TOGOTNIK, NASLEDNJE PRESENEČENJE

"Naš" mali bajerček je kar vabil in vabil ptice na pojedino, ki se je počasi bližala koncu. Naslednji meni ljubi obiskovalec je bil togotnik. Še eden pobrežnik, katerega velikost me je presenetila. V resnici sploh ni tako velik, kot se mi je zdelo.

Kadar opazuješ ptico v daljavi skozi daljnogled ali spektiv, zelo težko oceniš velikost ptice, razen če jo opazuješ poleg ptice, katere velikost ti je dobro znana. Ko sem opazoval togotnika poleg cararja, mi nekaj ni štimalo. Carar je bil gromozanski.

V ozadju se je sprehajal tudi zelenec, kar je sliko še dodatno spravilo iz proporcev. Tudi iz te perspektive je bilo letošnje dogajanje na bajerju izredna izkušnja. Opazovanje toliko različnih vrst ptic iz neposredne bližine je nepozabno doživetje.

Poleg tega, da si lahko ogledaš vse podrobnosti na ptici sami, je predvsem zanimivo od blizu opazovati njihova vsakdanja opravila. Teh ni prav veliko: prehranjevanje, počitek, prehranjevanje, urejanje perja, prehranjevanje in sem ter tja kakšen ravs za boljši kos blata, kjer je na razpolago več dobrot.

Togotnik se je kar hitro sprijaznil z mojo prisotnostjo. Dovolil je fotografiranje brez maskirnih pripomočkov na pičlih nekaj metrov. Tako je ostala le še ena neprijetnost - poležavanje na trebuhu.

Togotnik je veliko hrane našel tudi na povsem suhem delu bajerja.

Tudi togotnik se je na bajerju zadrževal le nekaj dni. Natočil polno in nadaljeval svoje potovanje.

MALO PRESENEČENJE

Med pričakovanimi obiskovalci "našega" izsušenega bajerja so se začeli pojavljati bolj zanimivi gostje. Naj prvega omenim najmanjšega med njimi - malega prodnika. Z malim prodnikom sem se v naši bližini že srečal na spomladanski selitvi pred dvema letoma v Vrbini. Takrat je bilo fotografiranje izredno enostavno.

Z leve: močvirski martinec, pikasti martinec in mali prodnik.

Tokrat temu ni bilo tako. Prodnik si je za svoje varovanje omislil ostale pobrežnike, ki so bili tu na enaki misiji - pojesti čim več, v čim krajšem času. Če je karkoli zmotilo večje kolege, da so sfrčali, jim je mali prodnik, nebodigatreba, sledil.

Ker so mi prodniki eni najljubših ptičev, sem seveda vztrajal, dokler mi ni prikorakal dobesedno pred objektiv. Mali prodnik se je ustavil le za tri dni, zato priložnosti za boljši posnetek ni bilo več.

MOČVIRSKI MARTINEC in mali prijatelj

Kadar se močvirski martinec pojavi v tako imenitni družbi kot so mokož, kozica, togotnik, mali prodnik in njegova kolega pikasti in zelenonogi martinec, takrat kar nekako ne pride do izraza. To je seveda moje, precej krivično mnenje. A tako pač je. Vedno bolj pritegnejo vrste, ki se v naših krajih redkeje pojavljajo, ali pa nam bolj poredko pridejo pred objektiv.

Ob tako izjemnih pogojih za fotografiranje kot jih je letos ponujal "naš" bajer, je tudi močvirski martinec prišel na vrsto. Še več. Ker je bil prisoten veš čas in je dobesedno skakal pred objektiv, se je nabralo kar nekaj posnetkov.

Na teren sem prihajal še v zavetju noči in začel fotografirati takoj, ko so svetlobne razmere to dovoljevale. Zato modrikast nadih na fotografijah.

Ko sonce vzide, se svetloba v zelo kratkem času popolnoma spremeni. Iz hladno modre v žareče oranžno. V bistvu gre za odseve obvodnega rastja, ki je obsijano s toplo jutranjo svetlobo.

Te razmere ne trajajo prav dolgo, zato se pač fotografira, kar je trenutno na razpolago.

Ko se svetloba normalizira, se je potrebno osredotočiti na kakšno zanimivo dejavnost. Na prehranjevanje recimo. Pobrežniki to počno precej intenzivno, zato nam dovolj svetlobe kar prav pride.

