HUDOURNIKI - Rab I.

Letošnji dopust na otoku Rabu smo si nastanitev delili z glasnimi sosedi, sivimi hudourniki. Sam bi jih sicer poimenoval rjavi. Zakaj se imenuje sivi, nisem uspel raziskati. Pri nas na celini v glavnem videvamo njegovega bližnjega sorodnika, črnega hudournika, ki pa je res črn.

Je pa res, da so pred sončnim vzhodom res videti povsem sivi.

Vsem, ki so kdaj na morju opazovali lastovkam podobne, zelo glasne ptice, ki so se v jatah podile okrog cerkvenih zvonikov in ostalih stavb starih mestnih jeder, je jasno, da gre za izredno hitre in spretne letalce.

Fotografiranje teh ptic zaradi njihove hitrosti in nenadnih in sunkovitih manevrov res ni mačji kašelj. Imel sem srečo, da je nekaj parov gnezdilo prav na naši hiši in nekaj na sosednjih v naselju. Tako sem zgodnja jutra preživel z občudovanjem in fotografiranjem teh čudovitih ptic.

Sivi hudourniki so gnezdili pod strešno opeko in niti približno mi ni jasno, kako prenašajo temperaturo pod razbeljenimi strešniki. Očitno brez težav.

S fotografiranjem sem začel običajno takoj po sončnem vzhodu, da je bilo sonce dovolj nizko in je osvetljevalo hudournike od spodnje strani. Zato je včasih rjava barva njihovega perja skoraj zlato rumeno žarela.

Še najlažje jih je bilo ujeti, ko so v nizkem letu zvrnjeni na bok leteli mimo naše terase. Bil pa je problem, ker v glavnem niso prišli dovolj blizu. Če pa so že prileteli bližje, se je to zgodilo s preveliko hitrostjo, da bi jih lahko ujel v objektiv.

Ker se je predstava odvijala vsako jutro, sem imel na razpolago dovolj priložnosti da ujamem različne faze njihovega leta. Moram priznati, da je tu fotografu v veliko pomoč funkcija avtomatskega ostrenja, ki prepoznava ptico v letu. Tu so sodobni brezzrcalni fotoaparati, ki to funkcijo imajo, v veliki prednosti pred klasičnimi zrcalorefleksnimi modeli.

Klasična zrcalorefleksna tehnika tako hitrim pticam, kot so hudourniki, najverjetneje ne bi bila kos. Vsaj v letu, ko ptica leti direktno proti nam ne, oz. bi bil uspeh posledica srečnega naključja ali kakšne druge spretnosti fotografa. Na primer, da bi ptico v letu lovil z vnaprej določeno točko fokusa...

Kljub mojemu navdušenju nad sodobno tehniko, moram priznati, da posnetki niso povsem brezhibni. Na večini posnetkov je narejenega kar nekaj izreza, uporabljene so visoke ISO nastavitve, kvaliteta pa je tako zadovoljiva "le" za objavo na spletu.

Do osme ure zjutraj so se hudourniki razgubili. Vrnili so se zopet pozno popoldan. Takrat je bilo sonce na povsem napačni strani in svetloba za fotografiranje neuporabna. V slabem tednu sem samo s hudourniki napolnil spominsko kartico s približno 1200 posnetki. Končni izplen je bil 20 uporabnih fotografij.

PRO CAPTURE MODE in SIVI MUHAR

Pri fotografski tehniki odkrivanja tople vode ni več veliko. Klasični zrcalnorefleksni fotoaparati so se umaknili pred brezzrcalnimi, ki pa sem ter tja presenetijo s kakšno novostjo, ki je v resnici uporabna. Ena izmed njih je gotovo PRO CAPTUR MODE. In če se ne motim, se je ta funkcija pojavila prvič v Olympusovih modelih  E-M1 serije.

Zakaj gre? Gre za funkcijo, ki je še posebej uporabna pri fotografiranju ptic. Pri fotografiranju take ali drugačne akcije, se nam pogosto zgodi, da zamudimo tisti pravi trenutek. Funkcija PRO CAPTURE nam je tu v veliko pomoč.

Primer: želimo ujeti ptico, ko pristaja na svoje priljubljeno mesto. Po klasični metodi bo naš reakcijski čas najverjetneje predolg in ko bo fotoaparat sprožil, bo ptica že sedela na vejici. Če uporabimo brezzrcalni fotoaparat s funkcijo PRO CAPTUR, bomo pravi trenutek ujeli brez težav.

