GOZDNI ŠKRAT, MALI SKOVIK

Kakor nas s svojo prikupnostjo očara mali gozdni palček - stržek, tako nas s svojo pojavo in predvsem velikostjo preseneti gozdni škrat - mali skovik.

Sam sem v naših gozdovih to prikupno sovico prvič opazoval pred desetimi leti. V starem sadovnjaku opuščene kočevarske vasi smo z družbo nabirali prava bio jabolka in orehe. Ker sam nisem prav posebej zavzet nabiralec, sem z daljnogledom oprezal po drevesih na robu sadovnjaka.

Takrat sploh vedel nisem, kaj opazujem in da je sova lahko tako majhna, si niti predstavljati nisem mogel. Ob prebiranju literature sem ugotovil, da je pojavljanje malega skovika v teh koncih slabo raziskano in podatkov praktično ni bilo.

Gozdni sestoji in nadmorske višine Kočevskega Roga so za malega skovika naravnost idealni. Zakaj malega skovika v teh prostranih gozdovih ne bi bilo, mi ni bilo jasno. Tudi Gorjanci bi mu morali odgovarjati. A dejansko podatkov za malega skovika zadnjih 10 let vzhodno od Kočevja skorajda ni. V Atlasu ptic Slovenije je en sam podatek, plus moje opazovanje oktobra 2013.

Zato sem bil toliko bolj vesel, ko se izvedel, da je bil mali skovik ponovno opazovan skoraj tam, kjer sem ga sam prvič srečal pred desetimi leti. V pretežno iglastem gozdu z manjšimi bukovimi sestoji in posameznimi posekami, na nadmorski višini slabih 600 m.

Mali skovik je naša najmanjša sova, ki je aktivna predvsem podnevi, tudi podnevi ali tudi ponoči, odvisno kje prebereš. Kljub temu jo bomo v gozdu zelo težko opazili. Prej bomo slišali njegovo oglašanje, ki predvsem manjšim pticam nažene strah v kosti.

Prisotnost malega skovika v gozdu potrdi tudi zelo burna reakcija ptic na njegovo oglašanje. Kljub temu da pri nas v primerjavi z malimi sesalci ptice predstavljajo manjši delež njegovega jedilnika.

Malega skovika bomo zelo težko zamenjali s katero koli drugo sovo. Čeprav je njegovo večinoma plosko teme včasih lahko tudi zaobljeno, odvisno od drže, ga s koconogim čukom, ki je tudi manjša sova, ne bomo zamenjali. Njegova proporcionalno veliko večja glava na temenu nikdar ni ploska.

koconogi čuk

Mali skovik ima še eno zanimivo značilnost. To so lažne oči na zatilju, ki naj bi ga varovala pred napadi plenilcev z zadnje strani. To ukano poznajo tudi nekatere druge vrste sov, dvoživk, metuljev in verjetno še katere druge živali.

Bele pike na temenu pa nam povedo, da opazujemo odraslo ptico.

Ali so tokrat opazovani mali skoviki zimski klateži ali del gnezdeče populacije, je zelo težko reči. Zelo vesel bi bil, če bi lahko njegovo prisotnost potrdili tudi v pomladnem času.

POZIMI VČASIH PADA TUDI SNEG

Letošnja zima je celo priskrbela manjšo količino snega in nekoliko nižje temperature. Priložnost ki je ne gre zamuditi. Odpravim se na domači teren, pogledat kaj počno ptice. V glavnem so se poskrile v zavetje.

V krošnjah je obupano posedalo še nekaj velikih belih čapelj.

Ko je začelo spet snežiti, je jata kreheljcev naredila dva kroga. Kot bi se želeli ogreti.

In par labodov se pri opravljanju svojih ritualov ni dal motiti.

ISKANJE VELIKE PTICE, DRUGIČ

Konec leta, ki se je izteklo, smo dolenjski ljubitelji ptic ponovili izlet na Madžarsko, odločeni, da tokrat veliko dropljo vendarle najdemo. Ekipa je bila okrepljena s smetano slovenskih ornitologov. In ne samo to. Računali smo tudi na pomoč domačinov, ki teren poznajo, ko svoj lasten žep.

Že na poti smo prestregli veselo novico, da se na Blatnem jezeru zadržujejo trije mali labodi. Priložnost, ki je ne gre zamuditi. Točne lokacije nismo imeli, le območje, kjer so bili opazovani minule dni. Dan se je počasi poslavljal in lovili smo zadnjo svetlobo prvega dne.