Pobrežnikom običajno tekne vse, kar živi v blatu. Potem ko je vode počasi začelo zmanjkovati in so bile ribice ujete v plitvinah, so postale pogosta jed na njihovem jedilniku.

Po osmi uri je sredi avgusta sonce postalo že precej močno in poležavanje pod maskirno opremo na soncu ni bilo več prijetno. Tudi ptice so zmanjšale svoje aktivnosti.

Popoldan je bila svetloba na bajerju manj primerna za fotografiranje. Obvodna vegetacija je hitro metala senco na vodno površino. In sonce se je kmalu skrilo za hrib na zahodni strani. Nekaj zanimivih možnosti je ponujalo le fotografiranje v kontra svetlobo.

Nekega lepega dne je močvirski martinec dobil zanimivega malega prijatelja. Več o tem prihodnjič.

MESTNA LASTOVKA - HITRA KOT STRELA

Drugi del našega koronskega letnega dopusta smo preživeli na Rogli. Že prvo jutro mi je v oči padla velika jata mestnih lastovk, ki je bila zbrana na drevesih v bližini jezera na vrhu smučišča. Za fotografiranje bolj kot ne od spodaj navzgor pozicija ni bila najboljša.

Nato so posamezne lastovke izmenoma hodile lovit nad vodno gladino jezera. Ta njihova aktivnost je bila že dosti bolj zanimiva in jutranja svetloba je bila odlična. Z eno samo, zelo veliko težavo. Lastovke so bile pri tem početju neverjetno hitre in letale so povsem nepredvidljivo iz vseh smeri.

In druga, tudi ne tako majhna pomanjkljivost tega prizorišča, je njegova velikost. Na primerno razdaljo se je kakšna lastovka pojavila le vsake toliko časa. Kljub relativno lahki fotografski opremi so roke kar trpele.

Videl sem že kar nekaj odličnih fotografij te sorte. Moji rezultati pa so bili na začetku daleč od videnega. Želel sem lastovko na temno modrem ozadju in predvsem veliko bližje.

Da stojim povsem na napačnem mestu, to sem ugotovil kar hitro. Da bi ujel lastovko bolj od blizu, za to pa je bilo treba vaditi, vaditi in še enkrat vaditi.

Hitrosti fotografiranja sodobnih brezzrcalnih fotoaparatov so izjemne. V kratkem času se nabere toliko posnetkov, da jih na terenu ni mogoče vseh pregledati. Po slabi uri mitraljiranja sploh nisem vedel, ali sem zadel kaj uporabnega. Imel sem le občutek, da sem v iskalu nekajkrat lastovko le ujel na polno.

Končni rezultat je to, kar vidite v tej objavi. Da imam od tako velike količine fotografij za pokazati tako malo, definitivno ni kriva tehnika, temveč moja neizkušenost. In če bi se lastovke prehranjevale na manjši vodni površini, bi bil izplen gotovo bistveno večji.

ZELENONOGI MARTINEC - PETELINJI BOJI

Ko zmanjkuje vode v "našem" bajerčku, le-ta postane raj za pobrežnike vseh vrst. Med kljunači, ki so ga obiskali letos, je bil zelenonogi martinec največji predstavnik. Najprej smo opazovali dva osebka, nato pa so se kar množili. Na koncu jih je bilo pet.

Ko stoji ob boku močvirskega martinca, šele vidimo, kako velik je zelenonogi martinec. V bistvu pa se mi zdi, da se nam večina ostalih martincev zdi večjih, kot so v resnici.

Na meniju zelenonogih martincev so tudi ribice. Se pa zgodi, da so oči večje kot rit. Martinec ne more razkosati prevelikega plena. Zato pomalica le tisto, kar lahko pogoltne v enem kosu.

Ostale večje živalice, ki mu tudi teknejo, so paglavci, žabice in pupki ter tudi manjši raki.

Zanimivo jih je tudi opazovati, kako v paru prečesavajo vodno gladino. Hodita drug za drugim, zamaknjena za eno širino in s kljunom pobirata vse užitno po vodni gladini.

Znajo pa zelenonogi martinci uprizoriti prave petelinje boje. Za kaj točno se borijo, mi ni povsem jasno. Posamezni osebki se enostavno ne prenašajo najbolje. Ko se preveč od blizu srečata dva "problematična", se lahko vname prav konkreten boj.

Strasti se običajno hitro umirijo. Jeza pa ostane in se najlažje stresa nad nedolžne nič hudega sluteče.

