ISKANJE VELIKE PTICE

Med letošnjimi novoletnimi počitnicami nas je pot zanesla na Madžarsko, natančneje v nacionalni park Kiskunsagi. Zimski čas sicer ne ponuja tako velike vrstne pestrosti kot čas gnezditve ali čas spomladanske in jesenske selitve. Nas je v park zvabila tako poleti kot pozimi prisotna velika droplja.

Čeprav je število dropelj na Madžarskem največje prav v parku Kiskumsagi, je bila možnost, da bomo dropljo v resnici našli, zelo majhna. Malo preveč smo računali na informacijski center nacionalnega parka, ki je bil med prazniki žal zaprt. Tako smo se po prostranih ravnicah parka potepali bolj na slepo.

Število prezimujočih gosi na območju je nepredstavljivo. Premiki po zraku so bili podobni lanskim predstavam pinož pri nas.

Sem ter tja nas je preletela tudi kakšna jata žerjavov.

Ne vem zakaj, a še zanimivejše je te elegantne ptice opazovati na tleh.

Čeprav o droplji ni bilo ne duha ne sluha, je bilo raziskovanje parka zelo zanimivo. Čudovita pokrajina in preprostost podeželja je name naredila velik vtis. Ker se pozimi kmalu stemni, je bilo časa dovolj tudi za raziskovanje lokalnih kulinaričnih značilnosti.

Kaj vse se da v nacionalnem parku videti, si lahko pogledate v izredno zanimivem dokumentarnem filmu mladega naravoslovnega fotografa: The invisible Wildlife Photographer - Bence Mate. 

Park ponuja izredne fotografske priložnosti, zato bi ga bilo vredno še kdaj obiskati in si vzeti malo več časa, še bolje v kakšnem drugem letnem času.

FLAMINGO NA DOLENJSKEM !

Flamingo, po slovensko plamenec, po latinsko Phoenicopterus ruber, je ptica, ki jo poznamo iz poljudno znanstvenih dokumentarcev in jo v naših krajih res ne pričakujemo. Zadnja leta večja jata prezimuje pri naših italijanskih sosedih, posamezne osebke tako občasno zanese tudi na našo obalo. Opazovanja te "eksotične" ptice na celini pa so izjemno redka.

V začetku novembra nas je na Dolenjskem razveselila že velika jata žerjavov, ki nas ni le preletela, temveč tudi prenočila na travniku ob Temenici. Jata je štela okrog 400 glasnih ptic - prizor, ki te ne pusti ravnodušnega.

Sam sem ta prizor zamudil. Sem pa na istem kraju opazoval prelet manjše jate, ki je štela 91 osebkov. Zanimivo je bilo, da se je nato jata razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot v smeri jugo-zahod, drugi pa povsem na jug.

Težko bi se odločil, kateri obisk je name naredil večji vtis, a je bila fotografska izkušnja s plamenci neprimerljivo večja. V nedeljo zjutraj je zazvonil ornitološki alarm, ki bi bil zelo primeren za prvoaprilsko šalo. V dobrih petnajstih minutah smo bili že na poti do lokacije, kjer so bile ptice opažene.

Seveda ni bilo nobenega zagotovila, da nas bosta plamenca tam tudi počakala. Na srečo sta imela dosti dela s prehranjevanjem in videti je bilo, da se jima nikamor ne mudi.

Ko smo že mislili, da razen sprehajanja po travniku in pomakanja glave v vodo poplavljenega travnika ne bosta uprizorila nič posebnega, je v vasi nekaj počilo. Elegantni in hkrati štorasti ptici sta se pognali v beg.

Nekajkrat sta plamenca zaokrožila nad nami in se očitno odločila, da je bil preplah lažen.

Pristala sta nazaj, tokrat na sredino poplave, na naše veselje še bližje kot prej.

Posijalo je tudi sonce in odrasla ptica je zasijala v vsej svoji lepoti. Po tednu deževja je bil to pravi balzam za oči. In prav to slabo vreme minulih dni je ti dve ptici prizemljilo v naših krajih.

Odrasli barviti plamenec in mladič sta se na tem poplavljenem travniku ob Temenici zadrževala nekaj dni. Mi smo ju zapustili po dvajsetih minutah nepozabnega druženja.

VELIČASTNI JASTREBI II.

