3:0 ZA PIKASTEGA MARTINCA

Včasih na terenu preprosto veš, da se bo nekaj ujelo. Med vsemi možnostmi pa je gotovo kakšna, ki je bolj zaželena kot vse druge. Obisk Vrbine je že ena takih lokacij. Tokrat sem si na piko vzel pikastega martinca. Pod maskirno opravo sem se kuhal v enem izmed nadomestnih habitatov, ki so zaenkrat še v nastajanju.

Najprej sta se mi približali dve mladostni zelenonogi tukalici.

Fotografije so nastale konec julija, v času, ko je večina mladičev že samostojnih.

Malo bližje so se zvedavo spreletavale mlade bele pastirice.

Edini martinec, ki sem ga uspel ujeti, ni bil pikasti, ampak "le" mali.

Pikasti je sicer priletel v moj domet kar trikrat, a se mu je tako hitro mudilo naprej, prehitro za moj reakcijski čas. Ob desetih je postalo že hudičevo vroče in počasi sem se pobral domov. 3:0 za pikastega martinca.

Prizorišče dogajanja.