S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

sreda, 13. junij 2012

LONJSKO POLJE

Lonjsko polje je poplavna ravnica, ki se razteza na 511 km2 med avtocesto Zagreb - Beograd in Savo vzhodno od Siska pa vse do Stare gradiške. Več o samem parku in širšem območju si lahko preberete na spletnih straneh Park prirode Lonjsko polje. V parku je bilo do danes zabeleženih 234 ptičjih vrst od katerih jih 135 tam tudi gnezdi.


Na Lonjskem polju se gospodari še na tradicionalen način in s tem ohranja naravno dinamiko poplavljanja. Še posebej zanimiva je prosta paša živine. Najbolj znana pa je turopoljska svinja, izredno vzdržljiva vrsta, ki se na polju pase tekom celega leta ne glede na vremenske in poplavne razmere.


Vas Čigoč je proglašena za evropsko vas belih štorkelj. In teh tu res ne manjka. V času gnezdenja je v vasi menda več  štorkelj kot prebivalcev.



Vasi na robu Lonjskega polja so si med seboj podobne, nekakšna mešanica originalne tradicionalne arhitekture in nedokončane novodobne gradnje. Sem ter tja naletimo tudi na "seoski turizam", katerega toplo priporočam. Nastanjeni smo bili pri družini Ravlič v Mužilovčici 72. Zlata in Jakša sta res lepo poskrbela za nas in z veseljem ju bi zopet obiskali.


Mužilovčica je zanimiva zaradi tega, ker leži neposredno ob mrtvem rokavu Save, polnem lokvanjev, žab in čapelj, ki jih lahko opazujemo iz svoje sobe.


Spanje v 200 let stari tradicionalni hiši je svojevrstno doživetje.




Poleg dobre hrane in pijače nudijo tudi razne druge aktivnosti. Najbolj pomembno za ljubitelje ptic in narave pa je, da je Jakšin brat Nikša "renđer" v parku in nam lahko postreže z informacijami, ki nam bodo na tako velikem območju zelo koristile.


Fotografiranje štorkelj in čapelj je v teh krajih res enostavno, a me je v te kraje privabila druga ptica. Lonjsko polje, natančneje njen južni del, ornitološki rezervat Kraplje đol, je znan po največji koloniji žličark na Hrvaškem.


Za moj hobi sem si izboril zgodnje jutranje ure. Tako sem se v Kraplje đol odpravil še sredi noči. Da so jutra s sončnim vzhodom na polju naravnost mistična, mi ni treba posebej poudarjati.


Sončni vzhod sem pričakal v eni izmed dveh ornitoloških opazovalnic. Opazovalnice so sicer zaklenjene. Ključe dobite v katerem koli informacijskem centru parka, kjer kupite tudi vstopnico za obisk parka Lonjsko polje.


Stara struga je bila skoraj popolnoma suha in zato žličaric ni bilo. O tem sem bil obveščen, zato razočaranje ni bilo preveliko. Kljub temu sem lahko v preletu opazoval skupino treh žličaric, a so bile za fotografiranje predaleč.


Naslednji dan sem se podal na drug predel parka, za katerega mi je povedal Nikša. Tja se gotovo še vrnem!


Takoj ko so se razkadile jutranje meglice, so se pred mano zarisali neverjetni prizori. Na rogovilah posušenih dreves so posedali belorepci, na suhi veji grma poleg mene se je popolnoma potiho pojavila zanimiva silhueta.


S svojo prisotnostjo me je počastila močvirska uharica Asio flammeus.


Opazovala sva se kar nekaj časa, nato pa se odpravila po svojih opravkih.


Kot sem že omenil, Lonjsko polje je kraj, kamor se gotovo še vrnem.

nedelja, 10. junij 2012

BELOVRATI MUHAR 10K Ficedula albicollis


V letu 2008 je bilo na pobudo Ljubljanske sekcije DOPPSa v Krakovskem gozdu nameščenih 32 gnezdilnic namenjenih belovratemu muharju. Postavljene so bile v dveh različnih predelih gozda; v gozdu, kjer se gospodari, (levo) in v  pragozdu (desno):


Več o podrobnostih projekta lahko preberete na spletni strani Gnezdilnice. Prva uspešna gnezditev je bila potrjena šele letos, 12. maja 2012. V gnezdilnici 10K je bilo preštetih 7 turkizno modrih jajc.

foto: Dare Fekonja

O lastniku ni bilo dvoma. Takoj po našem odhodu je najdbo potrdila še samička, ki je nato nadaljevala z valjenjem. Samička se je v jutranjih urah sama hranila v okolici na približno 35 - 45 minut. Njena odsotnost z gnezda navadno ni bila daljša od 6 minut.




Hranjenje sem prvič opazil 23. maja. Samička je prinašala hrano, ki jo je večinoma nalovila sama, čeprav je bil samček s polnim kljunom hrane vedno kje v bližini. Njegova pomoč pride verjetno bolj do izraza, ko so mladiči že nekoliko večji.


FOTOGRAFIRANJE v gostem gozdu je izredno težavno. Ob sončnem vremenu svetloba pronica le na določena mesta. Imeti moramo srečo, da situacija ni prekontrastna (kar se v večini primerov ne zgodi) in da se bo naš portretiranec odločil posedeti na kakšnem takem mestu. V takem primeru si lahko pomagamo le z doosvetljevanjem z bliskavico. To počnem zelo poredko in to navadno le v dokumentarne namene.