Prvo nepozabno srečanje s temi pticami sem opisal že pred tremi leti v eni izmed objav in do letošnjega poletja se z njimi nisem več srečal. Letos se mi je na letnem dopustu na otoku Rabu od daleč pokazal en osebek in nato še tri ptice na preletu preko kobariškega Stola. A za fotografiranje ni bilo prave priložnosti. "Letos je sreča na moji strani," si rečem in za krompirjeve počitnice splaniram otok Cres, kjer bi se moja želja lahko uresničila.

V kraju Beli, na severnem delu otoka Cres, se nahaja ekološko-raziskovalni center za zaščito narave, ki se ukvarja tudi z zaščito te zelo ogrožene vrste in nudi zavetje in oskrbo pomoči potrebnim pticam. Na vzhodni obali otoka sta na pobudo centra nastala tudi dva ornitološka rezervata, namenjena predvsem beloglavim jastrebom.

Pogoji za uspešno fotografiranje bi bili blizu idealnih, če mi ne bi zagodlo muhasto vreme. Bil sem zelo presenečen, da so se v tako turobnem in vetrovnem dnevu jastrebi sploh pojavili na nebu. Fotografiranje iz obupa se je prvi dan končalo zelo hitro. Rezultat pa je bil nekaj črnih silhuet, kjer o barvah ni bilo ne duha ne sluha.

Nekaj mi je govorilo, naj pustim gumb za brisanje posnetkov pri miru. Mogoče se bo dalo doma vseeno kaj narediti iz tega materiala. Edina rešitev, ki je delovala, je bila res močna obdelava in črno bela tehnika.

Konec koncev sem z rezultatom prav zadovoljen : )

Naslednjega dne so "vremena Kranjcem se zjasnila" in jastrebi so to hitro izkoristili. Kaj pa zdaj? Ptice so bile že visoko na nebu in očitno niso imele prav nobenega razloga, da se spustijo nazaj dol.

Tako lepo vreme smo nameravali izkoristiti za pohajkovanje po čarobnem severnem delu otoka imenovanem Tramontana. Do Belija, kjer je izhodišče za večino poti, vodi ozka zavita cesta prav nad severnim ornitološkim rezervatom. Nekje na polovici poti med vožnjo moj sin Dan reče: "Oči, so to tudi jastrebi?"

V našo smer, v višini ceste so jadrali trije, od blizu še toliko mogočnejši. Svetloba tudi tokrat ni padala iz idealne smeri, jastrebi pa so bili čedalje bližje in kmalu za tem celo preblizu.

Za trenutek sem dobil občutek, da jim je malo mar za človečka s fotoaparatom.

Tudi tokrat je bilo zaradi slabih svetlobnih pogojev kar nekaj čaranja pri obdelavi fotografij. Barve so daleč od idealnih, saj je bilo potrebno za osvetlitev senčnih delov precej korekcij. 

Medtem ko smo raziskovali pravljično Tramontano, njene pastirske poti, kamnite labirinte in zapuščene vasi, so nas visoko na nebu spremljali jastrebi. Včasih posamezna ptica, včasih skupine tja do dvajset osebkov. Obisk zavetišča in mesta Beli je bil planiran za zadnji dan, pa vreme zopet ni sodelovalo. Zato se vrnemo ob prvi priložnosti.

Beli, Cres

ČAPLJICA ali MALA BOBNARICA

Tam nekje v začetku avgusta so se na spletnih galerijah z naravoslovno tematiko začele pojavljati čapljice, naše najmanjše čaplje. Ko sem dobil obvestilo še z domačega terena, je bil čas za akcijo.

Dostop do "našega" bajerja je sredi poletja precej otežen; če prištejem še vse krvosese in popolno kontra svetlobo, so kvalitetne fotografije misija nemogoče.

Kljub vsemu se zamaskiram in čakam na kakšno priložnost, vsaj za dokumentarni posnetek.

V dobre pol ure so mi pred objektiv prišle najmanj tri različne čapljice.

Verjetno gre za seleče se osebke, saj čapljice v gnezditvenem času v bajerju nismo videvali.

Spreletavale so se sem ter tja po bajerju, se skrivale v rogozu in spet lovile na suhem potopljenem grmičevju. Ko sem zaključil s seanso, se je izkazalo, da čapljice niso niti približno tako plašne in previdne kot njihove večje sorodnice.

Redni obiskovalec na bajerju je tudi vodomec, gnezdile pa so tukalice, mali ponirek, labod, verjetno tudi kakšen mokož in ostale manjše ptice v rogozu, kot npr. močvirska trstnica in rakar.