Zadeva deluje tako, da fotoaparat fotografira neprekinjeno z veliko hitrostjo, medtem ko držimo sprožilec do polovice, a teh posnetkov ne shranjuje. Šele potem, ko pritisnemo sprožilec do konca shrani določeno število posnetkov, ki so se zgodili, preden smo sprožilec pritisnili do konca. Sama funkcija ima ogromno nastavitev. Hitrost zaporednih posnetkov, število posnetkov, ki se zapišejo ob proženju, način ostrenja itd. Pri tem pri najvišjih nastavitvah zaporedno avtomatsko ostrenje ne deluje, pri nekoliko nižjih pa.

Ima pa ta funkcija tudi nekaj stranskih učinkov. Je energijsko precej požrešna. In če bomo to funkcijo veliko uporabljali, se nam bo zelo hitro nabrala enormna količina posnetkov, saj pri najvišjih nastavitvah fotoaparat proži kar s 35 posnetki na sekundo.

No, čisto enostavno vse skupaj tudi ni. Še posebej pomembno je, kako bomo nastavili ostrino. Pri najvišji hitrosti bo fotoaparat izostril le prvi posnetek, pri nižjih pa lahko nastavimo, da sledi motivu. Prvi fotoaparati s to funkcijo pa imajo pri sledenju motiva kar nekaj težav, zato je bolje, da si točko ostrine prednastavimo in upamo, da se bo v ravnini fokusa kaj ujelo. Je pa tudi pri tej metodi potrebno kar nekaj vaje in sreče.

Brez funkcije PRO CAPTURE bi se moral zadovoljiti s povsem drugačnimi, bolj statičnimi posnetki, s katerimi pa tudi ni prav nič narobe. Ok, malo pretiravam. Seveda gre tudi brez te funkcije. Gotovo pa je izplen s funkcijo CAPTURE PRO veliko večji.

MEDVEDCE, RJAVI LUNJI IN RIBJI OREL

Kot sem že omenil v prejšnji objavi, me je na obisku zadrževalnika Medvedce v začetku aprila, presenetilo res veliko število rjavih lunjev. Kmalu sem ugotovil, da bodo lunji moj glavni motiv tistega dne.

Večinoma so se spreletavali nad trstičjem, redki so posedali na drevesih ob zadrževalniku. Letali so precej predvidljivo in relativno nizko, kar fotografiranje zelo olajša. Poiskati je potrebno primerno mesto, kjer se lahko skrijemo in potrpežljivo čakamo, da lunji priletijo mimo.

Lunj je v večini časa skoncentriran na dogajanje pod njim, ko opreza za svojim plenom.

Tudi če nismo zelo dobro zamaskirani, nas bo opazil precej pozno. Če pa smo zanj neopazni, bo v nizkem letu letel mimo nas in fotografiranje bo relativno enostavno. Poskrbeti moramo v glavnem za to, da nam svetloba pada s prave strani.

Ko lunj opazi plen, se s hitrim manevrom obrne in spusti proti tlom. Takrat je priložnost, da dobimo tudi fotografijo ptice z zgornje strani. Moramo pa biti malo bolj oddaljeni, ali pa za svojo prežo izkoristimo kakšno lovsko opazovalnico.

Če imamo dovolj časa in je lunjev res veliko, se bo nabralo precej posnetkov. In ni vrag, da se vmes ne najde tudi nekaj dobrih fotografij.

Rjavi lunj je precej temna ptica, zato je že pri fotografiranju potrebno upoštevati pravilno nastavitev svetlobne korekcije, sploh če imamo v ozadju samo nebo. Sicer kasneje, tudi z obdelavo fotografij, ne bo vidnih nobenih podrobnosti na spodnji strani ptice.

Če bomo na terenu dovolj zgodni, nam bo nizko jutranje sonce v pomoč. Lunja bo obsijalo tudi od spodaj, medtem ko bo izvajal svoje manevre. Višje kot bo sonce, manjše bodo možnosti za fotografiranje ptic v letu.

Okrog devete ure se je precej višje kot so letali lunji pojavila drugačna silhueta. Ribji orel! Že zelo dogo se nisva srečala. Na moje veselje se je spustil tudi malo nižje. Toliko, da sem lahko naredil nekaj uporabnih posnetkov.

Sonce se je skrilo za oblake. Kljub temu je ostalo nekaj zanimive difuzne svetlobe.

