S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

nedelja, 16. oktober 2011

VELIKI SRAKOPER Lanius excubitor


Moje fotografiranje velikega srakoperja se je začelo še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi zamudil njegovega lova za zajtrk. Po neuspelem poskusu iz prejšnjega dne, sem odločen, da ga počakam na preži, kjer sem ga včeraj največkrat videval. Za razliko od včeraj, sonce nikakor ni hotelo pokukati izza oblakov. Slabo je kazalo, srakoperja ni bilo. Takoj ko se je zdanilo, se je okrog mene začelo dogajati: vrabci, sinice, liščki, ščinkavci, vrane, srake, šoje, kanje, postovka in tudi srnjak z družino mi je namenil nekaj pozornosti.



Območje, ki si ga je to zimo srakoper prisvojil, je bilo tako kot mora biti. Njive s pospravljenim pridelkom, mejice, daljnovod in osamljena drevesa.


Ugotovil sem, da srakoper najverjetneje prenočuje v pasu grmičevja na severnem delu svojega območja. Od tod se brez kakšnega posebnega reda odpravlja na lov na tri preže: 1. preža na mejici, grmičevje ob suhi strugi Sušice, od koder se spušča na pokošen travnik , 2. osamljeno drevo na južnem delu in 3. daljnovod, ki poteka preko njiv nazaj do njegovega prenočišča.

Včeraj je največ lovil s preže na mejici in tu sem ga čakal od trde teme do vzhoda in še naprej. Po dveh urah le ugotovim, da moj maneken čepi na osamljenem drevesu povsem na drugi strani.


Seveda je odletel takoj, ko sem prišel tja. Uspelo mi je narediti dokumentarni posnetek, za vsak slučaj. Posnel sem še lokacijo, da bom imel kaj objaviti. Zaradi slabe (nasprotne) svetlobe sem se poigral s HDR tehniko (združevanje več različno osvetljenih posnetkov). O tej tehniki mogoče več kdaj drugič. Sama tehnika za fotografiranje ptic samih ne pride v poštev.

Ptič je z osamljenega drevesa poleg kapelice odletel na svojo največjo prežo - daljnovod. Razmišljal sem, da fotografiranje opustim, a me je srakoper pustil še kar blizu, tako da sem z dodanim telekonverterjem uspel narediti tudi nekaj solidnih posnetkov.
Nato je končno odletel na mejico, kjer sem ga hotel fotografirati že na začetku današnje seanse. Čeprav so srakoperji daljnovode že davno vzeli za svoje, jih veliko raje fotografiram na grmovju.


Moj srakoper mi ni deloval prav posebej družaben. Ko je kak ptič hotel posedeti v njegovi bližini, ga je hitro posvaril z značilnim opozorilnim glasom in razprtimi repnimi perutmi.


Velikega srakoperja v naravi zelo lahko opazimo. Je večji od ostalih srakoperjev in v slabem jesensko zimskem vremenu kot kakšna snežna kepa visi na suhih vejah ali daljnovodih.


Kljub izredno slabi svetlobi sem bil na koncu kar zadovoljen z rezultatom. Srakoper je zelo hitro ugotovil, da nisem nevaren, in me je pustil fotografirati brez vsake maskirne opreme. Vseeno sem moral vse posnetke narediti s telekonverterjem.


Na koncu je posijalo še sonce in srakoper je odletel nazaj oz. naprej na osamljeno drevo. Tudi sam sem jo mahnil na toplo.

TEHNIKA
Ker z mojo maskirano prežo ni bilo kruha, sem se odločil, da se mu približam kar peš prek njiv, kar bo pa bo. Kot sem že omenil, sem bil tako primoran uporabiti svoj 400mm objektiv s 1.4X telekonverterjem, na stojalu, seveda. Najprej sem poskušal z ročnim ostrenjem (avtomatsko pri tej kombinaciji objektiv-konverter ne deluje), a zaradi oddaljenosti nisem dobil dobrih rezultatov. Edino kar je funkcioniralo, je bilo avtomatsko ostrenje preko live view funcije in z zamikom proženja 2s. Kdor ni zadovoljen s svojim telekonverterjem, naj poskusi to tehniko, ki pa nam prav pride le pri ne preveč živahnih motivih.

Ker ptič le ni pustil prav zelo blizu, je bilo  na fotografijah potrebno narediti kar precej izreza. Za primer je tu ena originalna zgoraj objavljena fotografija:

Ni komentarjev:

Objavite komentar