Lonjsko polje je poplavna ravnica, ki se razteza na 511 km2 med avtocesto Zagreb - Beograd in Savo vzhodno od Siska pa vse do Stare gradiške. Več o samem parku in širšem območju si lahko preberete na spletnih straneh Park prirode Lonjsko polje. V parku je bilo do danes zabeleženih 234 ptičjih vrst od katerih jih 135 tam tudi gnezdi.
Na Lonjskem polju se gospodari še na tradicionalen način in s tem ohranja naravno dinamiko poplavljanja. Še posebej zanimiva je prosta paša živine. Najbolj znana pa je turopoljska svinja, izredno vzdržljiva vrsta, ki se na polju pase tekom celega leta ne glede na vremenske in poplavne razmere.
Vas Čigoč je proglašena za evropsko vas belih štorkelj. In teh tu res ne manjka. V času gnezdenja je v vasi menda več štorkelj kot prebivalcev.
Mužilovčica je zanimiva zaradi tega, ker leži neposredno ob mrtvem rokavu Save, polnem lokvanjev, žab in čapelj, ki jih lahko opazujemo iz svoje sobe.
Spanje v 200 let stari tradicionalni hiši je svojevrstno doživetje.
Poleg dobre hrane in pijače nudijo tudi razne druge aktivnosti. Najbolj pomembno za ljubitelje ptic in narave pa je, da je Jakšin brat Nikša "renđer" v parku in nam lahko postreže z informacijami, ki nam bodo na tako velikem območju zelo koristile.
Fotografiranje štorkelj in čapelj je v teh krajih res enostavno, a me je v te kraje privabila druga ptica. Lonjsko polje, natančneje njen južni del, ornitološki rezervat Kraplje đol, je znan po največji koloniji žličark na Hrvaškem.
Za moj hobi sem si izboril zgodnje jutranje ure. Tako sem se v Kraplje đol odpravil še sredi noči. Da so jutra s sončnim vzhodom na polju naravnost mistična, mi ni treba posebej poudarjati.
Sončni vzhod sem pričakal v eni izmed dveh ornitoloških opazovalnic. Opazovalnice so sicer zaklenjene. Ključe dobite v katerem koli informacijskem centru parka, kjer kupite tudi vstopnico za obisk parka Lonjsko polje.
Stara struga je bila skoraj popolnoma suha in zato žličaric ni bilo. O tem sem bil obveščen, zato razočaranje ni bilo preveliko. Kljub temu sem lahko v preletu opazoval skupino treh žličaric, a so bile za fotografiranje predaleč.
Naslednji dan sem se podal na drug predel parka, za katerega mi je povedal Nikša. Tja se gotovo še vrnem!
Takoj ko so se razkadile jutranje meglice, so se pred mano zarisali neverjetni prizori. Na rogovilah posušenih dreves so posedali belorepci, na suhi veji grma poleg mene se je popolnoma potiho pojavila zanimiva silhueta.
S svojo prisotnostjo me je počastila močvirska uharica Asio flammeus.
Opazovala sva se kar nekaj časa, nato pa se odpravila po svojih opravkih.
Kot sem že omenil, Lonjsko polje je kraj, kamor se gotovo še vrnem.
.jpg)
