POPIS VELIKEGA SRAKOPERJA

Letošnji popis velikega srakoperja Lanius excubitor na Ljubljanskem barju je potekal v soboto, 24. novembra, in je že 5. zapovrstjo. Udeležba s strani popisovalcev je bila velika, s strani srakoperjev pa tudi. Prvi neuradni podatki s strani organizatorja so razveseljujoči. Morda pade celo rekord?

Ljubljansko barje je za namen popisa razdeljeno na 20 popisnih ploskev. Vsako popisno ploskev dobi skupina popisovalcev. Dodeljena mi je bila popisna ploskev številka 16, na JV delu barja južno od vasi Brest. S soimenjakom Gregorjem Mahničem sva se odpravila na teren.

Ljubljansko barje

Popis ni zahteven, saj se veliki srakoper zadržuje na izpostavljenih prežah, kot so osamela grmovja, mejice, drevesa in daljnovodi. Sam srakoper je precej večji od ostalih ptic vrabčje velikosti in njegov bel trebuh je viden že od daleč, sploh ko posije sonce.

Jutranja megla se je ob 10h, ko smo začeli s popisom, že počasi dvigovala in vidljivost je bila vedno boljša. Nekaj pred enajsto najdeva prvega, na "žalost" tudi edinega velikega srakoperja (rdeča elipsa desno - na spodnjem satelitskem posnetku). Na nekaterih ploskvah so jih stari (beri izkušeni) mački prešteli 10+. Pa ne gre za to, da jih ne bi uspela najti več, ampak je habitat na drugih ploskvah toliko primernejši za velikega srakoperja.

Opazovanje srakoperja na popisu.

Že na pregledu samega satelitskega posnetka sem opazil, da ima ploskev številka 16 relativno malo obdelovalnih površin ločenih z mejicami in malo otokov s posameznimi grmi in drevesi. Če bi naštetemu dodali še daljnovod, bi bili pogoji za srakoperja idealni. Naš edini srakoper je imel prav tako okolje. Posedal je na grmu in drevesu, se spreletaval po daljnovodu in lovil z višine med 3 in 6-7 m.

Ko sva okrog 13:00 zagledala drugega srakoperja, se je po natančnejšem opazovanju in pregledu zemljevida izkazalo, da gre za isti osebek (rdeča elipsa levo - na zgornjem satelitskem posnetku).

Iz mesta kjer sva opazovala, bi s spektivom lahko opazila oba, a je žal bil samo eden. Zanimivo se mi je zdelo, da se je z relativno visoke preže spuščal na tla in očitno lovil.

Nadaljevanje popisa je bilo zelo pestro, kljub temu, da nisva popisala nobenega srakoperja več. Na začetku sva popisovala še ujede, a je bilo kanj in postovk enostavno preveč. Letale so iz vseh koncev in krajev in ker nisva bila skoncentrirana samo na ujede, sva s štetjem prenehala.

Ko sva drugič opazovala srakoperja, naju je v nizkem letu obletaval samec pepelnatega lunja. Kasneje sva opazovala še dve samici. Lunji, sicer ne prav posebna redkost, so dodali piko na i čudovitemu dnevu na Ljubljanskem barju.