MEDVEDCE IN TOGOTNIKI

Še pred sončnim vzhodom, nekaj pred šesto uro, prispem na zadrževalnik Medvedce. Kljub temu da se dan še ni naredil do konca, je bilo v zraku nad trstičjem že zelo živahno. Sam sem v številnih ujedah prepoznal rjave lunje. V takem številu jih nisem videl še nikoli.

Ker se je obisk zgodil v začetku aprila, povrhu vsega še po malo večji vremenski spremembi, sem v resnici želel fotografirati kakšne zanimive selivce, ki bi preživeli noč v okolici zadrževalnika. Žal pa razen velike jate togotnikov, ki so se prehranjevali po okoliških njivah in travnikih, nisem opazil nič primernega.

Na moje veselje so se vsake toliko časa dvignili v zrak in naredili nekaj krogov nad zadrževalnikom.

Te ptice je čakala še zelo dolga pot in ni mi jasno, čemu je potrebno trošiti ravno pridobljeno energijo za tovrstne manevre. To preletavanje je trajalo dobre pol ure. Razmišljam, da v resnici gre za nekakšno formiranje jate pred nadaljevanjem poti.

Sledilo je še nekaj nizkih preletov nad nasipom, potem pa so začeli pridobivati na višini in odleteli v smeri severovzhod. Togotnik je ptica z zelo zanimivim svatovskim ritualom. Samci si nadenejo zelo raznoliko svatovsko opravo, s katero želijo pridobiti naklonjenost samic. Se pa to dogaja visoko na severu Evrope in Sibirije.

Za kašne bližnje posnetke ni bilo nobene prave priložnosti. Na srečo kakšen togotnik počije in nabere moči tudi kje bližje mojemu domu, na našem domačem terenu recimo.

VELIKO PRESENEČENJE - BRKATA SINICA

Ko te obvesti prijatelj, da ima na domačem terenu brkate sinice na 5 metrov, se vse spusti iz rok in gre zadevo pogledat. Pred leti sta se pri nas na Dolenjskem med obročkanjem sicer že ujeli dve brkati sinici. Poleg tega pa imamo le še en podatek iz leta 2015, ko je bil opazovan en osebek na jesenski selitvi.

Brkata sinica je resnično ptica, ki je tako med poznavalci kot med laiki deležna velikega občudovanja. Samčki so kot iz risanke, kot narisani, neverjetno simpatični. Veliko ljudi enostavno ne more verjeti, da se da takšno ptico videti tudi v Sloveniji.

Je pa to precej živahen ptič. Stalno se sprelatava med rastjem in išče kaj za pod zob.

Trenutki, ko se z njo lahko srečaš iz oči v oči, so zelo redki.

Trije samčki so se na "našem" bajerju konec marca zadrževali dober teden dni in dali priložnost dolenjskim ptičarjem, da smo se jih v miru nagledali. Ja, zdaj smo lahko pametni in rečemo, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo zopet pojavile.

POMLAD V VRBINI

Ko v Vrbino pride pomlad, se ptice, ki so tu prezimovale, počasi poslovijo. Tiste, ki so konec marca še vztrajale, so že počasi dobivale svatovsko podobo. Med zanimivejšimi je bil prav gotovo rjavovrati ponirek, eden od štirih, ki so tu prezimovali.

Mali ponirki so se pozimi družili v večjih skupinah, sedaj so razdeljeni v pare in poskušajo gnezditi na različnih lokacijah. Spodaj četvorček še v zimski opravi.

Velike jate kormoranov so sedaj zdesetkane. Nekaj parov na Savi celo gnezdi.

V začetku aprila je letos slabo vreme prizemljilo marsikaterega preletnika, ki je nato v Vrbini ostal dlje časa.

Togotniki so redni obiskovalci brežin na zadrževalniku.

Lepa popestritev so tudi dolgonogi polojniki.

Mali martinci so med pobrežniki zastopani v večjem številu.

Vedno se najde tudi kakšen zelenonogi in pikasti martinec.

Med glasnejšimi pobrežniki gnezdilci so mali deževniki.

V večjih skupinah se spreletavajo rumene pastirice.

Kupčar bo mogoče zopet gnezdil.

Poti in njive so polne čopastih škrjancev.

Pogosto lahko prisluhnemo napevu rumenega strnada.

Tudi velikega strnada se v Vrbini še da videti in slišati.

Prosniki so tu že kar nekaj časa.

Bela pastirica se rada kot baletka na oder postavi.

Fazan na golem polju je lahka tarča.

Vse to in še mnogo več na pragu naše civilizacije.