Kljub zelo slabim robnim pogojem sem z rezultatom lahko povsem zadovoljen. Seveda je bilo potrebno kar nekaj potrpljenja pri obdelavi fotografij. Nauk zgodbe: ne obupaj pri še tako slabih svetlobnih pogojih. Enako velja tudi za vreme.

SAFARI V PICERIJI

Kjer se prehranjujemo ljudje, gotovo za nami ostane kaj za pod zob tudi za živali. Ptice to še posebej spretno izkoriščajo. Najpogosteje so to vrabci, včasih tudi kakšne bolj pisane sorte.

Scena je običajno nekaj takega:

Brez kakšnega posebnega truda lahko fotografiramo našega pernatega gosta že s telefonom ali fotoaparatom, ki ima vsaj nekaj zooma. Nastala fotografija pa tudi ne bo kaj prav posebnega.

Za bolj zanimiv posnetek se bo spet potrebno spustiti na nivo obiskovalca. Da nam ne bo treba v gostilni ležati na tleh, bo zelo prav prišel vrtljivi LCD zaslon.

TEHNIKA

Rubrike tehnika v mojih objavah že dolgo časa ni preprosto zato, ker že 10 let fotografiram z isto opremo: objektiv Canon 400 mm, f 5.6 L in zadnjih 8 let ohišje Canon 7D. To opremo uporabljam izključno za fotografiranje ptic. Na potovanjih in družinskih izletih pa me spremlja manjši fotoaparat mikro 4/3 sistema, ki sem ga že opisal v eni izmed objav. Za fotografije ščinkavca sem uporabil objektiv 40-150 mm, f 4.0-5.6 (80-300 mm), kar je bilo na tako majhni razdalji že dovolj za lepo neostrino ozadja. Vrtljivi LCD zaslon je zadevo še dodatno olajšal.

ZLATA VRANA - ZLATOVRANKA

Zlata, zelena, plava in še marsikakšna vrana, danes poimenovana zlatovranka Coracias garrulus. Kakorkoli že poimenovana, pri nas v zadnjih letih izredno redka. Posamezni pari sicer občasno gnezdijo na severo vzhodu Slovenije. Druga možnost za opazovanje pa je naključno srečanje te čudovite ptice na selitvi čez naše kraje.

Nekega majskega popoldneva, natančneje 23. maja, so me pritegnili prvič pokošeni travniki, na katerih se je prehranjevalo veliko ptic.

Poleg ptic je bilo na travniku tudi nekaj zajcev in zvedavi srnjak, ki jo je hitro ucvrl na varno.

Potem se je po krošnjah spreletela ptica, ki je tu definitivno nisem pričakoval. Na srečo je bil fotoaparat že pripravljen in dokumentarni posnetek hitro narejen.

Ptica je lovila na pokošenem travniku, potem pa odletela čez travnik in njivo, na posušeno drevo. Doma sem na posnetkih ugotovil, da je s seboj nesla tudi ulovljeni plen in zadeva je postala še toliko bolj zanimiva.

Gnezdenje zlatovranke v naših koncih bi bila za nas, ptičarje, prava mala senzacija.

Območje smo obiskovali še nekaj dni za tem a ptice ni bilo več na spregled.

OBOŽUJEM PRODNIKE

Pred leti sem preležal ure in ure v nemogočem položaju, preden sem ugotovil, da so prodniki povsem neplašni - idealni za fotografiranje brez maskirne oprave. Takrat so mi jo zagodli spremenljivi prodniki.

Tokrat sem na pomladanski selitvi zalotil res majhnega pobrežnika, ki je stopicljal po obrežju v vrbinski akumulaciji. Sprva sem poskušal narediti dokumentarni posnetek, da ugotovim za katerega ptiča sploh gre.

Kmalu sem ugotovil, da gre za malega prodnika Calidris minuta in da se prav dosti ne zmeni za mojo prisotnost. To sicer ne pomeni, da bi lahko brezglavo letal za njim. Počasi in z občutkom se mu je dalo lepo približati.

Mali prodnik ni nič večji od domačega vrabca, zato je za dober posnetek potrebno priti res blizu. Tam nekje pri petih metrih mi je naklonil celo malo pozornosti.

Od tu naprej je bilo potrebno na vse štiri in na kocu na trebuh v blato in mulj. Prodniki so pač prodniki. V veselje mi je "delati" z njimi : )