Zgoraj - samička fotografirana z doosvetlitvijo (na isti veji kot samička dva posnetka višje) in sonce ni obsijalo veje. Ne pozabimo na malenkostno kompenzacijo bliskavice (od -2/3 do -1), da se ozadje, do katere blisk ne seže z enako močjo kot do motiva, zariše v realnih barvah in brez senc. Kljub temu je fotografija nekoliko nenaravna, a je razlika očitna.


Glede na količino posnetkov v tej objavi se zdi, da je fotografiranje ob gnezdilnici enostavno. Daleč od tega in niti približno podobno fotografiranju ob zimski krmilnici! Ena težje fotografiranih vrst v moji zbirki. In če dodam še vse vremenske in druge peripetije definitivno najtežja naloga.

1. junija sta bila obročkana oba starša in 6 malih belovratih muharjev. Hranjenje je bilo že veliko bolj intenzivno. Hranila sta jih oba, 12 X na uro.

foto: Dare Fekonja
Naša prisotnost ob gnezdu za popis, fotografiranje in obročkanje muharjev v štirih različnih dneh je bila minimalna in kot kaže, ni preprečila muharjem, da ne bi speljala mladičev. Za boljšo predstavo prilagam še fotografijo s fotografiranja staršev med hranjenjem mladičev.


Večkrat sem razmišljal, kdaj padejo vsa ta drevesa, ki padejo sama od sebe. To sem ugotovil na enem izmed fotografiranj belovratega muharja.



Zahvala in pohvala za profesionalnost in odzivnost gasilcev.

petek, 1. junij 2012

SOVA NAPADLA DOMAČINA...

... ki jo je na srečo odnesel le z lažjimi poškodbami. Naslov v stilu trenutno aktualnih zgodb o srečanjih z medvedom. V zadnji številki National Geographica se članek Romanca s kozačo začne s stavkom: "Kozače so srčne ptice, ki neustrašno branijo svoj zarod." Sam sem kozačo Strix uralensis srečal že nekajkrat, a napada še nisem doživel, ker se očitno nisem dovolj približal njenim mladičem, če so slučajno bili kje v bližini.
    Pokliče me prijatelj in pove, da je sova napadala očeta, ki je imel opravila v svojem gozdu. Seveda je branila svojega mladiča pred "vsiljivcem". Več kot uspešno, saj se je bil ta primoran umakniti s kar nekaj grdimi praskami.


Odločil sem se, da bom pri fotografiranju mladičev, gnezd in podobnih spornih situacij objavil tudi situacijo fotografiranja. S tem med drugim pokažem tudi širši življenski prostor, v katerem je fotografija nastala.


Fotografiranje sov je precej zahtevno, ker se navadno čez dan zadržujejo v senčnih delih gozda. Včasih je vredno počakati, da se mogoče kak sončni žarek prebije skozi krošnje.


Pri tako velikem mladiču starši navadno niso prav daleč. Imajo ga na očeh in v primeru nevarnosti pogumno reagirajo.



Ko se je mama sova začela oglašati s svojim zamolklim zvokom, sem vedel, da je čas za obiske pri koncu. Povedali so mi, da jo v tem delu gozda videvajo že nekaj let. Upam, da se naslednje leto spet srečava.

petek, 25. maj 2012

ŠENTJERNEJSKO POLJE

Šentjernejsko polje je s Krakovskim gozdom res prava oaza narave v dolini reke Krke in skupaj spadajo v ekološko omrežje NATURA 2000.



Obisk polja je še posebej čarobem ko ga obsijejo prvi in zapustijo zadnji sončni žarki. Vse vmes pa nam ponuja ogromno, v vseh letnih časih.



Med prvimi se na polje spustijo štorklje Ciconia ciconia.



Navadno sem po krtinah videval posedati večje število kanj, tokrat so me presenetili rjavi lunji Circus aeruginosus.


Navadna postovka Falco tinnunculus je imela uspešno leto. Med osmimi postovkami za svojim plenom opreza še nekdo?


Črni škarnik Milvus migrans! Še eno veliko presenečenje. Sicer zelo razširjena ujeda je pri nas dokaj redka.


Pastiric, prosnikov, škrjancev, strnadov in ostalih pevcev ne manjka.


Najbolj pa sem se na koncu razveselil para črnočelega srakoperja Lanius minor, ki bo očitno spet gnezdil v Hrvaškem Brodu.

sreda, 16. maj 2012

PRIBA - LETEČA HIJENA

Priba Vanellus vanellus je ptica, ki jo bomo na velikih obdelovalnih površini večkrat prej slišali kot opazili. Njeno oglašanje me še najbolj spominja na oglašanje hijen. Oddaja pa še en zanimiv zvok, in sicer z ploskanjem peruti med letom. Med vratolomnim letom samca med dvorjenjem nam lahko uspejo zanimivi posnetki.
Priba je bila tudi ena tistih ptic, ki mi je pri prvem srečanju delovala precej eksotično. K temu pripomorejo predvsem čopa na glavi in zelenkasti in vijolični lesk perja na zgornji strani.


Priba živi na zelenih površinah, poljih, barjih in podobni pokrajini, zato se ji bomo zelo težko približali. Še najlažje jo bomo fotografirali iz avtomobila z vožnjo po kolovozih med polji. Spomladi priletijo k nam v večjih jatah, nato se razselijo v manjših skupinah.




NASVET
Velikokrat jo srečamo tudi ob nizkih vodah, kjer se tudi prehranjuje. Vedno se vrača na ista mesta, kjer jo lahko v kritju počakamo in naredimo posnetke od blizu.