Na prvi lokaciji smo bili neuspešni, na drugi pa je padel moj prvi "lajfer" tokratne odprave - mali labod. Precej podoben labodu pevcu, le manjši in obarvanost ter oblika kljuna nekoliko drugačna. Izlet se ni mogel začeti lepše : )

Naslednji dan je bil namenjen potepanju po madžarskih ravnicah južno od Budimpešte in iskanju velike droplje. Uspeh sicer ni bil 100% zagotovljen, kljub strokovnemu vodstvu, a so bile možnosti zelo velike.

Sreča se nam je nasmehnila že na prvi opazovalnici, ki je postavljena prav za opazovanje teh čudovitih ptic. Vreme je bilo prekrasno, vidljivost odlična. Brez vetra bi bila situacija naravnost kičasta. Kljub temu da so velike droplje resnično gromozanske, jih zaradi velikih razsežnosti območja zlahka spregledamo.

Naleteli smo na jato 70+ ptic, kar je kar velik del populacije tega območja, ki šteje dobrih 700 ptic. Kar pomeni, da če bi se odpeljali mimo, bi bile možnosti, da jih najdemo drugje, toliko manjše. Na severnem delu območja Nacionalnega parka Kiskunsag smo se zadrževali cel dan in na droplje nismo več naleteli.

samec velike droplje

Še pod vtisom opazovanja velike droplje nas je na naslednjem postanku presenetil kraljevi orel. Zame je bilo tudi to opazovanje "lajfer" - št. 2. Zgodilo se je tako hitro, da tudi za dokumentarno fotografijo ni bilo časa.

Ko se med nepreglednimi jatami gosi sproži preplah, je v zraku najverjetneje gospodar neba, orel belorepec. Za razliko od kraljevega orla smo se belorepcev za nekaj časa nagledali.

mladostna belorepca

Zanimivo je bilo opazovati, koliko časa sta se dva belorepca preganjala za kos obglodane gosi in koliko energije sta porabila. Očitno le ni tako enostavno priti do kosila kljub velikemu številu potencialnih obrokov.

Območje južno od Budimpešte in vzhodno od reke Donave je zanimivo že samo po sebi. Gre za nekdanjo poplavno ravnico reke Donave, ki je bila v preteklosti izsušena. Zaradi visoke vsebnosti soli v podzemni vodi je ostala slana stepa s slanimi močvirji, slanimi travniki in peščenimi grebeni, ki jih nanaša veter.

Do večera smo iskali še eno ptico, ki bi bila lahko pomešana med jatami sivih in beločelih gosi - rdečevrato gos. Žal smo bili neuspešni.  Prehitela nas je tema. Na Madžarskem se tudi dobro je, zato preostanek dneva ni šel v nič.

Na našo srečo so madžarski ornitologi zelo dobro organizirani in so vsa njihova zanimiva opazovanja prek spleta dostopna tudi nam. Vključno s podatkom, da se ravno v teh dneh po Madžarskem potika ptica, ki je ni videl še nihče od nas. 180 km stran so opazovali sinjega lebduha. Ptica se sicer pojavlja v stepah in odprtih obdelanih območjih, vendar ne tu, temveč v zahodni Španiji in na Portugalskem, kjer tudi gnezdi.

koconoga kanja

3. dan je bil torej posvečen lovu na vrhunsko redkost, za katero se ni bilo težko odpeljati skoraj do romunske meje. Da zadeva ne bi bila preveč enostavna, smo razpolagali z nekaj dni starim podatkom o lokaciji, kjer pa o lebduhu ni bilo ne duha ne sluha. Sam sem se hitro zadovoljil s svojim novim "lajferjem" - koconogo kanjo. Poleg navadnih in koconogih kanj so planjavo preletavale tudi rjaste kanje.

Kar se lebduha tiče, je slabo kazalo. Zato je bilo potrebno uporabiti VIP jokerja. Dobili smo novejši podatek, ki pa je na začetku obetal ravno toliko kot prejšnji, star nekaj dni. Neskončna polja z osamljenimi šopki dreves.

Nato pa se je le nekaj zasvetilo v krošnji drevesnega otočka sredi polja. Nezamenljiva pojava je bil sinji lebduh. V daljavi je bil videti kot snežno bela postovka. Šele v letu je ptica delovala nekoliko bolj svetlo modro siva, kot jo opisujejo priročniki.

sinji lebduh

Lebduh je lovil na polju in se vedno znova vračal nazaj na svoje drevo. Tudi svoj plen je odnesel nazaj na isto mesto. Kljub temu da nas je čakala dolga pot nazaj do Budimpešte, smo ga občudovali več kot pol ure. Dedku mrazu sem pisal za tri "lajferje". Lebduh je bil skupaj s koconogo kanjo in ostalimi tremi že peti : )

Četrti dan je minil brez ptičjih presenečenj. Tudi iskanje sirijskega detla po centru Budimpešte ni obrodilo sadov. Del ekipe ga je opazoval že tretji dan. Mene pa je šesti "lajfer" v meglenem jutru čakal na drevesu pred apartmajem, zadnji, peti dan našega izleta.

sirijski detel

Vsega lepega je enkrat konec. Peti dan smo se počasi odpravili proti domu. In glej zlomka. Na drugi strani Blatnega jezera je bil opazovan ledni slapnik.

