvi.

Brkata sinica je resnično ptica, ki je tako med poznavalci kot med laiki deležna velikega občudovanja. Samčki so kot iz risanke, kot narisani, neverjetno simpatični. Veliko ljudi enostavno ne more verjeti, da se da takšno ptico videti tudi v Sloveniji.

Je pa to precej živahen ptič. Stalno se sprelatava med rastjem in išče kaj za pod zob.

Trenutki, ko se z njo lahko srečaš iz oči v oči, so zelo redki.

Trije samčki so se na "našem" bajerju konec marca zadrževali dober teden dni in dali priložnost dolenjskim ptičarjem, da smo se jih v miru nagledali. Ja, zdaj smo lahko pametni in rečemo, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo zopet pojavile.

POMLAD V VRBINI

Ko v Vrbino pride pomlad, se ptice, ki so tu prezimovale, počasi poslovijo. Tiste, ki so konec marca še vztrajale, so že počasi dobivale svatovsko podobo. Med zanimivejšimi je bil prav gotovo rjavovrati ponirek, eden od štirih, ki so tu prezimovali.

Mali ponirki so se pozimi družili v večjih skupinah, sedaj so razdeljeni v pare in poskušajo gnezditi na različnih lokacijah. Spodaj četvorček še v zimski opravi.

Velike jate kormoranov so sedaj zdesetkane. Nekaj parov na Savi celo gnezdi.

V začetku aprila je letos slabo vreme prizemljilo marsikaterega preletnika, ki je nato v Vrbini ostal dlje časa.

Togotniki so redni obiskovalci brežin na zadrževalniku.

Lepa popestritev so tudi dolgonogi polojniki.

Mali martinci so med pobrežniki zastopani v večjem številu.

Vedno se najde tudi kakšen zelenonogi in pikasti martinec.

Med glasnejšimi pobrežniki gnezdilci so mali deževniki.

V večjih skupinah se spreletavajo rumene pastirice.

Kupčar bo mogoče zopet gnezdil.

Poti in njive so polne čopastih škrjancev.

Pogosto lahko prisluhnemo napevu rumenega strnada.

Tudi velikega strnada se v Vrbini še da videti in slišati.

Prosniki so tu že kar nekaj časa.

Bela pastirica se rada kot baletka na oder postavi.

Fazan na golem polju je lahka tarča.

Vse to in še mnogo več na pragu naše civilizacije.

MESTNA ŽVIŽGAVKA

En sam samček race žvižgavke se je letos odločil preživeti zimo na reki Krki v centru Novega mesta. Družbo so mu delale številne mlakarice, nekaj labodov, malih ponirkov in tudi kakšna zelenonoga tukalica. Idealna priložnost za fotografiranje ptice, ki se ji sicer ne moreš kar tako enostavno približati.

Da je bila zadeva še toliko bolj enostavna, je bil na razpolago še most za pešce, pod katerim se je žvižgavka običajno gibala z enega brega na drugega. Ampak tako ne nastanejo tiste dih jemajoče fotografije, posnete tik nad vodno gladino. S fotografskega zornega kota le povprečne.

Priznam, da mi nekako ni bilo do večurnega poležavanja na bregu reke sredi mesta. Povrh vsega pa tu še sprehajalci izdatno skrbijo za uboge račke in jih hranijo s kruhom in ostalimi "dobrotami". Tako sem se moral zadovoljiti s tehniko stoje in kleče.

Tudi dan je bil bolj turoben, zato sem na koncu s fotografijami lahko povsem zadovoljen.

Žvižgavka je v teh dneh že zapustila naše kraje. Ena, tudi malo posebna raca, pa se je tu nastanila za dlje časa. Opazujemo jo že nekaj let in ne moremo ugotoviti za katerih vrst križanca gre.

3/4 BELOLIČNA GOS

Letos se je pisani druščini ptic, ki so prezimovale v Vrbini, pridružila posebna gostja. Črno belo obarvana gos je bila hitro prepoznana kot belolična gos. Ker je bila ta vrsta gosi v Sloveniji opažena le nekajkrat, so v Vrbino hiteli mnogi, da bi si ogledali to čudovito ptico.

Večjih skupin gosi letos v Vrbini nismo videli, tako je bila goska, čeprav samo ena, lepa popestritev. Večinoma se je družila s skupino labodov, včasih je plavala sama blizu obale zadrževalnika. Če so se ji občudovalci preveč približali, se je umaknila na svoj kamen stran od obale.

Sčasoma je postala prava atrakcija. Kot vsak profesionalni foto model je vedno znala nastaviti svoj lepši, desni profil. Goska ima namreč poškodovano levo oko.

Fotografije so hitro zakrožile med ljubitelji ptic. A so poznavalci kmalu ugotovili, da z obarvanostjo obrazne maske ni vse tako, kot bi pri čistokrvni belolični goski moralo biti. Ker pri nas prav bogatih izkušenj s to vrsto nimamo, so pri reševanju tega dvoma sodelovali tudi tuji strokovnjaki.

Na koncu se je zaključilo, da je goska zelo verjetno v kakšnem kolenu križana s kanadsko gosjo. To je moja kratka poljudna razlaga in prevod debate, ki se je razvila na posebni skupini namenjeni za poročanje o opazovanjih redkih vrst ptic pri nas - Rare Bird Alert Slovenija.

Kakorkoli, preživel sem še en lep dan na Vrbini. Veliko zimskih gostov se je že odpravilo, galebi so postali dosti glasnejši kot pozimi, počasi pa so se na zadrževalniku že začeli pojavljati pomladanski preletniki, med njimi čudovite reglje.

Ko bodo odleteli zadnji zimski gostje, bodo na Vrbino prišle čigre in druge gnezdilke, ki v tem okolju preživijo poletje in vzredijo svoje mladiče. Od kje je prišla in kam bo odšla naša gos, verjetno nikdar ne bomo izvedeli.

SKORAJ POZABLJENI VODOMCI

Do sedaj sem nanizal že kar nekaj objav, vezanih na dogajanje v našem malem bajerčku ob reki Temenici to poletje in skoraj pozabil na stalnega obiskovalca vodomca. Ob pestrosti vseh ostalih, manj pogostih vrst, je bil vodomec "dober" le takrat, ko kaj drugega ni bilo pred objektivom : )

Priznam, da sem se mu premalo posvetil. Tokrat je narava sama poskrbela za pravi pravcati lonček kuhaj, ki je vodomcu ponujal zelo enostaven dostop do svoje hrane. Ribic ni lovil, ampak jih je dobesedno pobiral iz majhne lužice, kjer so bile tako ali tako obsojene na smrt.

Kljub temu nisem uspel narediti nič drugega, kot nekaj klasičnih portretov v različnih svetlobnih razmerah. Nobene akcije, nobene ribice v kljunu, ...

Težko rečem, koliko vodomcev vsega skupaj je uživalo v tem izobilju. Ni bilo poredko, ko so bili ob lužici tudi trije vodomci hkrati. In prepiri so bili neizogibni. Če bi se ga resno lotil, bi gotovo imel s fotografiranjem kar dosti dela.

Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Seveda sem s fotografijami zelo zadovoljen. Tako zanimiva in barvita ptica kot je vodomec, te nikdar ne pusti ravnodušnega. Naloga za prihodnjič je torej jasna.