Zvečer na bajerju spet vse mirno. Prebivalci gostoljubno sprejmejo novega obiskovalca - togotnika.

POZABLJENA TROFEJA IN NOVE ZMAGE

Te dni kar nekaj časa preživljam v blatu bajerja, ki ga trenutna suša počasi pobira. Tisto malo vode, ki jo je še ostalo, razveseljuje ptice vseh vrst, ki se prihajajo hranit v samopostrežno ribarnico. Ne manjka niti mrčesa in ostalih dobrot, ki so v veselje pticam, ki jim ni toliko do ribjih specialitet. Prvo objavo iz te serije nameravam posvetiti čapljam.

Pri fotografiranju čapelj, se vedno spomnim svoje največje "trofeje" te vrste, ki sem jo "uplenil" leta 2009, povsem na začetku svoje poti v naravoslovno fotografijo. Klasični primer začetniške sreče. Istočasno ugotavljam, da je bila fotografija posneta pred časom bloga FREE BIRDS/ svobodne ptice in tu še ni bila objavljena.

Pa se vrnimo k zgodbi našega bajerja. Čaplje pridejo na pojedino zelo zgodaj. Prvi gosti že pred sončnim vzhodom, zato moramo fotografi biti na svojem položaju še preden se začne daniti. Male bele čaplje so se mi sproščeno sprehajale pred objektivom, kar pomeni, da je bila moja preža dovolj nevidna.

Ko je slika dobila že malo več barve, so prišle velike bele čaplje.

Ob 6. uri je fotografiranje še vedno loterija. ISO 3200+ in časi zaklopa okrog 1/125 s. Seveda je najbolj ostra fotografija z najmanjšo ribico.

Po šesti je že kazalo da bodo zlato uro zagrnili oblaki. Ravno ko je siva čaplja zavzela tisto resno pozo, so se oblaki zopet razgrnili. S časi zaklopa sem nekako prilezel do 1/500 s, ISO je ostal na 3200, kar bi moralo zadostovati za ne preveč divjo akcijo.

Čaplja je sprožila prvi strel v plitko blatno vodo in nekaj zadela.

In zdaj bi imel še fotografijo, ko ribico vrže, ujame in nato pogoltne.

: )

Zame povsem nov svet: zoom objektiv, ki je za povrhu še zelo oster pri maksimalno odprti zaslonki in največji goriščnici 400 mm (800 mm, preračunano na polni format).

Akcija je trajala 1 minuto in 5 sekund preden je linj izginil. Ko sem pregledal fotografije, sem si rekel: "To je to za danes." Pa sem se uštel. Vztrajal sem še dobro uro in pol, do osmih, in nabralo se je še nekaj zame kapitalnih trofej. Več o tem prihodnjič.

Po zajtrku so se čaplje odpravile nekam drugam in bajerček je navidezno sameval do poznega popoldneva, ko so spet začeli prihajati gostje v večjem številu.

Popoldanska svetloba je povsem drugačna. Na voljo sem imel delno kontra svetlobo ali senco. Ker so se v glavnem ponavljali jutranji prizori, le v slabši svetlobi, nisem imel dosti dela. So pa čaplje lovile dosti manj intenzivno. Novost je bila urejanje pred spanjem.

Ker me je zanimalo, kaj se dogaja po tem, ko sonce zaide, sem vztrajal do mraka. Ob 19:30 je na samopostrežno večerjo priletela rjava čaplja. Čas ekspozicije se je zopet spustil na mejnih 1/80 s. Za takole prikovano čapljo to sicer ni problematično. Večji izziv je to bil za stabilizacijo v objektivu in v fotoaparatu.

Olympus OM-D E-M1 II, M. ZUIKO 100-400 mm, 400 mm (800 mm), f6.3, 1/25 s, ISO 6400

Malo pred osmo so na bajer začeli prihajati še kvakači. Fotografija je dokumentarna. Bolj poizkus ali tehnika to zmore. Kljub temu da je bilo stojalo v nahrbtniku, naredim fotografijo brez stojala, iz roke. Za ljubitelje fotografije navajam podatke o nastavitvah in opremi.

Ko se je začelo temniti, so vse čaplje razen kvakačev odletele na svoja prenočišča. In ko so se v grmovje pospravili še zadnji škorci in utihnili vsi pobrežniki, je na bajerju zopet zavladala spokojna tišina.