Blatno jezero je bilo še ob dvanajstih zavito v gosto meglo in nič ni kazalo, da bi bilo opazovanje ptic na jezeru sploh mogoče. Kljub temu se spravimo na trajekt in odplujemo na drugo stran, v upanju, da bo sreča spet na naši strani.

Megla se je čudežno razkadila. Tako kot prvo iskano ptico, smo tudi sedmo zadeli v polno že ob prvem poizkusu. Iskana silhueta lednega slapnika se je pokazala točno tam, kjer bi se morala. Plaval je relativno blizu obale a zaradi ograjene marine nismo mogli bližje.

ledni slapnik

In obkljukan je bil še sedmi, nenačrtovani "lajfer" tokratne ekspedicije. Kljub pretežno ptičarsko obarvanemu izletu upam, da so se imeli fino tudi ostali popotniki, ki jim ptice na počitnicah niso v prvem planu. Zato Vesna, Dan, Jani, Dragana, Nika, David, Marko, Nejc, Sandi, Petra, Lana, Jon, Juky, Tomaž, Barbara in Tisa, hvala za nepozabno dogodivščino. Da ponovimo, smo pa tudi že zmenjeni ; ) Gergu in Zoliju pa hvala za gostoljubje in pomoč na terenu.

SREČNO 2023

Danes tiskanje oziroma printanje koledarjev ni več takšna reč. Laserski print omogoča izdelavo manjše naklade, ki je cenovno sprejemljiva praktično vsakomur. Tako je letos poskusno nastal prvi koledar, katerega so prejele moje poslovne stranke.

VELIKI SRAKOPER IN KLAVRNA PODOBA VRBINE

Veliki srakoperji pridejo k nam na zimske počitnice že v začetku oktobra in pri nas preživijo zimo. Posamič se razporedijo po naših krajih, običajno v odprti pokrajini, kjer lovijo s srednje visokih prež, med katerimi so jim zelo ljubi tudi razni daljnovodi.

Lovijo tudi z nižjih prež, kot so posamezni grmi, nižja drevesa in razni stebrički ter ograje. Kljub temu da veliki srakoper k nam pride z daljnega severa, ni prav posebej zaupljiv do ljudi.

Sem pa naletel na enega, ki se je v Vrbini prav brezbrižno spreletaval na idealni višini in primerni oddaljenosti od mojega fotoaparata. Tako prijaznega še nisem srečal, pa sem se že večkrat tako ali drugače ukvarjal z njim: VELIKI SRAKOPER, POPIS VELIKEGA SRAKOPERJA,...

In očitno je veliki srakoper res pravi predstavnik "naših" zimski ptic, saj je pred slabimi tridesetimi leti pristal na naslovnici Zimskega ornitološkega atlasa Slovenije.

Sicer pa se Vrbina, ki v teh dneh kaže prav klavrno podobo, lepo polni z zimskimi gosti. Zakaj klavrno? V času poplav naše reke z obrežij poberejo vso našo nesnago, ki jo kopičimo na raznih odlagališčih in smetiščih ob rekah.

Če odmislimo vse smeti, ki plavajo na vodni gladini, so čaplje, ki se prevažajo na odplavljenih deblih, prav simpatične in zanimive za fotografiranje.

Poleg številnih rac različnih vrst se v Vrbini pozimi zbere zelo veliko število čopastih ponirkov. Če imamo srečo, ujamemo tudi kakšnega bližje obali.

Prav žalostno je bilo gledati prekrasnega vodomca, ko se je med plastenkami zapikoval v vodo in lovil svoje skromno kosilo. To, da sem na koncu le dobil vodomca z ribico v kljunu, me ni prav nič razveselilo.

So pa ptice na vodni gladini običajno kar precej daleč od obale in se jih težko fotografira. Poleg velikih žagarjev, ki so tu prisotni vsako zimo, višje, gorvodno na Savi pa tudi uspešno gnezdijo, se letos pojavljajo tudi srednji žagarji.

Srednji žagarji(zgoraj) so bili zelo daleč, na sredini zadrževalnika, veliki (spodaj) pa mi je samo obrnil hrbet in odplaval daleč stran.

Na koncu turobnega in mrzlega dneva, ko se človek težko spravi ven, mi je v grmovju na nasipu lepo poziral še poljski vrabec. Takole od blizu izredno lepa ptica.