ZLATA URA Zlato fotografsko uro že vsi poznamo. To je takrat, zjutraj in zvečer, ko je svetloba tako čarobna, mehka in topla. Kontrasti nikdar preveliki in beline nikdar prežgane. Zato prilagam dve fotografiji, da se spomnimo, o čem je govora.
BELA URA Za ta izraz sicer še nisem slišal. Sam pa imam ob tem v mislih tiste dni, ko ni o soncu in o barvah ne duha ne sluha, nebo pa prekrivajo nizki težki oblaki. Prejšnji vikend, ko je bilo vse skupaj na meji med dežjem in snegom, se kljub temu odpravim na teren.
Počakati je treba, da se zgodi kaj zanimivega. Deževnika nista počela nič pretresljivega, dokler nista začela uprizarjati nekakšen obred zapeljevanja, predvidevam. Čakal sem, da se končno zgodi tudi tisto, pa se ni (še ne). Ohranjala sta dostojno varnostno razdaljo.
Ker svetlobe in barv ni, se toliko bolj posvetimo postavitvi - kompoziciji posnetka. Ker je posnetek barvno tako ubit, bi verjetno še najbolje izpadel v črno-beli tehniki.
MODRA URA Ko sonce zaide in ostane še nekaj svetlobe, se ta na fotografiji obarva modro. Podobno je tudi fotografiranje v senci tik pred sončnim zahodom. V kombinaciji s s soncem osvetljenim ozadjem ali odsevom na vodni gladini, je efekt še toliko boljši.
Kmalu za tem, če ne že prej, se ptice počasi umirijo in s fotografiranjem bo potrebno počasi zaključiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar